Zdravje

Postaja škrlatinka spet nevarna?

Milka Krapež/revija Zarja
7. 2. 2016, 14.17
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Škrlatinka je pred odkritjem antibiotikov vzela največ otroških življenj. Antibiotiki so jo skoraj povsem zatrli, a se sem ter tja, zlasti pozimi, še vedno pojavi.

Arhiv Zarja

Škrlatinka je pred odkritjem antibiotikov vzela največ otroških življenj. Antibiotiki so jo skoraj povsem zatrli, a se sem ter tja, zlasti pozimi, še vedno pojavi. In še vedno je nevarna, če je ne bi zdravili. Problem je tudi čedalje večja odpornost bakterij proti antibiotikom.

Bolezen povzroča okužba z bakterijo streptokokov A, ki sproščajo posebno snov, eritrogenični toksin. Bakterija ga sprošča, če je okužena z virusom bakteriofagom; to pa je virus, ki se razmnožuje v bakteriji (njegov genom prodre v citoplazmo bakterije). Strup poškoduje plazemsko membrano kapilar pod kožo in povzroči značilen rdeč izpuščaj. Kot rečeno, škrlatinka največkrat napade otroke (v marsikaterem vrtcu visi pozimi na oglasni deski opozorilo, da se je pojavila), vendar pa lahko zbolijo tudi odrasli. Ime bolezni je povezano z rdečkastim izpuščajem, ki se najprej pojavi na obrazu in vratu, kmalu pa tudi na prsih, v podpazduhah in dimljah. Bolnik ima boleče grlo, značilna je vročina (nad 38 stopinj Celzija), svetlo rdeč jezik z videzom jagode, otečene so lahko vratne bezgavke, bolnik nima apetita, boli ga glava, gre mu na bruhanje in čuti splošno slabost. Izpuščaj navadno po nekaj dneh (od treh do štirih) izgine, koža se začne luščiti. V kožnih gubah (podpazduhe, dimlje) pa lahko ostane še po tem, ko je bolezen pozdravljena.

Arhiv Zarja

Zapleti so lahko hudi. Bakterija škrlatinke se širi po zraku, kapljično, vendar pa tudi ob stiku kože z okuženim predmetom. Čeprav se običajno s hrano ne prenaša, so tak način okužbe nedavno zabeležili na Kitajskem, in sicer so se okužili otroci, ki so jedli okuženo piščančje meso.

Če bolezni ne bi zdravili, se lahko pojavijo zapleti, ker se začnejo bakterije s krvjo širiti po telesu. Lahko se pojavijo okužba sinusov, streptokokna pljučnica, meningitis, sepsa, imunski zapleti, cele skupine bolezni ledvic, revmatska vročica in tudi tako imenovana sekundarna škrlatinka ali sekundarni maligni sindrom, ki vključuje ponovno vročico, angino, septično uho, nos in grlo, okužbo ledvic ali pa revmatsko vročico približno 18 dni po začetku okužbe. Nekatere od teh bolezni lahko precej okvarijo srce, predvsem srčne zaklopke, kar je tipična posledica revmatske vročice, na primer. Mnogo ljudi, ki so imeli v otroštvu revmatsko vročico, je moralo v zrelejših letih na operacijo srčnih zaklopk, kar precej zahteven poseg na odprtem srcu.

Antibiotiki so izrinili cepivo. Danes pravijo, da cepiva proti škrlatinki ni. Vendar je resnica nekoliko drugačna. Leta 1924 sta namreč dva britanska raziskovalca odkrila cepivo, a so ga po odkritju antibiotikov nehali uporabljati. Zdravljenje z antibiotiki je bilo pač bistveno preprostejše. Veliko vprašanje je, ali se ne bo nemara človeštvo moralo spet obrniti k cepivu, saj postajajo tudi bakterije, ki povzročajo škrlatinko, odporne proti antibiotikom. Sicer stanje še ni tako skrb vzbujajoče kot pri nekaterih drugih nevarnih bakterijah, pa vendar se odpornost povečuje.

Bi škrlatinko lahko preprečili? Težko verjetno, saj se okužba, kot rečeno, prenaša kapljično. Zato je pomembno, da se navadimo na čim natančnejšo higieno rok in da na to dosledno opozarjamo tudi otroke. Kadar kašljamo ali kihamo, si usta obvezno pokrijemo z roko. Najboljša obramba pa je optimalno delujoč imunski sistem. Za to imamo na voljo tudi marsikatero prehransko dopolnilo. Med zdravila sodijo pripravki iz ameriškega slamnika, ki po številnih raziskavah učinkovito uničujejo bakterije vseh vrst.

Arhiv Zarja

Domača zdravila

Pomagamo si lahko tudi z domačimi zdravili. Že v eni prejšnjih številk Zarje smo pisali o tem, kako si pomagati, da ne bi bilo treba jemati antibiotikov, ki imajo tudi neželene stranske učinke. Najhujši je verjetno ta, da uničijo ravnovesje med mikroorganizmi v črevesni flori, kar lahko povzroči hude prebavne težave. Obenem črevesje ni več sposobno vsrkavati nujno potrebnih hranil, kar pomeni, da je odpornost organizma vse slabša. To pa človeka naredi dojemljivejšega še za vse druge okužbe. Zato ni slabo, če se ozremo po naravnih antibiotikih, ko je bolezen še v takem stanju, da je to mogoče, seveda.

Na prvem mestu je česen. Res je, ima močan vonj, a se ga je dobro kar navaditi. Bakterije lahko uniči čisto na začetku okužbe in zmanjša nevarnost, da bi se okužba ponovila.
Recept: nasekljajte tri ali štiri stroke česna in ga zmešajte z žlico medu. To zaužijte vsako jutro na prazen želodec.

Drugi naravni antibiotik je ingver, ki učinkuje proti vnetju. Uničuje bakterije in viruse, olajša bolečino (v grlu).
Recept: zavrite za skodelico vode, vanjo vmešajte žlico naribanega ingverja in pustite nekaj minut, potem precedite in v tekočino vmešajte žlico medu, lahko tudi sok ene limone. Napitek je treba piti večkrat na dan.

Tretje naravno zdravilo je jabolčni kis. Učinkuje proti vnetju, uničuje bakterije in lahko zelo hitro nevtralizira okužbo.
Recept: vato namočimo v kis in z njo podrgnemo izpuščaje na koži, to ponavljamo večkrat na dan. Poleg tega večkrat popijemo skodelico vode, v kateri smo razredčili dve žlici kisa.

Med naravna zdravila pri okužbi s škrlatinko (in drugimi bakterijami) sodi še kokosovo olje. Učinkuje proti vnetju, uničuje bakterije ter tudi glivice in viruse; sposobno je uničiti streptokoke in telesu vrniti zdravje.
Recept: zaužiti je treba žlico kokosovega olja dvakrat na dan; z njim natremo tudi izpuščaj, kar storimo najmanj trikrat na dan.

Kurkuma, ki je vsak dan na jedilniku številnih azijskih narodov, je postala priljubljena tudi pri nas. Poznamo jo kot eno glavnih živo rumeno rjavih začimb v prahu, ki sestavljajo kari ter imajo značilna vonj in okus. Šele od nedavna pa je znano, da učinkuje tudi proti bakterijam in je močan antioksidant.
Recept: čajno žličko kurkume zmešajte v kozarcu toplega mleka in morda dodajte (ni pa nujno) malo sladkorja, da bo okus sprejemljivejši. To je treba piti najmanj dvakrat na dan.