Po nekaterih raziskavah otroci kar 40 odstotkov svojega mladega življenja prespijo, potrebe po spanju pa so različne in odvisne od več dejavnikov, tudi od starosti oziroma dnevnih aktivnosti. Otroci, ki spijo premalo, so utrujeni, razdražljivi, težje se osredotočijo in so bolj nagnjeni k debelosti. Za dojenčke in predšolske otroke je za zadostitev potreb po spanju potreben oziroma nujen popoldanski počitek. Na splošno velja, da otroci pri treh oziroma štirih letih nimajo več potrebe po dnevnem počitku, vendar je to odvisno od posameznika. Preden dnevni počitek skrajšate ali ukinete, se prepričajte, ali je otrok na to resnično pripravljen. Tu je nekaj nasvetov, ki vam bodo pri tem v pomoč.
Otrok počitka ne potrebuje več
Če otrok ne potrebuje dodatnega spanca, bo po popoldanskem počitku zvečer težko zaspal, spat bo hodil veliko pozneje in se tudi zbujal bolj zgodaj. Upiranje, namesto ustaljene rutine, ki jo je imel doslej, je še en znak, da spanec ni nujen. Otrok v tem primeru nikakor noče zaspati, vstaja iz postelje in išče nešteto razlogov, da mu ni treba ležati. Če je otrok ves dan živahen in dobre volje, z zgolj občasnimi izpadi slabe volje in utrujenosti, je to očiten znak, da ne potrebuje popoldanskega počitka. Seveda je pri tem zelo pomembno, da zvečer hodi spat dovolj zgodaj, da se ponoči spočije za vse napore naslednjega dne. Otrok bo ponoči spal zadosti in tudi dovolj kakovostno, da se bo zjutraj zbudil sam in dobre volje.
Počitek otroku še kako koristi
Če se otrok ne upira popoldanskemu spanju, zaspi hitro in spi več kot eno uro, verjetno ni pripravljen opustiti popoldanskega počitka. Če je po neprespanem popoldnevu v drugi polovici dneva in zvečer nerazpoložen in razdražljiv, dodatni počitek zelo potrebuje. Če se še vedno dogaja, da tudi starejšega malčka vožnja z avtomobilom hitro uspava, se zelo verjetno še ni pripravljen posloviti od popoldanskega spanja, ker ga potrebuje. Prvi znak, da je nekdo zaspan, je vsekakor zehanje. Če si vaš otrok menca oči, zeha in utihne ter se umiri, potem veste, da je ura za počitek.
Prehodno obdobje in navajanje
Če niste prepričani, ali je vaš otrok pripravljen ostati brez popoldanskega spanja, je najbolje voditi dnevnik: zapisujte čas zbujanja, število ur spanja, čas normalnega spanja in vedenja čez dan. Po dveh ali treh tednih se boste lažje odločili, ali otrok še potrebuje popoldansko spanje. Prehodno obdobje lahko traja tudi nekaj mesecev ali celo pol leta. Otrok bo morda kdaj popoldne spal, a bodo tudi dnevi, ko bo povsem v redu tudi brez dnevnega počitka. Če je v obdobju odvajanja od popoldanskega spanja, ga poskusite pustiti kake pol ure počivati v tihem in mirnem prostoru ter ga občasno preverjajte. To mu bo omogočilo, da se spočije in si povrne moči. Če je v popoldanskih urah zaspan, naj bo večerni odhod v posteljo eno uro zgodnejši. Ure za spanje naj bodo vsak dan enake, tudi ob vikendih, le tako se namreč vzpostavi ustaljen ritem. Če je le mogoče, naj se otrok zjutraj zbudi sam. Če je to prepozno, je treba poskrbeti, da bo večerni odhod v posteljo zgodnejši. Otroku lahko pomagate tudi tako, da mu čez dan omogočite dovolj gibanja, predvsem na svežem zraku, da poskrbite za prijetno družinsko vzdušje, za redne, zdrave obroke in predvidljiv ritem, z otrokom pa preživite tudi dovolj kakovostnega časa – za kar so poletni, dopustniški meseci idealni!
