Alter

Slikanje je sveto orodje

Biba Jamnik Vidic
26. 4. 2021, 18.55
Posodobljeno: 26. 4. 2021, 19.03
Deli članek:

»V drugem letniku gimnazije sem se odločila, da pustim šolo. Bila sem dobra učenka, vendar se v šoli nisem počutila dobro. Od učiteljev sem pričakovala, da bodo opazili moje talente in sposobnosti ter me vodili na moji poti. To se ni zgodilo. Izobraževanje, temelječe zgolj na trpanju s podatki, me je dušilo, zato sem začela slikati. Tako sem lahko bila to, kar sem. Dve leti sem ves čas samo slikala. Toliko vsega se je nabralo v meni, kar je želelo priti ven. Sem pa zaradi tega izgubila odraščanje s sovrstniki.«

Mateja J. Potočnik
Če ni premrzlo, se Brina vsako jutro, tudi pozimi, okopa v rečici, ki teče mimo njene hiše.

43-letna Brina Torkar je zelo posebna ženska. Upa si poslušati sebe in slediti občutkom. Mogoče je to dota njene indijske družine, Brina je namreč po očetu Indijka. »No, tega nimam samo po njem. Tudi po mamini strani je vsa družina drugačna, saj se nikoli ni uklanjala družbenim normam.« Brina je kljub temu, da je pustila srednjo šolo, pozneje šolanje uspešno zaključila. Celo več. Po srednji šoli se je vpisala na akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter tam naredila tudi magisterij iz slikarstva. Za svoje delo je prejela celo študentsko Prešernovo nagrado. Med podiplomskim študijem je postala mama. Ko je bila hči stara dva meseca, si je v domači kuhinji uredila prostor za slikarsko šolo. Čez tri leta in pol se je ločila od očeta svoje hčere, spakirala kovčke in se za leto dni preselila k prijateljici.

Kar težke preizkušnje za mlado dekle. Od 17. leta, ko ste se z Jesenic preselili v Ljubljano, ste se preživljali čisto sami.

Res je. Babica mi je za eno leto plačala najemnino za sobo, potem sem se morala znajti sama. Ves čas sem slikala in delala zraven. Marsikaj sem počela, od tega, da sem pakirala piškote, delala na enem od radijev, hkrati pa hodila v srednjo šolo. Slike, ki sem jih naslikala v tem obdobju, sem razstavljala po knjižnicah. Ker so bile ljudem všeč, sem jih večino prodala po simboličnih cenah. Ni mi bilo lahko. Čez marsikaj sem šla. Med drugim sem doživela nekaj spolnih zlorab, celo od učitelja na eni od zasebnih šol.

Kljub temu da ste v drugem letniku pustili šolo, se vaše šolanje s tem ni zaključilo.

Ko sem se po osnovni šoli odločala, kam v srednjo šolo, me je vleklo na oblikovno. Ker nisem naredila sprejemnih izpitov iz risanja, sem se vpisala na gimnazijo. Ko sem izstopila iz šolanja, sem čez dve leti dobila pošto s centra za socialno delo. Povabili so me, da se vključim v program dokončanja srednje šole. Odločila sem se, da grem še enkrat delat sprejemne na srednjo šolo za oblikovanje. Tokrat sem jih naredila z odliko. Enako uspešno sem pozneje opravila tudi sprejemne izpite na akademiji za likovno umetnost. Nisem se zmotila, ko sem pri 16 poslušala svoje občutke, naj pustim šolo in začnem slikati.

Imate tudi zanimivo zgodbo o iskanju očeta.

Očeta sem nazadnje videla, ko sem bila stara pet let. Pri 18 sem se odločila, da ga poiščem. Našla sem naslov njegove družine v Indiji in mu napisala pismo. Pismo se je vrnilo z oznako naslovnik neznan. Potem pa sem nekega dne klepetala s fantom in pripovedoval mi je, kako je navezal stik z očetom iz Gane. Povedala sem mu, da očeta že nekaj časa neuspešno iščem in da vem samo to, da je oče nazadnje živel v Avstriji ter da imam tudi polbrata. Ko me je vprašal, kako je polbratu ime, me je pogledal in rekel, da ga pozna iz srednje šole in da sva si zelo podobna. Priskrbel mi je njegov kontakt. Šele tri leta pozneje sem preko polbrata uspela dobiti stik tudi z očetom. Izkazalo se je, da še vedno živi v Avstriji. Ko sem ga šla obiskat, me je zelo lepo sprejel, tudi njegova žena, ki dotlej sploh ni vedela zame. Pri tridesetih sem se odpravila obiskat še svojo drugo družino v Indiji. Tam sem našla to, kar mi je vse življenje manjkalo: toplino, sproščenost, čustvenost in mir.

Ko ste začeli slikati, vas je povleklo v duhovnost. Po končanem študiju ste se seznanili tudi z astrologijo in šamanizmom.

V duhovnost me je vleklo, odkar vem zase. Že kot otrok sem močno zaznavala sebe in svet okoli sebe. Z astrologijo sem se začela ukvarjati leta 2006, ko sem opravila izobraževanje iz psihološke astrologije, ki temelji na ideji povezovanja astrologije z analitično psihologijo in idejami Carla Gustava Junga. Ta znanja mi danes deloma pomagajo, da lahko podprem in osvetlim edinstvenost ljudi, ki me za to prosijo. Pomagam si tudi z natalno astrološko karto človeka. Na pot šamanizma pa sem stopila, ko mi je umrla babica. Bila je edina, ki mi je predstavljala materinsko ljubezen in varnost. Ob njeni smrti je iz mene privrelo veliko bolečin in travm zaradi različnih zlorab, tudi spolnih. Takrat sem tudi s pomočjo šamanizma našla pot celjenja.

Več v reviji Zarja Jana, št. 1727.4. 2021

Mateja J. Potočnik
Sedemmesečni Akira Kijú je Brinin novi prijatelj. Ime, ki v prevodu pomeni zmaj čistega in jasnega vzhajajočega sonca, mu je izbrala Brinina hči.