Alter

Pot tisočerih čudežev

Jure Aleksič
19. 2. 2019, 07.38
Deli članek:

»Če so se stvari tako zložile, je na meni samo, da sprejemam in se učim, seveda z veliko hvaležnostjo. Sladek priokus popolne predaje. Koliko nitk se je moralo stkati, da je nastala ta preproga, po kateri ravno sedaj stopam? Le kaj bo tokrat moja lekcija, kakšno bo sporočilo tega nenavadnega popotovanja? Čutim, da bo nekaj posebnega. V sebi čutim radost, ki jo prinaša neznano. Čutim, da se pripravlja pustolovščina.« Kakšne močne besede, kaj?

Revija Zarja
Edita Kurent

Kaj pa bi porekli, če bi izvedeli, da je bila tako razsvetljene vrstice zmožna zapisati ženska, ki so jo zdravniki še pred nekaj leti odpisali kot povsem izgubljeno? In ki je med okrevanjem v gorski nesreči izgubila še ljubljenega sina? A prav vodila, strnjena v gornjih vrsticah, so je uspešno pretisnila celo skozi to.

Oprostite, ne moremo vam pomagati. Pred približno šestimi leti, še pred izbruhom surove bolezni, je Edito Kurent obiskal njen dobri prijatelj in učitelj joge iz Francije. Po numerološki analizi ji je z nasmeškom navrgel: »Vem, da boš v prihodnosti začela govoriti o čudežih. Glej, razumem, zakaj me tako pisano gledaš. Tudi sam ne vem, kaj to pomeni. A tako se bo zgodilo!«

No, čudeži pogosto pridejo v čudnih in na prvi pogled prav nič čudežnih oblikah. Ravno februarja se na koledarju piše četrta obletnica, ko je Edita dobila usodno diagnozo. V poprej ustaljeno in vedrine polno življenje je kot strela udaril zelo invaziven in hitro rastoč rak v zadnji fazi. Pojavil se je na jajčnikih in se razširil po vsej trebušni votlini. V pičlih nekaj dneh ji je trebuh nabreknil kot nosečnici, s tem da je bil na dotik trd kot kamen.

Položaj je bil tako kočljiv, kot je sploh lahko. A predaja zanjo preprosto ni bila na seznamu možnosti. Pri zaviranju rasti hitro množečih se celic se je kot daleč najučinkovitejša od vseh ukrepov izkazala kemoterapija. »A pozdravila me ni ona,« danes preudarno pokima, »o tem sem prepričana. Kemoterapija je bila predvsem odličen pripomoček za kupovanje časa, da sem lahko preizkusila tudi druge reči.«

In preizkusila je marsikaj. A po polletnem izboljšanju je bolezen zopet izbruhnila s polno močjo. Ko so ji na operacijski mizi odprli trebušno votlino, so jo lahko ob pogledu na stanje samo nemudoma zašili nazaj. Niso sicer uporabili teh besed, a ji v resnici niso videli pomoči.

Poskusila je čisto vse. Kot administratorka v zdravstveni ambulanti je vse predobro razumela pomanjkljivosti sistema, da bi mu lahko povsem zaupala. »Če bi se samo položila v roke zdravnikov in verjela njihovim statistikam, me gotovo ne bi bilo več med živimi.« Na srečo je ostala aktivna. Poskusila je praktično vse, kar je bilo na voljo. Bioresonanca, sadni napitki, kavni klistir, koloidno srebro, zdravljenje s posebnimi visoko-frekvenčnimi napravami … To so bile le nekatere izmed rešilnih bilk, ki se jih je oklenila. Hrepenenje po ozdravitvi jo je popeljalo na različne konce sveta, recimo na lov za zdravilnim virusom rigvir iz Rige in celo po pomoč zdravilca po imenu John of God iz Brazilije. Danes je trdno prepričana, da je prav vsaka od teh investicij prispevala svoj delček čudeža, po katerem je še živa.

Za vzdrževanje sprotne forme so se za najučinkovitejše izkazale infuzije vitamina B17 v žilo. In pa da se je povsem odrekla sladkorju. »Zdrava bi se ga odvadila z največjo muko. Ko sem bila postavljena pred zid, pa brez težav!« To seveda ne pomeni, da ni ves čas uporabljala tudi uradne medicine. Pridobila je drugo mnenje iz ugledne angleške bolnišnice, ta je priporočila uvedbo posebnih, na genetiki temelječih zdravil. Izkazala so se za izjemno učinkovita. Jemlje jih že slabo leto in odtlej markerji v krvi vztrajno padajo. Krvna slika se sicer še ni povsem izboljšala, a zadnje leto je živela skoraj normalno, brez večjih težav.

Pa če živim samo še ta dan! Okrevanju naklonjeno »mentalno klimo« je ves čas vzdrževala z vztrajnimi meditacijami in afirmacijami. »Namesto da bi se vdala v usodo, sem temeljito razmislila, čemu želim posvetiti svoje življenje, dokler sem tu. Odločila sem se, da bom vse podredila enemu samemu cilju: ko bo napočil čas, bom odšla na svoj način – ne pa v bolečinah in nemoči, z občutkom nepostorjenega in neopravljenega!«

V posebej težkem obdobju se je tako odločila, da sploh ne bo več stremela k ozdravitvi, temveč bo začela preprosto polno živeti. Vsak dan posebej, ne glede na karkoli. »Naredila sem si načrt. Vsak dan se bom namenoma spomnila vsaj enega čudeža, ki se mi je že zgodil. To mi bo pomagalo ohranjati vero, da je vse mogoče. Vsako jutro sem si vzela dovolj časa, da sem začutila povezavo z božanskim, občutila telo in se povezala s svojim dihom. Vizualizirala sem svetlobo, ki se spušča na moje telo, me célo obsije in napolni prav vsako celico mojega telesa. Zaprosila sem, naj bom vodena skozi svoj dan. Naj mi bo dano videti in začutiti prave ljudi, situacije, najti pravo literaturo, ki me bo dvigovala, da bom lahko še naprej stopala po svoji poti in delovala v svoje ter najvišje dobro. Pa čeprav živim samo še ta trenutek, samo še ta dan. Opazovala in občudovala bom naravo, jedla hrano, ki me podpira, se razstrupljala, sprehajala in z vsakim dihom samo sprejemala – brezpogojno, brez razmišljanja.«

Spremembe je uvedla na prav vsa življenjska področja. Kot je v našem času žal navada, je bila prej tudi sama vpeta v stresno delo. Redna služba, poleg nje pa vodenje kar štirih skupin joge, opravljanje terapevtskega dela in številne delovne poti v tujino. »Vedno sem imela pač veliko energije. In nikoli si nisem znala vzeti dovolj časa zase – niti za to, da bi dognala, kaj je zares pomembno. Ko sem bila po izbruhu bolezni prisiljena odjaviti vse svoje obveznosti, je bilo to zame morda celo najtežje od vsega. Kaj, jaz da česa ne bi zmogla?! Saj me je vendar definiralo prav to, da vse in vedno zmorem!«

Prepuščanje žalosti bi me potegnilo v prepad. V resnici jo to še vedno definira – glede na njeno zgodbo pravzaprav bolj kot kdajkoli prej. Svojo pozitivno naravnanost je zmogla ohraniti celo, ko se je pred dobrima dvema letoma za vedno poslovil njen ljubi sin Simon. Strastnemu alpinistu se je med spustom z gore Oltar dereza zapletla v hlačnico. Pri boleče rosnih triindvajsetih se je ob tem spotaknil in poniknil v prepad.

»Kolikor je bolelo,« se sinove smrti z zavidljivim mirom v očeh spominja Edita, »sem morala to vzeti kot naslednjo veliko lekcijo. Simon je odšel samo nekaj dni po moji vrnitvi iz Indije. Prav na tisti poti se je skozi serijo nezaslišanih naključij, ki to niso bila, do konca okrepila moja vera v nekaj presežnega. V nekaj, kar nas spremlja in nas vedno povezuje z našim kozmičnim izvorom. Ko sem prebolevala Simonovo izgubo, sem misli vedno znova preusmerila na tisti občutek iz Indije. Ne morem vam povedati, kako trdo delo je bilo to. A vedela sem, da me bo, če se prepustim žalosti, za vedno potegnilo z njim v prepad. Rešilo me je, da sem se oprijela svojega poslanstva, da skušam biti luč za druge.«

Simonovih oči se še vedno spomni vsak večer, preden zaspi. Prav te oči so tudi prva podoba, ki se ji prikaže, kadar se zjutraj prebudi. Velik mir ji prinaša zavedanje, da je v svojem življenju, pa če je bilo še tako kratko, ves čas sledil sebi. Še večjo spokojnost pa ji vliva spomin na izraz na Simonovem posmrtnem obličju, ki je bilo videti povsem pomirjeno. »Če nam uspe ohraniti povezavo z izvorom, z bogom,« ta prizor danes komentira Edita, »tudi pri odhodu ne gre za izgubo, saj smo ves čas del božanskega in tako tudi ostane.«

Vsakdanji čudeži. Ne, Editi Kurent življenje res ni prizanašalo. Za oris njenega nesrečnega otroštva bi potrebovali poseben članek. A njena agresivno verska vzgoja, ko jo je oče redno klofutal med klečanjem, če je napačno zrecitirala del rožnega venca, je na srečo ni odvrnila od boga. Kako bi jo tudi lahko, saj ga je očitno preveč potrebovala, da je lahko sploh preživela.

Ta njen odnos s presežnim ji je vse do danes pomagal, da je postala in ostala luč, ki govori o čudežih. Na tej poti ji je bila v veliko pomoč misel, ki ji jo je na srce položila prijateljica: »Zakaj bi starec nehal saditi drevesa, čeprav se zaveda, da ne bo užival njihovih sadov?«

Od takrat, ko so jo zdravniki poslali domov izdihnit zadnji dih, sta minili že več kot dve leti. V vmesnem obdobju se je veliko reči postavilo na svoje mesto. Naučila se je čuditi in odtlej čudeže vidi povsod. Najbolj, ko se prepusti simfonijam narave: že odblesk sonca na jutranji rosi je zanjo čudo nad vsemi čudesi.

Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.