Napake

Nikar jim ne recite, da je ljubljeni odšel ali zaspal

Sonja Grizila/Zarja
10. 7. 2016, 19.39
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Najbolj nemočni smo takrat, ko žalujejo otroci.

Ker bi jim radi prihranili bolečino, po navadi zagrešimo celo vrsto napak, ki stvari samo še poslabšajo in neredko tudi podaljšajo, včasih pa se groza ugnezdi v otrokovo podzavest za vse življenje. To je bila tema majskega hospickafeja v Konzorciju, kjer so se glasovi navzočih tu in tam zatresli in tudi kakšna solza se je zasvetila.

Ko žalujejo otroci, večinoma žalujejo tudi odrasli, saj so izgubili partnerja, starše ali, kar je najhujše, katerega od otrok. Takrat, ko smo sami ranjeni, včasih pozabimo, kako vse skupaj doživljajo otroci, ki jim psihoterapevt Tomaž Flajs pravi kar »prezrti žalovalci«. Včasih otroci na zunaj sploh ne kažejo, da so prizadeti, odrasli pa si dopovedujemo, da pravzaprav ne razumejo, za kaj je šlo. Da bi jih zaščitili, jim ne pustimo na pogreb, odganjamo jih od pokojnikove postelje, ko pa vprašajo, zakaj bližnjega ni, skušamo poiskati blage besede – da je odšel ali zaspal. 

Ampak otroci jemljejo to dobesedno. Bojijo se zaspati, da ne bi tudi sami izginili v nič. Še posebno pa se bojijo, da bi bili zapuščeni – kajti če kdo odide kar tako, brez pojasnila in slovesa, nas lahko tako zapustijo prav vsi. Še zlasti je hudo, pravi Tomaž Flajs, če umre kateri od staršev in se otrok panično boji, da bo umrl še drugi. Zato je odkritost na primeren način najboljše zdravilo za žalost. Žalost sčasoma izzveni, nesporazumi, povezani s smrtjo, pa velikokrat ostanejo.

Alenkina zgodba

Alenki Zega je za levkemijo umrl sin, ko je bil star osem let. Ko je bila upanja konec, so bili njegovi starši v svoji neizmerni žalosti pripravljeni na neizbežno, toda kako o tem povedati še ne triletnima dvojčkoma, fantku in deklici?

Seveda pa je žaloval ves razred sošolcev in sošolk, ki se je srečal z okrutnostjo usode: otroci pri osmih letih že vedo, da starejši umirajo, niso pa se pripravljeni sprijazniti z dejstvom, da umirajo tudi njihovi vrstniki in da se navsezadnje lahko to zgodi tudi njim. Vendar je imel Marko na srečo razumno in srčno učiteljico, ki je sklicala starše in jim svetovala, kako naj pomagajo sošolcem preboleti njegovo smrt, ves razred pa je pripeljala tudi na pogreb.

Alenki in njenemu možu sta v žalostni zadregi pomagala dvojčka sama – deklica je odkrito zahtevala, naj povesta, zakaj prikrivata, kje je Marko. In sta povedala, da ni odšel, da ni nikogar zapustil, ampak da je umrl. Tudi triletniki to razumejo, čeprav stroka pravi, da jim ni jasno, da je smrt dokončna, kar se vleče tja do šestih let. Šele po devetem letu otroci začenjajo dojemati smrt približno tako kot odrasli, prav v vseh obdobjih pa imajo lahko zaradi izgube bližnjega hude telesne težave in duševne stiske, še posebno če podžigamo njihovo domišljijo s sicer dobronamernimi, a napačno razumljenimi izgovori.

Napiši in sežgi

V slovenskem društvi hospic imajo poseben program za žalujoče otroke, ki ga vodi Urška Cvetkovič. Otroci so pri žalovanju neredko še mnogo trši oreh, kot so odrasli, saj ne znajo pojasniti, kaj se v njihovih dušah in glavicah v resnici dogaja, vidne so le posledice žalovanja.

V glasilu Hospic, posvečenem žalovanju otrok, je čudovita zgodbica o Teddyju, zamorjenem in odljudnem učencu, ki so se mu vsi posmehovali. Tudi učiteljici je bilo že prvi šolski dan jasno, da ga najbrž ne bo imela enako rada kot druge učence. Potem je šla brat mape iz prejšnjih let in ugotovila, da je bil Teddy izjemno bister in priljubljen učenec, potem pa mu je umrla mama in ob nezainteresiranem očetu je drsel v pogubo. Učiteljica se je potrudila, da ga je izvlekla iz žalovanja, in do konca leta je bil fant med najboljšimi učenci, znova družaben in živahen. Ko se je pozneje kot doktor znanosti poročil, si je zaželel, da bi njegovo mamo pri obredu nadomeščala osnovnošolska učiteljica, ki mu je kot dobri angel rešila življenje. Zgodbico je zapisala Bernarda Mudrovčič, ena tistih, ki je pri nas ustanovila tabor za levjesrčne, tri dni in pol trajajoče druženje z žalujočimi otroki od petega do osemnajstega leta iz vse Slovenije. Na taborih se otroci pod strokovnim vodstvom spoprimejo s svojim žalovanjem. Dopuščeno jim je izraziti vso nakopičeno jezo, žalost, skrb in vse drugo, kar odrasli včasih komaj razumemo. Na koncu tabora napišejo pismo osebi, za katero žalujejo, in ga obredno sežgejo v tabornem ognju. Bolečina s tem dejanjem morda še ni zamrla, je pa na najboljši poti, da se razkroji.

Detabuizacija smrti, kar je namen hospickafeja (kjer se sicer pije čaj), se bo nadaljevala jeseni.