Zdravje

Korakajmo v smer vitkosti

sn
19. 3. 2016, 16.33
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Ker je prehod z običajnega konzumiranja določenih količin hrane na drugačen način hranjenja, ki pomeni tako užitek pri jedi kot razmislek o njej, precej težaven, imamo na voljo kar nekaj možnosti – taktik, kako ga opraviti brez strahu, da bi bilo za to treba stradati.

Profimedia
Vsiljuje se spoznanje, da smo imeli vse doslej že v načinu hranjenja velike rezerve. To pa je še eden od najpomembnejših mejnikov na poti do zmanjševanja števila kilogramov.

Taktike, ki jih predstavljamo, so zelo preproste, gre pa le za to, da se zadeve lotimo na malo drugačen način.

UŽIVATI V OKUSU JEDI

Zaradi nespornega dejstva, da ljudje s čezmerno težo jedo zelo hitro in hrano zadržujejo v ustih le kratek čas, se je treba naučiti taktike uživanja v hrani. Ta metoda nam omogoča odločitev, ali bomo določeno hrano jedli še naprej ali je imamo dovolj.

V ta namen je koristna naslednja vaja, ki jo je treba izvajati enkrat dnevno ves teden:

Majhen košček čokolade položimo na jezik, počasi zapremo usta, ugotavljamo vonj in okus čokolade ter uživamo v njiju. Čokolado nato pritisnemo ob nebo in počakamo, da se stopi, ne da bi jo prežvečili ali zgrizli! Stopljeno čokolado nato z jezikom raznesemo po celi ustni votlini in tako dosežemo občutek polnega okusa. Zatem stopljeno čokolado pojemo po majhnih požirkih. Z jezikom čim bolj očistimo preostanek čokolade na dlesnih in zobeh ter se vprašamo, ali si želimo še enega koščka. Če je odgovor pritrdilen, ni nobenega zadržka, da vaje ne bi ponovili. Verjetno pa bo odgovor nikalen, saj nam je počasno in dolgotrajno uživanje v slastni čokoladi potolažilo lakoto in nadomestilo željo po čokoladi.

Dlje ko jemo, bolj je verjetno, da bodo do možganov prišli pravilni signali.

Enako vajo lahko ponovimo tudi s koščkom jabolka, ki ga počasi sesamo.

Ko se enkrat naučimo jesti z užitkom, zmoremo razlikovati med uživanjem hrane zaradi užitka samega in golo potrebo po hranjenju.

JEJMO POČASI

Zanimivo je opazovati, da suh človek med jedjo opravlja veliko več gibov kot debelejši. Pogosto za trenutek odloži nož in vilice, srkne požirek pijače, spregovori besedo ali dve s partnerjem, si med drugim privošči naslednji zalogaj in tako naprej. Debel človek se hrani čisto drugače: že če mora kaj govoriti, to počne s polnimi usti in po možnosti mimogrede ali pa celo nejevoljno, saj ga to moti pri najpomembnejšem opravilu. Ko požira, ima na vilicah praviloma že pripravljen naslednji zalogaj, pitje med hranjenjem pa ima edino vlogo izplakniti iz ust požirek hrane, da bi vanje lahko čim prej vstavil nov grižljaj. Skratka: suh človek dela med zalogaji veliko kratkih premorov, pri debelem pa se zalogaji skoraj prehitevajo v neprekinjeni vrsti.

Vedeti moramo, da želodec sproti pošilja možganom signale o sprejeti hrani, možgani pa nato upravljajo mehanizem za hranjenje. Ker pa gre tu za kar nekajminutni zamik, se pri debelem človeku zgodi, da je želodec že prenapolnjen, preden možgani sprejmejo in obdelajo podatke, da ima želodec v bistvu že dovolj.

Torej dlje ko jemo, bolj je verjetno, da bodo možgani dobili pravilne in pravočasne signale, in več imamo možnosti, da bomo siti in zadovoljni, ne da bi se za to morali preobjesti.

PUŠČANJE HRANE BREZ OBŽALOVANJA

Pri obeh prejšnjih taktikah smo prišli do možnosti, da si na vprašanje, ali bi jedli naprej, odgovorimo z "ne". Pri koščku čokolade to ni problem, saj preostalo čokolado enostavno spravimo nazaj v omaro ali hladilnik, teže pa je s pripravljeno hrano. Tu se znajdemo pred dilemo, naj preostalo hrano zavržemo ali ne. Tu spet opazimo razliko med suhim in debelim človekom. Slednjega namreč opcija, da bi šla hrana "v nič", popolnoma vznemiri, zato je prej pripravljen pospraviti ostanke s krožnikov tudi drugih ljudi, ne le s svojega, kaj šele, da bi kaj pustil.

POSKUSIMO Z VAJO 
Brez hrane (vsaj enkrat!) zdržimo dlje kot običajno ter pozorno opazujmo, kako telo reagira na to. Ko ne gre več (tu gre za različna tolmačenja, kaj se še da zdržati in kaj ne; čisto verjetno je, da si bo večina debelih ljudi morala kmalu priznati, da so zelo šibki), začnimo jesti v skladu z zgoraj opisanimi taktikami okušanja, premorov in samoizpraševanja. Predvsem je pomembno, da se vsak trenutek (ob vsakem grižljaju posebej!) zavedamo, kaj občutimo in kakšne signale nam pošilja telo (želodec). Na ta način se bomo kmalu naučili razpoznati tudi signal, da želodec hrane pravzaprav ne potrebuje več. 

Pri marsikom tako početje izvira že iz otroštva, ko so nas starši zaradi svojih izkušenj in tudi tradicije učili, da je treba pojesti vse (zanimiva je primera: "otroci, pojejmo vse, da bo jutri lepo vreme"). Še več: vsako "metanje hrane stran" so nam predstavili kot greh in sramoto ter predvsem kot posmeh vsem lačnim na svetu. Takšno in podobno negativno podkrepljevanje nam je sčasoma vcepilo tesnobo, ki se je ni lahko znebiti. Že na tej točki moramo torej razčistiti, da zaradi naših dveh zavrženih krompirjev nihče na svetu ne bo bolj sit in bo jutri kljub vsemu deževalo.

Preostalo hrano si lahko sicer res spravimo za naslednji obrok, vendar moramo biti o tem dovolj prepričani, da si ne bi že čez nekaj minut našli kakega izgovora in jo kar pojedli. Ravno zaradi te (velike!) možnosti se je treba naučiti hrano vreči tudi stran!

IZRAČUNAVANJE

Čeprav se učimo predvsem načina prehrane, se je treba zavedati, da se bo treba nekaterim vrstam hrane – zlasti tistim, ki sploh niso zelo nasitne, a vsebujejo veliko kalorij (sladice in še marsikaj) – odpovedati, sicer hujšanje ne more dati rezultatov. Zaradi tega se moramo najprej naučiti, katere vrste prehrane so primerne in katere ne, zlasti pa, kakšne so količine, ki jih potrebujemo.

Za začetek si pomagamo z merjenjem in tehtanjem hrane. Ta taktika je nekoliko neugodna, saj je zamudna in dolgočasna, je pa predvsem psihološko zelo nujna. Na ta način se namreč hrani posvetimo še na tretji način, in ne le skozi pripravo in zaužitje hrane. Sčasoma si vsakdo skozi prakso razvije sposobnost ocene kalorične vrednosti, tako da merjenje postane nepotrebno ter ga uporabljamo bolj za spremembo in radovednost kot pa za vsakdanjo prakso. Pri ocenjevanju uporabljamo mere, kot so dolžina ali debelina prsta, dolžina dlani ali obseg pesti in podobno.

Na ta način lahko ocenimo tako kalorično vrednost hrane v restavraciji kot količino in vrednost hrane, ki jo bomo v cilju hujšanja pustili na krožniku.

ALI LAKOTO SPLOH OBČUTIMO?

Zanimiva je primerjava, zakaj (in kdaj) se k hrani spravijo suhi in zakaj debeli ljudje. Organizem nas vedno opozori, da potrebuje energijo, hrano: najprej nam kruli v želodcu, nato po črevesju, nazadnje pa doživimo krče v želodcu. To so naučeni signali, da smo lačni in da bo treba nekaj storiti.

Marsikdo bo pošteno presenečen ob odkritju, kako malo hrane je v resnici potrebne, da dobimo občutek, da nismo več lačni.

Debeli ljudje tega ne poznajo, zato praviloma sploh ne vedo, kaj je lakota in kako se občuti. Sami namreč reagirajo na celo vrsto telesnih in duševnih spodbud (recimo napetost, vznemirjenost, dolgčas, zaskrbljenost ...) pa tudi na zunanje asociacije (denimo telefoniranje, gledanje TV, branje časopisa, pot na delovno mesto ...). Suhi ljudje torej jedo, kadar občutijo lakoto, debeli pa praktično kadarkoli!

Zaradi tega se moramo naučiti razpoznati signale, ki nam jih pošilja lastno telo. Znati moramo oceniti, kdaj smo lačni, pa tudi, kdaj nismo več lačni.