Vsakdo, ki v družbi pove, da razmišlja, da bi se znebil kakega kilograma, se brž znajde v središču debat o tem, »kaj je najboljše« in »kaj deluje«. Mnogi zato poskušajo hujšati bolj skrito, kajti »če uspe, je dobro, če ne, pa tako in tako nihče ni vedel«. Znanja, informacij in različnih izkušenj je na pretek, zanje se ni treba truditi. Še več, kar zadeva bitko s kilogrami, lahko tudi dokaj nepozoren bralec hitro dobi občutek, da je že vse znano, jasno in napisano. Tudi spoznanje, da rigorozno hujšanje ne daje rezultatov, ampak stanje v razmeroma kratkem času samo še poslabša, je že staro. Toda kdor se s hujšanjem – tako lastnim kot z napori drugih – ukvarja le malo bolj pozorno, lahko kaj kmalu ugotovi, da je precejšen del slabe volje mogoče pripisati slabi obveščenosti in napakam, ki jih posameznik dela morda v najboljši veri, da si bo pomagal na bolje.
A naj se hujšanja lotimo ali ne, naj si izberemo dieto s sirotko ali pa jajci, naj smo vztrajni ali pa ne, ena izmed postavk je pri vsem početju popolnoma neizogibna – tehtanje. Ne le da nam omogoča nadzor skozi ves postopek, prav tehtnica – če ne štejemo tako hitrega nabiranja kilogramov, da to opazimo v ogledalu in da nam obleke niso več prav – je tista, ki nam najprej in najbolj natančno pove, v kakšnem stanju smo. Zato se tokrat za trenutek ustavimo prav pri njej.
MORDA GOLJUFAMO – TEHTNICA NE
Nobenega dvoma ni, da imamo za ugotovitev, da z našo težo ni vse v redu, tudi druge možnosti, to je na primer pogled v ogledalo, opazka partnerja ali sosede, pa tudi nekatere obleke nam nenadoma niso več prav. Tehtnica nam to pokaže prej, če pa je med našimi dobrimi lastnostmi tudi redoljubnost, je čisto verjetno, da se tehtamo precej pogosto.
Če naj bi dobili približen vpogled v stanje svoje teže, je dovolj stara dobra tehtnica z vrtečo skalo, kjer pred našimi očmi poplesavajo črtice, ki naj bi pomenile posamezne kilograme, za malo resnejšo kontrolo pa nam to ne bo zadostovalo. Zato bo treba nabaviti tehtnico, katere razdelek je največ pol kilograma, po dokaj dostopnih cenah so nam danes na izbiro tudi take z razdelkom 0,2 ali celo 0,1 kg.
Zakaj je govor skoraj o »dekagramih«, postane jasno že ob prvem razmisleku o tem, kaj vse doprinese k naši teži. Kajti če se ne tehtamo slečeni ali v perilu, znajo biti denimo poletne izmere drugačne od zimskih.
Druga taka težava so mejne vrednosti. Pri stari dobri tehtnici je obstajala možnost ocene, koliko med dvema črticama se je tehtnica ustavila, pri novejših, digitalnih napravah pa se preskok zgodi pri neki točki. Pri kilogramskem razdelku gre za območje med 0,4 in 0,5 kg, nakar se lep čas ne premakne nič, kar teoretično pomeni, da teži 65,5 in 66,4 kg tehtnica pokaže enako – kot 66 kg. Kolikor natančnejšo tehtnico imamo, toliko manjše je tveganje, da bomo med tehtanjem dobili nepravi rezultat. Kajti pri razdelku 0,1 kg gre za zelo majhna odstopanja, vsekakor manjša od teže pravkar popitega kozarca vode ali dejstva, da še nismo šli na stranišče.
RED, RED, RED
Naslednje, na kar moramo biti pozorni, je čas tehtanja. Od vseh možnosti najbolj primerno je tehtanje zjutraj, preden navesimo nase vso obleko in nakit ter odidemo po poslih. Nekateri se tehtajo tudi čez dan ali zvečer – in tisti so navadno najbolj slabe volje. Kajti naš »spomin«, kaj vse smo pojedli ta dan, se navadno tepe s tistim, kar nam pokaže tehtnica. A če bi bili le malo bolj realni in neprizanesljivi do sebe, kaj šele če bi vsaj malo vedeli, kakšne zakonitosti vladajo v telesu, kar zadeva uravnavanje vode, bi bilo slabe volje veliko manj. Zatorej – če mislite z nadziranjem telesne teže resno, se odpovejte tehtanju čez dan ali zvečer! In to naj ostane kot eno od trdnih pravil. Tudi če ste se zjutraj pozabili stehtati, ne prekršite tega pravila; preprosto na ta dan ne bomo imeli izmere.
Ali si izmere zapisujemo ali ne, je seveda čisto osebna stvar, pogosto sicer pogojena s tem, da »naši domači ne smejo videti, koliko jih imam«, kar tudi ni nič slabega. Je pa zapisovanje seveda koristno, kajti skozi daljše obdobje nam daje možnost ugotovitve vzorcev, po katerih deluje naš organizem, še posebej v primeru, če ob številkah tu in tam označimo kakšno posebnost.
Posamezna pravila – lahko bi jim rekli kar aforizmi, na primer »kar pojem po sedmi uri zvečer, imam drugo jutro na tehtnici«ali »če do dvanajstih ničesar ne pojem, bo drugo jutro na tehtnici vsaj pol kilograma manj«, sicer veljajo, a ne za vsakogar! Ali določeno načelo velja za vas ali ne, boste morali ugotoviti sami, in to ne bo šlo drugače kot z opazovanjem ter pomnjenjem, ali pa še bolje – z zapisovanjem. Prav gotovo poznate koga, ki pravi, da se mu na kilogramih najbolj poznajo pica, rižota in podobna kombinirana hrana, medtem ko nekdo drug trdi, da to sploh ni res.
SPOZNAVAJMO, KAKO DELUJEMO!
Z zapisovanjem in skrbnim primerjanjem rezultatov bomo dosegli kar nekaj koristi. Po eni strani se bomo svojemu telesu posvetili malo bolj kot običajno in telo nam bo za to hvaležno, po drugi strani pa se bomo marsikaj naučili tudi o svojih navadah, ne le prehrambnih, tudi drugih. O količini spanja, na primer, pa o potrebnem gibanju, o odvisnosti našega ritma od ure vstajanja in še o čem. Še bolj pa je pomembno znanje, ki si ga bomo pridobili o svojem načinu prehranjevanja, o hranilih, časovni razdelitvi in odzivih našega organizma na posamezne dogodke oziroma odstopanja. Tako bo vsaka ženska že v nekaj mesecih spoznala, kako se »tehtnica obnaša« v posameznih fazah menstrualnega cikla, in četudi nič ne ve o zviševanju količine natrija v telesu, ji bo kmalu jasno, da je bil marsikateri njen razočarani krik ob pogledu na tehtnico ob določenih kritičnih dnevih povsem odveč. Tako bomo tudi na primer spoznali, da je sicer čisto res, da lubenica vsebuje 92 % vode, a se nam jutro po tistem, ko smo si za večerjo namesto sendviča ali zrezka privoščili tri kose »praktično vode«, tehtnica maščuje z dodatnim kilogramom. Spoznali bomo tudi, da nam tehtnica ob šestih zjutraj ne pokaže istega kot ob desetih dopoldne, pa čeprav nismo počeli ničesar takega, kar naj bi se na tehtnici poznalo.
