Alter

Vedeževalka Maruča pri spovedi

Stane Mažgon
25. 5. 2009, 11.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Po videzu je Maruča urejena gospa srednjih let, ki bi ji človek prisodil, da se ukvarja z neko komercialno rečjo, na duhovnost pač ne bi pomislil.

Po videzu je Maruča urejena gospa srednjih let, ki bi ji človek prisodil, da se ukvarja z neko komercialno rečjo, na duhovnost pač ne bi pomislil. Pozna jo vsa Slovenija, saj nastopa v več televizijskih in radijskih oddajah. Je ena tistih ljudi, ki večkrat ko jih srečaš, manj jih poznaš. Pa čeprav bi lahko o njej napisal knjigo, polno nenavadnih zgodb.

Maruča predvideva, da ima kot Sicilijanka po očetu posebne gene. Na Ustici, otoku v Tirenskem morju, se je rodila, ko je bila njena mama tam med drugo svetovno vojno v internaciji. Nato se je vrnila v Slovenijo, oče je ostal v Palermu. Maruča ga je prvič videla, ko je bila stara dvaindvajset let. Ko je šla drugič na obisk, je bil že pokojni. Življenje je teklo dalje in danes je Maruča, ki živi v Ljubljani, zelo dejavna upokojenka. Pred tem je bila 33 let v službi trgovke. »Prodajala sem vse,« pove z nasmehom. »Še tisto, česar nismo imeli, in kar ni bilo treba!«
Delala je v industrijski prodajalni ene od tovarn z gradbenim materialom, ima diplomo iz fasad in gradbeništvo v genih. »Nekaj je v meni, da si neprestano želim spremembe. Zato še zdaj ponoči premikam omare in jezim sosede.«
Po upokojitvi in moževi smrti je po naključju postala honorarna sodelavka ezoterične revije. Tako so se stvari začele razvijati in danes ima Maruča svoje podjetje, ki je bilo po njenih besedah prvo v Sloveniji registrirano za vedeževanje.
Že 14 let se ukvarja z njim. Kot pravi, je mnogim odprla pot. Nekateri so dobri, drugi ne. Ocenjevati jih ne želi, saj z njimi ne dela. Zaveda pa se, da nekateri zelo zavajajo ljudi, jim kažejo napačne poti in jih strašijo s smrtjo. »To je neumno,« pravi Maruča. S tem nekoga tako obremeniš, da lahko zboli. Drži pa tudi, da se vsakemu, ki dela slabo, to slej ko prej povrne. Tako kot tudi sicer v življenju.

Življenjska svetovalka
Pravega pojasnila za svoj dar Maruča nima. »Najprej naj povem, da so me razglasili za jasnovidko, sama tega zase nikoli nisem trdila. To mi niti ni všeč.
Jasnovidci so nekaj drugega kot jaz, ki sem predvsem življenjska svetovalka. To je bil Nostradamus, ki je trdil, da bo svetu zavladala rumena rasa. In kako je danes? Poglejte naokrog, prav je imel. Jaz takšne napovedi ne morem dati,« razloži Maruča. Kot pravi, tudi svojih sposobnosti ne pozna dobro. Še sama nad sabo je včasih začudena in misli, da deluje kot medij, skozi katerega se pretakajo odgovori na vprašanja. »Ljudem pokažem pot. Po njej lahko hodijo, če želijo.«

Vedeževanje in izpovedi
Maruče kljub temu, da se ukvarja s tako mejno dejavnostjo, niso velikokrat napadali. Spominja se gospoda, ki jo je po telefonu zmerjal z nevernico in ji grozil, da bo kaznovana na sodni dan. A povedala mu je, da se tega ne boji, in ga povabila, naj pride na pogovor. Ni prišel. Tudi na internetu je bilo nekaj polemik in komentarjev, a Maruča se zanje ne zmeni, v besedne boje se ne spušča, prizna pa, da je kritike ne pustijo ravnodušne. Na mnenje, da izkorišča naivnost ljudi, ki so morda v stiski, odgovarja: »Naivnih ljudi zame ni. Kaj pa je naivnost? Pri meni ni treba v nič verjeti, pri meni se pogovarjajo. Vsak mora sebe postaviti na pravo mesto. Ne govorim tega, kar bi nekdo želel slišati. Nekateri so zato užaljeni, a to me ne zanima. Vsakemu dam informacijo in uporabi naj jo, kot želi. Sem kot duhovnik. Pri meni se ljudje izpovedo.«


Hudički, usoda in kristali
Maruča verjame, da obstajajo energije, ki nas vodijo, kakorkoli jih imenujemo. »Tudi vame se kdaj naseli kak hudiček.« In kaj hudiček počne? »Želi, da razmišljam drugače.« Ker mu ne more izpuliti repa, mu reče, naj da mir. »Saj to poznamo vsi, kajne?« ugiba Maruča. In kaj če ponori? »Včasih ponori, takrat postane hudo in potrebujemo pomoč. Ne mislim na izganjanje hudiča, saj pomagajo že kristali.«
Kristalom Maruča pripisuje izjemno moč. V njeni delovni sobi je z njimi posuta cela miza, za katero je videti kot lastnica rudnika poldragih kamnov. Obiskovalcu običajno katerega izbere in iz njega prebere še informacijo ali dve.
Svetuje jim tudi, da jih dajo v kozarec vode, ki jo potem zjutraj spijejo.
 

Čarovnica?
Otroci, ki imajo težave v šoli, pravzaprav obvladajo snov, le tremo imajo, zato naj si dajo kamen v popek. Lahko ga dajo tudi v levi žep. Tako bo znanje prišlo do izraza, čeprav učenja ne gre zanemariti. Kamni potegnejo iz telesa negativno energijo, zato jih je treba vsak večer umiti. Tudi to, da ženske nosijo ogrlice iz kamnov, ni dobro. Vso negativno energijo, ki jo čez dan potegnejo iz telesa, nato vrnejo, meni Maruča. Nekatere stvari, ki jih Maruča pove, so naravnost čudaške. Le kaj bi bilo z njo, če bi živela v srednjem veku? »Zažgali bi me, že zdavnaj!« pove skoraj s ponosom. Za sabo ima, pravi, že nekaj prejšnjih življenj. Menda je že živela kot krojač v Barceloni, drugič pa kot zdravilec nekje na jugu. In menda sogovornikom, ki držijo kristal v rokah, med pogovorom z njo včasih kaplja pot iz dlani.
Pravi, da je nekoč rešila moškega, ker je začutila, da je imel raka na prostati. Včasih sreča na ulici gospo, za katero začuti, da ima težavo s ščitnico, a ji tega ne sme povedati. Neki gospod je bil pri Maruči zaradi povsem drugih težav, ko je začutila, da ima njegova žena težave z grlom. Ko je šla na pregled, so odkrili raka.
 

Kar sami naj se odločijo
 »Morala sem ji to povedati,« pravi Maruča, zdravilskih sposobnosti pa seveda nima. »Nikogar ne zdravim. Vsak mora k zdravniku, če želi kaj izvedeti o svojem zdravju.« Tudi sama je imela raka, ki ga ni odkrila sama. Prav nasprotno, še slutila ni, da je zbolela. Bilo je pred štirimi leti in vse se je srečno izteklo. Maruča tudi ne napoveduje potresov, katastrof, vremena ali prihodnosti. Prav tako ne želi govoriti o krizi in ne pove niti tega, koliko časa bo trajala. Še bolj se izogiba politiki. »Pri politiki sem spustila roleto! Sledim politiki, razumem, za kaj gre, a raje delam z ljudmi, preprostimi ali ne preprostimi.« To je slišati kot beg pred lastnimi sposobnostmi. »Ne, ker tega nočem. Nočem! Z velikimi črkami napisano. Če bi mi bil kdo zelo drag in bi začutila, da je bolan, bi mu to sporočila. Obami, na primer!«
Veliko ljudi poišče pot v njen studio, še več jih pokliče po telefonu. Odprtih ima več komercialnih telefonskih linij za pogovore. Minuta pogovora z njo stane 1,39 evra. Če bi se torej z njo za dvajset minut zaklepetali po telefonu, kar ni veliko časa, ko gre za osebno usodo, bi vas to stalo nekaj več kot 27 evrov.
Seveda pa v pogovore Maruča nikogar ne sili. Niti v to, naj ji kdo verjame, kar mu pripoveduje. Kar sami naj se odločijo.