Bruno Šimleša, eden najbolj znanih hrvaških piscev duhovne literature, v svoji zadnji knjigi, ki je izšla pri nas, ponuja praktična orodja za temeljito spoznavanje sebe. Priložnost je bila kot naročena, da ga vprašamo, kaj sploh pomeni imeti se rad. O tem ogromno govorimo, s tem nam trkajo na vest številni priročniki za samopomoč, a kaj ko mnogi sploh ne vedo, kaj to v resnici pomeni in kje začeti!

Kje in zakaj smo se nehali imeti radi?

Kot otroci se imamo vsi radi. Štiriletniku se bo zdelo čudno, če mu boste rekli, da njegova mama ali oče nimata rada samega sebe. Otroci to imajo, vse dokler jim ne začnemo pogojevati svoje ljubezni. Ko jim rečemo, nisi bil priden, nimam te rad, če si takšen, torej ko pogojujemo svojo ljubezen, se začnejo učiti, da niso dobri takšni, kot so, in si torej ne zaslužijo ljubezni in sprejetosti. Zato se naravna ljubezen do sebe začenja topiti. Večina odraslih se je mora spet naučiti. Ni jim treba biti popolni, da bi se imeli radi. Ljudje se obsesivno ukvarjajo s svojimi pomanjkljivostmi in problemi, z njimi se poistovetijo, svoje vrline in prednosti pa jemljejo za samoumevne. To je velik problem in tu je treba začeti razvijati ljubezen do sebe – naučiti se moramo spoštovati in ceniti tisto lepo v nas.

Pot zna biti dolga …

Seveda! Če kdorkoli misli, da bo v mojih knjigah našel tri preproste korake do popolne sreče, se moti. Lahko je meni reči, da moramo včasih reči »ne« drugim ljudem, kajti tisti, ki nekoga zavrne, ima slabo vest. Razmišlja, ali je prav naredil, ali je prizadel drugega, ali bi moral še enkrat popustiti … Če nismo o tem prepričani, nam je težko. Seveda ne pravim, da moramo biti hudobni, a veliko življenjskih situacij je, kjer moramo izbirati – ali bomo zadovoljili svoj impulz ali nerealna pričakovanja, ki jih imajo drugi do nas. Ko mama recimo misli, da moramo tri ure poslušati o njenih problemih, ki jih niti ne želi rešiti, mi pa si želimo svoj čas drugače izpolniti, nam je ni treba poslušati. Lahko jo podpremo, ji rečemo, žal mi je, ker ti je tako težko, ko boš to želela rešiti, ti bom pomagal, nočem pa biti tvoj koš za smeti. To je povsem v redu reči. To seveda ni preprosto in v svoji knjigi za to nimam treh čarobnih ključev. Gre za to, da dolgoročno vzpostavimo odnos s sabo, se spoštujemo in potem počasi vidimo, kako bomo to vključili v odnose z drugimi. Ni tako preprosto, je pa mogoče biti zvest sebi in obdržati mnoge zdrave odnose.

V najinem zadnjem pogovoru ste rekli, da vas v knjigah za samopomoč malo moti, ker se veliko stvari jemlje za samoumevne – začni se imeti rad in vse bo super, samo odpri srce, pa ti bo vesolje priskočilo na pomoč. Zakaj to ni tako preprosto?

Ker smo pogosto obkroženi z gomilo pričakovanj, ki jih imamo do sebe ali jih do nas gojijo drugi in jih ne moremo izpolniti, ker smo se navadili tako razmišljati o pomanjkljivostih, neuspehih, da logično zdrav del nas jemljemo kot samoumeven. Spremeniti moramo razmišljanje in čustvovanje, vse to pa je proces. To se ne zgodi čez noč. V knjigah pogosto piše, samo oprostite tistim, ki so vas prizadeli, z zamero namreč škodite sebi.

Ko ti nekdo tako reče, si potem pravzaprav v dvojni stiski.

Seveda! Ne moreš mehanično oprostiti, po drugi strani pa se počutiš še krivo, ker naj bi si s tem škodil. Seveda ne moremo vseh knjig metati v isti koš; tudi moje sodijo v to vrsto literature. Ne moremo si ukazati, kako nekaj narediti; ne moremo oprostiti samo zato, ker bi tako hoteli. Znati moramo pogledati iz druge perspektive. Do tega pridemo s svojim tempom – eni prej, drugi pozneje.

Kaj nam lahko glede na vaše izkušnje pri tem pomaga?

Veliko stvari nam je lahko v pomoč, a najbolje je, če imamo na razpolago več orodij. Ni samo hvaležnost vsemogočna, kot tudi ne meditacija in afirmacije. V svojih knjigah govorim o orodju, ko si narediš skrinjico s svojimi vrlinami, to je orodje srca, ko se naučiš spoštovati in s ponosom gledati na svojo lepoto. Vse skupaj lahko da rezultat. Zadnje čase se propagira precej površna orodja. V smislu, da si moraš samo zamisliti, kakšno življenje si želiš, glede na to, da možgani ne razlikujejo med izmišljenim in realnostjo, in boš to avtomatsko privlačil v svoje življenje. Nekateri avtorji svetujejo, da si ob bolezni zamišljaš, da si zdrav, in bo tvoje telo tako začelo proizvajati več oksitocina. To ni dovolj, če sočasno ne občutiš svoje vrednosti. Če si stalno pod stresom, se bo v telesu proizvedlo več kortizola. Naša psiha ni kot moderno urejeno stanovanje, kjer je vse na svojem mestu, temveč je kot srednjeveški dvorec, kjer imaš skrite kotičke, predele, kjer nisi bil že dve leti, kdo ve, kaj se tam nabira. Lahko si zamišljamo, da smo dobro, a to ne more biti edino orodje, ker imamo v sebi dele, ki temu ne verjamejo. Treba je delati na vsem. Del duhovne literature zanemarja psihologijo. Lahko bi si, recimo, zamišljali, kako bi se počutili, če bi bili zdravi in bi uživali v aktivnosti, ki nam bi jo omogočalo zdravje. Sočasno bi morali razbiti strupen odnos s sabo, z ljudmi okoli nas, zmanjšati stres, se naučiti slaviti lepe trenutke, sploh pa bi bilo super odkriti svoj življenjski namen – če vem, zakaj živim, če imam nekaj, kar me bo osrečevalo čez tri, pet, sedem let, bo moja psiha močnejša in telo bolj napolnjeno z energijo. 

Zakaj vsi guruji, motivatorji, duhovni učitelji tako zelo poudarjajo pomen hvaležnosti?

Zato, ker je izredno močna, po drugi strani pa zelo preprosta. Večino močnih izkušenj je pravzaprav komplicirano doseči. Hvaležnosti pa ne. Je preprosta. Otroci so lahko veliki učitelji. Naravno so hvaležni za tisto, kar dobijo, dokler jih mi ali pa družba ne naučimo, da morajo kar naprej imeti nekaj novega, da tisto, kar imajo, ni dovolj. Hvaležnost nas prizemlji. V hvaležnosti smo tukaj in zdaj, prisotni v sedanjem trenutku, napolni nam srce. V velnesu v kopelih in obredih razstrupite telo. Enako hvaležnost napravi našemu srcu. Hvaležnost je velnes za naše  srce. Resnično deluje. 

Kako to vi počnete?

Ne pišem več dnevnika hvaležnosti. A, recimo, razjokal sem se, ko sem videl svojo novo knjigo v izložbi. Ker sem tako hvaležen za to. To ni nekaj, od česar živim, to je nekaj, za kar živim. Živim za to čast, da ideje delim z drugimi, kar pa ne jemljem za samoumevno. Trenutkov, za katere sem hvaležen, ne zapisujem več, hvaležnost živim. Nekajkrat na dan se zavestno ustavim in uživam v trenutku. 

Več v 25.številki revije Zarja Jana (23.6.2020).