Že v zgodnjem otroštvu je ugotovila, da vidi in čuti stvari, ki jih drugi ne. »Ker pa je bila naša družba vedno polna predsodkov in stereotipov, ki izhajajo iz strahu pred neznanim, sem vse skupaj potlačila,« pravi Urška Puš, diplomirana zgodovinarka in nekdanja radijska voditeljica, ki jo danes številni poiščejo zato, da bi z njeno pomočjo poiskali stik s pokojnimi – komunicira namreč z onostranstvom. Ker pa iz svojih izkušenj ve, kako težko, tudi boleče je včasih odraščati s tako velikim darom, ki ga odrasli po navadi ne razumejo, pomaga rahločutnim otrokom (in staršem) njihov dar sprejeti, nadzorovati in ga uporabiti v najvišje dobro.

»Videti je bilo, kot bi mi vesolje naložilo ogromno skrivnost, ki jo moram zadržati zase, saj mojega daru ni razumel nihče. Spominjam se bolečin, tesnobe, čustvenega nihanja, prejokanih noči, občutka osamljenosti, žalosti in razočaranja nad ljudmi. Po resnici povedano niti ne vem, kako mi je vse to uspelo prebroditi,« se spominja. Kot otrok ni znala razložiti, da videva duše. »Spomnim se hiše sestre pokojnega dedka, kjer si moral na stranišče mimo lesenih stopnic, ki so vodile na podstreho. Staršem sem govorila, da je tam gor en stric, ker pa na podstrehi v resnici ni bilo nikogar, starši niso vedeli, kaj naj s to informacijo.« Dokler ni dedek malo pred svojo smrtjo nekoč mimogrede povedal, da sta njegova sestra in njen mož živela z nekdanjim lastnikom hiše in mu dovolila živeti na podstrehi, tam je tudi umrl. »Te zgodbe ni vedel nihče drug, bila pa je potrditev za 'strica', ki sem ga videvala. Drug tak primer je bil, ko smo v drugem razredu osnovne šole šli na izlet na Polževo, hrib nad Grosupljem s cerkvico na vrhu. Otroci smo lezli na okna cerkvice in gledali, kaj je notri. Videla sem oranžno krono, ki se premika po prostoru, ter zagnala vik in krik. Ker pa sem očitno to videla samo jaz, sem se potem vsem skupaj zdela še bolj čudna. Nadaljevalo se je na Magdalenski gori, znani po izkopaninah, tam sem čutila tako grozne pritiske in tesnobo, da mi je bilo slabo. Čez leta smo ugotovili, da je bilo tam pobitih ogromno ljudi.« Ker so jo ta videnja in občutki vse bolj obremenjevali in strašili, jih je potlačila globoko v podzavest. »Žalost, jezo in bes pa sem pretvorila v samodestrukcijo, ta se je nekaj let kasneje začela kazati na mojem fizičnem telesu. Zbolela sem namreč za hudim revmatskim obolenjem. Zdravstvenim težavam ni bilo videti konca – trdovratni problemi z želodcem, kostmi, istočasno pa se je pojavil še atopijski dermatitis. Od vsega skupaj se mi je že mešalo. Potem pa sem imela dovolj – zdravstveno stanje me je prisililo, da sem popolnoma spremenila način življenja. Začela sem pri prehrani in gibanju ter nadaljevala z načinom razmišljanja in delovanja. S pomočjo uradne in alternativne medicine mi je uspelo!«

Očitnega ni bilo več mogoče ignorirati. Z vzpostavljanjem ravnovesja v telesu pa je na površje, nekje pri petindvajsetih letih, spet priplavala tista prava Urška s prirojenim darom, ki ga imajo pravzaprav v družini – tako po očetovi kot po mamini strani. »Pradedek po mamini strani je pogosto, tako mimogrede, rekel: 'Glej ga, spet eden gleda skozi okno!' Tudi mami ima svoje izkušnje, ampak kadar vidijo silhueto ali obris, se jim to ne zdi nič čudnega ali pa to kar prezrejo.« Pri Urški so se videnja spet začela v blokovskem stanovanju nekdanjega fanta. Nekoč, ko zvečer ni mogla spati, je pri prižgani luči zagledala tri enako velike ženske silhuete zanimivih barv – od črne, temno modre do vijolične. Ponazarjale so tri vdove, za katere je kasneje izvedela, da so bile v tistem bloku. »Potem pa so se pojavi tako okrepili, da jih preprosto nisem mogla več ignorirati. Prikazovati se mi je začelo vedno več duš, ugotovila sem, da jih vidim, čutim, slišim, vonjam, da z njimi lahko komuniciram. Postajalo mi je jasno, da ima vse v življenju svoj namen in da pravzaprav odkrivam svoje življenjsko poslanstvo!« A se je morala še ogromno naučiti, da lahko danes pomaga drugim. Iskala je ljudi s podobnim darom, da bi ji povedali, kako oni ravnajo z njim, kako naj ga sprejema kot del svojega življenja in z njim normalno živi. Vsak medij ima namreč svoj način povezovanja z duhovnim svetom in razlaganja informacij, ki jih bitja želijo sporočiti. »Ko se povežemo z duhovnim svetom, beremo oziroma kanaliziramo tiste duše, ki to želijo, torej imajo sporočila za svojce.« Po drugi strani pa poudarja, da imamo vsi intuicijo in da vsak prinese s sabo določene darove, vsak nekaj drugega. Njej je bila pač namenjena ta komunikacija z onostranstvom, ki pa ni vedno najprijetnejša. Bitja namreč ne izbirajo časa in prostora, kjer se pojavijo, niti oblike. Pojavljajo se v avtobusu, pri frizerju, doma, v nakupovalnem središču. »Nekoč sem nesla nazaj v trgovino plesnive jogurte in je za žensko pri informacijah stala gospa. Ker ni imela posebnega sporočila, sem bila tiho.« Sicer se pa v vsaki situaciji posebej odloča, ali bo sporočilo duše predala ali ne. »Pred časom sem recimo imela v Grosuplju sestanek z nekim gospodom za vodenje prireditve, pa nisva še niti začela, ko se mi je prikazal njegov dedek. Šele ko sem možaku povedala vse, kar je dedek želel, sva se lahko začela pogovarjati poslovne stvari.« Podobno se je zgodilo v Murski Soboti, kjer ji je prijateljica na kavi želela predstaviti dekle, ki tam dela in je želela spoznati Urško. Hkrati z dekletom se je Urški prikazal njen pokojni dedek. »Sporočila sem ji, kar mi je razlagal, in jo je skoraj kap,« se nasmehne.

Več v Zarji, 3.4.2018.