Alter

Na koncu predora je Tasić

Katja Božič
27. 7. 2009, 01.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Jovan Tasić, zdravnik tradicionalne medicine, za mnoge zdravilec s čudežnimi rokami, prihaja na pobudo ljubljanskega društva Sonček v Slovenijo že pet let ter pomaga otrokom s cerebralno paralizo, avtizmom in drugimi težavami.

Jovan Tasić, zdravnik tradicionalne medicine, za mnoge zdravilec s čudežnimi rokami, prihaja na pobudo ljubljanskega društva Sonček v Slovenijo že pet let ter pomaga otrokom s cerebralno paralizo, avtizmom in drugimi težavami. Medtem ko se pri nas ukvarja predvsem z otroki, v Novi Sad, kjer ima že osemnajst let uradno registriran center za komplementarno in tradicionalno medicino, prihajajo bolniki vseh starosti in iz vsega sveta. V njegovi ordinaciji se je zvrstilo že okoli 120.000 bolnikov, v njegovi knjigi pa najdemo dokumentirane na videz neverjetne ozdravitve; o prav takšnem napredku svojih otrok so govorile mame na terapijah v Ljubljani. 

Čeprav je v sobi sedelo okoli petnajst otrok, večinoma v naročju svojih staršev, je bilo neverjetno mirno. Medtem ko je dr. Tasić izvajal terapijo s posameznikom, so drugi mirno opazovali dogajanje. Z neverjetno zaupljivostjo in nasmeškom na ustnicah so se otroci prepuščali Tasićevim rokam. Šestletni Maj obiskuje z očkom in mamico njegove terapije že dve leti. Rodil se je z akutno odpovedjo notranjih organov, a so ga zdravniki po čudežu rešili. Po šestih mesecih se je vse postavilo na glavo, ko je začel piti kravje mleko. Nenadoma se ni mogel več premikati, ni dvigoval glave, okvarile so se mu vse življenjske funkcije, zdravniki so zmajevali z glavo in staršem niso dajali nikakršnega upanja, da bo normalno zaživel. Niso vrgli puške v koruzo, veliko so se ukvarjali z dečkom in počasi je napredoval. Pred dvema letoma je očka v oddaji Duhovni utrip izvedel za Tasića. Čeprav ni verjel v alternativne metode zdravljenja, so poskusili. »Pred tem se Maj ni postavljal na noge, desne roke sploh ni uporabljal, ni govoril, sedaj stopi na noge, izgovarja osnovne besede za sporazumevanje, uporablja obe roki, hodi na stranišče, napredek je ogromen!« sta navdušena z ženo. Zdravniki se ne morejo načuditi njegovemu napredku. »Dokler bo v skali rasla travica, bomo vztrajali,« pravi oče.
Mamica deklice s cerebralno paralizo, ki je imela hkrati pogoste epileptične napade, je za dr. Tasiča izvedela pred sedmimi leti. Obiskovala ga je v Novem Sadu, in ker so njegove terapije deklici tako koristile, da med drugim ni imela več epileptičnih napadov, so se v Sončku odločili in ga povabili v Slovenijo, kjer ga mnogi obiskujejo že več let.

Na razpotju
Nekdanji elektroinženir si ni nikoli mislil, da bo postal zdravilec. Imel je povsem običajno družinsko življenje, dokler se mu ni vse sesulo. Ne da bi natančno vedel zakaj, se je njegova družina razdrla. Ostal je na razpotju in se po naključju znašel med ljudmi, ki se ukvarjajo s tradicionalno medicino. Spoznal je, da lahko pomaga drugim ljudem, in končal štiriletni študij tradicionalne medicine v Londonu. Rojen v Leskovcu, navajen življenja tako v Zadru, Zagrebu kot v Londonu, se je na koncu preselil v Novi Sad. Tam je našel mir, vodo, ki jo obožuje, in hrib, na katerega rad zahaja – idealen kraj za svoj center. Ker se je takrat tako v Srbiji kot drugod pojavilo ogromno tako imenovanih zdravilcev in je človek, ki je prihajal po zadnje upanje, le stežka vedel, komu zaupati, je najprej napravil preizkus in povabil k sodelovanju zdravnike uradne medicine. »Bili so z različnih področij – ginekolog je recimo pripeljal pacientko z miomom na maternici, pediater otroka z epilepsijo pa dečka z dioptrijo -10. Vsi pacienti so prišli z izvidi, naredili smo od štiri do osem terapij, nato pa so odšli na pregled k istemu zdravniku. Rezultati so bili vidni, tumor se je zmanjšal, tudi dioptrija, epileptičnih napadov ni bilo več.« Takrat, pravi, se je zgodil pomemben korak k zaupanju, da je lahko odprl svoj center za komplementarno medicino, kjer deluje skupaj z zdravniki uradne medicine.

Zdravniški izvid je pogoj
Pogoj, da dr. Tasić sprejme pacienta, so diagnoza in izvidi uradne medicine, ki ne smejo biti starejši od enega meseca. Po štirih do osmih dneh terapije pošljejo pacienta po nov izvid. »Vedno hočem imeti potrdilo uradne medicine.« Vsak pacient ima svojo kartoteko, v katero vpisujejo vse spremembe v zdravljenju. »Vsak najmanjši napredek po našem srečanju nam daje upanje, da nadaljujemo zdravljenje. Včasih je tudi nespremenjeno stanje dobro, na primer pri progresivnih boleznih, kakršna je mišična distrofija.« Vsak, ki pride k njemu na zdravljenje, plača terapije šele po treh dneh. »Ljudem dam vedno možnost, da vidijo, kako terapija poteka. Pozdravili se v tem času verjetno ne bodo – čeprav se je tudi to že zgodilo –, bodo pa videli, ali jim taka metoda ustreza, in se potem odločili, ali bodo plačali moje delo ter nadaljevali zdravljenje. Vsako delo se plača, in če vam pacient plačuje, do njega čutite neko obvezo in se maksimalno potrudite. To se mi zdi veliko bolj pošteno, ko če bi nekomu rekel, naj plača, kolikor se mu zdi moja pomoč vredna,« razlaga Tasić, ki ima tako v Novem Sadu kot pri nas registrirano podjetje. V Srbiji je dobro znan po svojem humanitarnem delovanju, predvsem po pomoči vojnim sirotam – svoj presežek preprosto mora deliti z drugimi, pravi. Zato precej otrok, katerih starši ne zmorejo plačila – tudi iz Sončka, sprejme brezplačno, zniža ceno ali jim kako drugače olajša zdravljenje njihovega otroka. Med drugim se je z brezplačnimi terapijami pridružil akciji za malo Anjo s cerebralno paralizo, o kateri smo pisali v eni od prejšnjih številk.     

Prevaja kozmično energijo
»Kadar imam pred seboj človeka, me v terapijo preprosto žene velika želja, da bi mu pomagal. Jaz sem samo prevodnik. Z močjo svojih misli prenašam božjo ali kozmično energijo na univerzalnega zdravnika v vsakem človeškem organizmu, s tem se okrepi obrambni sistem, kar se nadaljuje v samoozdravljenje organizma.«  K njemu prihajajo bolniki s tumorji, multiplo sklerozo, epilepsijo, cerebralno paralizo, avtizmom, z boleznimi skratka, ki so dostikrat uganka za uradno medicino. »Dogajalo se je, da je otrok, ki dvanajst let zaradi epilepsije ni mogel izgovoriti niti črke, spregovoril ali da so pri trinajstih letih začeli hoditi. Pacient z multiplo sklerozo, ki je že tako težko hodil, da je razmišljal o invalidskem vozičku, zdaj, enajst let po ozdravitvi, normalno hodi, vozi avto in občasno, na leto ali dve, prihaja na terapijo.« Dobro je namreč, da se ozdravljeni občasno vračajo na terapijo. Med njegovimi bolniki je 80 odstotkov otrok. »Oni imajo prednost. Na žalost je vedno več bolnih otrok, tudi zaradi globalnega onesnaževanja in stresa, v katerem živijo ter delajo današnje nosečnice. Kar od 70 do 80 odstotkov bolezni nastane v glavi.« Vsakomur, ki poišče njegovo pomoč, iskreno pove, ali mu lahko pomaga ali ne. Gotovo pa je nekaj najlepšega, kadar vidi otroka, ki napreduje pred njegovimi očmi. »Takrat dobim moč še za sto drugih, ki potrebujejo mojo pomoč. To je zadovoljstvo, ki me hrani in mi daje moč. Zdravil bom, dokler bom lahko! Na dan bi sicer moral sprejeti recimo dvajset pacientov, vendar jih enkrat več. Kako naj odrečem pomoč bolnemu otroku, ki mu lahko pomagam ali vsaj podaljšam življenje?!«

Oddih je pomemben
Bolnikov, ki čakajo na vrsto pri njem, je veliko, čakalna doba v Novem Sadu je več kot leto. »Lahko bi sprejel tudi sto bolnikov na dan, toda potem bi se popolnoma izčrpal,« pravi. To se mu je že zgodilo, zato zdaj pazi na svoje zdravje in ravnovesje v telesu. Uživa v sprehodih ob vodi, rad hodi v planine, v Novem Sadu gre vsako jutro do svoje lesene hiške na Fruški gori. Tri dni na teden si vzame prosto, en dan ima samo zase, medtem ko preostala dva preživi z družino. Ima dva uspešna odrasla otroka in šestletnega sina iz drugega zakona. »Ljudje smo se preveč odtrgali od narave,« razmišlja. »Da bi bilo manj bolezni, bi morali odpreti srce življenju in ljubezni – bolje bi se počutili, srečnejši bi bili mi in vsi okoli nas!«

Ozdravljeni srček Rebeke Škvarča

Ko je bila Rebeka Škvarča iz Idrije stara devet mesecev, sta njena starša Jelka in Srečko po naključju izvedela, da ima prirojeno srčno napako, imenovano defekt atrijskega septuma (v obliki dveh luknjic, velikih 6 in 9 milimetrov, na pretinu med obema srčnima prekatoma), in da bo, ko malce zraste, potrebovala operacijo. Prvi šok je hitro zamenjala odločitev, da bosta naredila za svojo princesko vse, kar je mogoče, da se pozdravi. Med drugim sta se odločila poskusiti z alternativnim zdravljenjem pri dr. Tasiću. Vse skupaj se je obrestovalo! Rebeka je zdrava!