Gre seveda za otroke s posebnimi potrebami ter za športnike in druge talente, ki zaradi svojih dejavnosti izostajajo od pouka, vsako leto jih je več, v zadnjem razredu devetletke kar deset odstotkov. Žal se posebni statusi neredko tudi zlorabljajo, večinoma so krivi preambiciozni in dovolj nasilni starši, ki na ta način svojemu otroku zagotovijo prednost pred drugimi, ker imajo na voljo več pomoči, časa in se jim ni treba boriti za točke. Gre seveda za zelo spolzek teren, ko si hitro obtožen teptanja človekovih pravic ali še celo česa hujšega, in vendar velja temeljito premisliti predvsem o tem, kdo in kako se bo ukvarjal s starši, ki se z dometom svojih otrok ne morejo sprijazniti. V dolgih letih se mi je nabralo kar nekaj grenkih zgodb.
Dekan ene od pedagoških višjih šol mi je pred dolgimi leti pripovedoval o zelo bistri študentki, ki je hotela študirati razredni pouk. Bila je na vozičku, za povrh je imela še nekaj drugih zelo vidnih hib. Svetoval ji je študij knjižničarstva in še nekaterih zanjo ugodnejših smeri, pa ni sprejela, prav užaljena je bila. Ni hotela slišati, da so otroci v začetnih razredih še zelo elementarni, nepremišljeni, neizkušeni, tudi zlobni in hudobni. Doštudirala je z odliko, se zaposlila – in po nekaj mesecih naredila samomor. »Ni zdržala. Žal mi je, da takrat kot svetovalec nisem bil bolj nasilen,« mi je prizadeto pripovedoval.
Antropologinja Vesna Vuk Godina je že večkrat povedala, da je eden njenih največjih uspehov hči s cerebralno paralizo, zdravniki so napovedali, da bo rastlina, uporna mama pa jo je pripravila do tega, da svojimi omejitvami živi sorazmerno normalno. Očitno je imela Vesnina Maša nastavke za kaj takega, ampak vsi jih nimajo. Spoznala sem mamo, ki se je z vso močjo in ljubeznijo kot levinja borila za sina, ta je bil v resnici rastlina, pri dvajsetih je tehtal 30 kilogramov, s skrivenčenim trupom in udi, ki so se nenehno zvijali v krčih, iz sebe je spravil le kakšen neartikuliran glas. Če ne bi bila mama v zavodu nenehno ob njem, bi že zdavnaj umrl. Junaška mati pa je imela še hčer in ji je nenehno očitala, naj bo srečna, ker je zdrava, ji prepuščala gospodinjstvo, čeprav je bila še otrok, in jo silila k nenehnemu obiskovanju invalidnega brata. »Vso ljubezen je dajala otroku, ki je ni mogel sprejeti, jaz pa sem ostala brez nje,« mi je pripovedovala zagrenjena hči, ki se je zelo mlada in brez prave izobrazbe odselila od doma, oče je pobegnil že prej. Da ne govorim o univerzitetnem profesorju, ki je svojo gluho hčer šolal po metodi, s katero naj bi razbirala iz ustnic slušečih in tudi sama govorila. Ko je odrasla, so njen govor razumeli le njeni domači, znakovnega jezika pa ni poznala, ker bi jo pri oni drugi metodi oviral. »Šele zdaj se ga je začela učiti,« je povedal zagrenjeni oče, ki je hotel svojemu otroku le najboljše.
Več v reviji Zarja št. 8, 19. 2. 2019.
