Alter

Tony Samara - šaman za vedno

Katja Božič
31. 7. 2009, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Če bi ga vprašali, koliko let je preživel v skupnosti šamanov v južnoameriških Andih, bi vam odgovoril tako kot domorodci - vse življenje, ob tem pa bi se prijazno, toplo in povsem mirno nasmehnil.

Če bi ga vprašali, koliko let je preživel v skupnosti šamanov v južnoameriških Andih, bi vam odgovoril tako kot domorodci - vse življenje, ob tem pa bi se prijazno, toplo in povsem mirno nasmehnil. Kljub temu pa je bilo to le eno od obdobij na poti odkrivanja samega sebe v življenju šamana Tonyja Samare, ki ga je videnje in pa želja odkriti domovino ženinih prednikov pred leti pripeljalo na Hrvaško obalo, kjer poleti vodi seminarje v okviru programa Harmony, med letom pa zahaja tudi v Slovenijo.

Rodil se je v Angliji v povsem normalni družini s skandinavskimi koreninami, ki se ni nikoli ukvarjala z duhovnostjo. "Pač pa sem se jaz rodil malce drugačen," se nasmehne. Starši so mu povedali, sam se tega seveda ne spomni, da je imel zelo močno intuicijo in da je mnoge stvari videl vnaprej. Kmalu je vsem postalo jasno, da se bo njegova pot odvila povsem drugače, kot so si zamišljali. Ko so se iz Egipta, kjer je preživel večino svojih otroških let (čeprav se je v življenju ves čas selil) preselili na Norveško, je začel ugotavljati, da ni srečen. Čeprav mu je šlo dobro v šoli, pa tudi ločitev staršev ga ni tako potrla, je v sebi čutil praznino. "Bil sem najbolj nesrečna oseba na svetu in zelo nezadovoljen s svetom okoli sebe," se spominja. In je začel iskati. Pri petnajstih letih je začel požirati filozofske knjige, se poglobil v krščansko vero, ki mu je bila sicer všeč, vendar v njej ni našel tistega, kar je iskal, za razliko od budizma, ki mu je bil veliko bolj domač. "Ker temelji na meditaciji in nima toliko naukov." Nato je prišel v stik z zen budistično skupino, kjer se je najbolje našel. "Medtem ko so moji vrstniki hodili za vikende kampirat in v diskoteke, sem jaz meditiral." Nekaj let je nato študiral v kalifornijskem zen budističnem samostanu. "Moji starši so bili v močnih skrbeh zame, ker so mislili, da sem se pridružil kateremu od kultov, in da mi sedaj neka skupina pere možgane," se nasmehne. Denar ga ni zanimal, na družino in otroke pa takrat še ni bil pripravljen, zato je šel naprej, vse do amazonskega gozda in potem v Ande, kjer je živel v skupnosti šamanov. Od domorodcev se je učil šamanizma. Spoznal je modrost sožitja z naravo, preprosto življenje, brez vsakdanjih skrbi, bolezni in žalosti. "Kmalu sem začel čutiti, da lahko naredim veliko dobrega v moderni družbi." Zato se je odločil pridobljeno znanje in zdravljenje prenesti v zahodni svet. 

Vzgoja otrok na tradicionalen način
Eden od seminarjev v Avstraliji pred več kot desetletjem, pa prav gotovo pomeni prelomnico v njegovem življenju. Takrat je namreč spoznal svojo ženo Sylvijo. "V sobi je bila gneča, edino prazno mesto je bilo poleg mene. Ljudem je namreč vedno malce nelagodno sedeti na tem mestu. Sylvija, mestno dekle, ki so jo do tedaj zanimale povsem druge reči, je takrat prvič prišla na takšen seminar in sedla prav na prazno mesto zraven mene. To je bilo najino prvo srečanje in od takrat imava zelo lepo življenje." Še posebej odkar imata tri otroke dvanajstletnega Sai-a, sedemletno Sharo in triletnega Tavija. Da bi bili bliže Tonyjevi materi, ki živi v Španiji, so se iz Nove Zelandije že pred leti preselili v Evropo in se ustalili v Nemčiji. Na Hrvaško je prišel prvič predavat pred osmimi leti. Njegovih seminarjev pa se od takrat udeležuje vedno več ljudi, nekateri od njih ga celo spremljajo povsod po Evropi. Poleg tega, da je Dalmacija rojstni kraj Sylvijinega dedka, je hrvaški otok Iž, kamor je Tony z družino zahajal v začetku (zadnjih nekaj let pa vodi seminarje na Pašmanu), pomemben tudi za njegovo hčerko Sharo. »Na Ižu smo namreč imeli graunding ceremony – ko se je mala s šestimi meseci prvič dotaknila tal." Tony svoje otroke namreč vzgaja po načinu vzgoje starodavnih ljudstev, o čemer se je največ poučil v amazonskem gozdu in v Peruju. Svoja znanja o tem pa je črpal tudi iz filozofije Egipta in Perzije. "Otroci so zame najpomembnejši, ker so naša prihodnost. Tradicionalna ljudstva svoje otroke vzgajajo povsem drugače, kot na zahodu. Celotna filozofija te vzgoje je, da komaj rojeni otrok, še ni pripravljen na ta svet, ampak ga je nanj potrebno navajati korak po korak. Tradicionalna ljudstva verjamejo, da je otrokova duša, takoj ko se le ta rodi, bližje nebesom in da še niso pripravljeni na zemljo, zato jih je potrebno zaščititi, in sicer tako, da mama ali oče ves čas nosita dojenčka na rokah. Poleg tega pa je dojenček tako tudi bolj varen in razume, kaj se dogaja okoli njega. Občuti, kadar je mati žalostna, vesela, razburjena. Otroka ne damo nikomur drugemu v naročje, ker je zaščiten s starševsko energijo. V tradicionalnih deželah je to povsem normalno, tukaj pa je ljudem to potrebno obzirno razlagati. Lahko si mislite, kako težko je bilo to za mojo mamo, ko je dobila svojega prvega vnuka. Ampak takrat je že razumela, da pač živim malce drugače od drugih. Pa tudi sedaj, ko vidi, kakšni so najini otroci, samozavestni, neodvisni, željni znanja, razume. Otroke sva nosila tudi ko sva pospravlja ali šla na stranišče - vse do njihovega šestega meseca.«

Umiki v tišino
Tony ljudem največ pomaga s pomočjo meditacije, čiščenja. Zaradi prevelike zaposlenosti dostikrat pozabljamo na svoje telo, vse dokler ne zbolimo. Zato je potrebno čistiti duha, kot tudi fizično telo. Tony pri tem uporablja zelišča, največ iz amazonskega gozda in meditacijo. "Energija je v ravnovesju, če ste veseli in radostni. Največ ljudi pa se sooča z različnimi strahovi, depresijo, žalostjo, ki porušijo energetsko ravnovesje. Ljudem pomagam spet vzpostaviti energetsko ravnovesje. Ljudem pokažem, kako lahko neodvisno od mene sami najdejo pot do sebe." Uspešen je tudi pri zdravljenju bolezni. "Vedno postanem malce zaskrbljen, ko o govorim o tem, ampak čudeži se dogajajo. Zdravniki ljudem včasih rečejo, da jih čaka samo še šest mesecev življenja. V svojem obupu dobijo še zadnje upanje in pridejo do mene." Ko, tudi s pomočjo zelišč, okrepijo telo, in ga očistijo negativnih strupov iz okolja, se lažje borijo proti svojim boleznim. Pred malo več kot sedmimi leti je na ta način pomagal samemu sebi. "V zelo kratkem času sem letel v Peru in se vračal domov hitreje kot normalno. Na poti nazaj mi je v letalu počila vena. Peljali so me v bolnišnico, jaz pa, kakor sem trmast, sem hotel domov. Zdravniki so mi požugali, da če bom vstal, bo to morda zadnjič." Takrat je že slutil, da je njegova žena drugič noseča in si je želel biti ob njej. Ko so nekaj dni kasneje naredili nekaj testov, niso našli nobene poškodbe več. "Toda od takrat sem bolj pazljiv, Sylvija pa strogo skrbi, da ne pretiravam. Ima pravi hrvaški temperament!" Za razliko od njega, ki je vedno tako miren, nasmejan  in prijazen. Se sploh kdaj razjezi? "Ne, in to Sylvijo včasih nervira. Včasih je tako ljubko temperamentna, jaz pa sem vedno bolj umirjen, kar je pravzaprav zelo dobra kombinacija, a ne? Sicer pa nimam razloga, da bi se razburjal. Več kot delaš na sebi, lažje najdeš mir v sebi," je skromno skomignil z rameni.