Zdravje

Veseljko je zdravil tudi papeža

Katja Božič/Jana
25. 5. 2014, 22.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Že od nekdaj je vedel, da bo pomagal ljudem. Vpisal se je sicer na sarajevsko pravno fakulteto, a mu je usoda v prvem letniku, ko je sostanovalki spontano z masažo pomagal odpraviti migrene, pokazala drugo pot. Sprva še sam ni verjel, da lahko pomaga. A številni ljudje, ki so iskali njegovo pomoč, predvsem pa meritve na milanskem inštitutu za raziskavo bioenergije, kjer so morali zaradi njega dodati novo najvišjo oznako »ekstra« za merjenje bioenergije, so ga prepričali, da je sledil svojemu poslanstvu.

Andrej Križ

V eni od slovenskih revij je mlad par opisoval številne težave, ki sta jih imela na poti do sreče v troje. Od policističnih jajčnikov pri njej in premalo gibljivih semenčic pri njem. Med čakanjem na oploditev z biomedicinsko pomočjo sta na pobudo prijateljice obiskala Veseljka Tomića, kot nekakšno pripravo na postopek. Že po nekaj terapijah so se njej uredili hormoni, kmalu je spontano zanosila. Sreča je bila seveda nepopisna. To je le ena od zgodb, ko  je bila njegova pomoč uspešna. A Tomić skromno pravi, da je še sam velikokrat presenečen, kje vse lahko pomaga.

Migrena je izginila

V Sloveniji deluje že skoraj dvajset let. Na začetku je bil v medijih bolj izpostavljen, potem pa se je umaknil, ker se je želel povsem posvetiti ljudem, ki potrebujejo njegovo pomoč. »Popularnost in prisotnost v medijih ne pomenita vedno kakovosti. Vsak dan, z vsakim novim primerom se na novo dokazuješ. Velik ego ni nikomur v pomoč. Človek, ki se rodi z univerzalno energijo, je njen del, ne more biti nad vsem!« je prepričan.

Kot otrok se je pred prijateljčki velikokrat pošalil, da bo kateremu s svojimi čudežnimi rokami odvzel bolečino. Tako je, kot rečeno, pomagal svoji sostanovalki, študentki medicine, med študijem v Sarajevu. Vsak teden je imela močne migrene, pa ga je nekoč prosila, ali ji lahko s kremo, ki jo je dobila, zmasira glavo. »Verjetno sem imel prirojen občutek za te točke. Rekla je, da je čutila, kot bi ji z nitko potegnil bolečino iz senc.«

Vsakič ko jo je zmasiral, je glavobol minil. Ko so se po počitnicah spet srečali, mu je povedala, da je prepričana, da ima v rokah moč. Zaradi glavobola je kmalu nato poiskala njegovo pomoč sestra lastnice stanovanja, kjer so živeli. Tudi njej je odleglo. Glas o njem se je širil, vedno več ljudi ga je poiskalo. Mlademu študentu se je to zdelo zabavno pa še praktično, saj so ga ženske dostikrat nagradile z žepnino. »Moja mama je bila kar malo jezna, ker so njene prijateljice mislile, da to počnem, ker se nočem učiti, meni pa je šlo dobro na obeh področjih,« se smeji.

osebni arhiv

Med papeževimi zdravilci

Začel je raziskovati in se učiti. »Ne začetku še nisem znal uravnavati svoje energije,« se spominja. Včasih se je zgodilo, da se je začel kdo nenadzorovano tresti v njegovi bližini. Prijateljica, ki ji je pomagal pri migreni, je k njemu pripeljala nekega fanta in ga prosila, ali ga lahko pogleda in pove, kaj čuti. »Na predelu desne ledvice sem začutil hlad, praznino in sem jima to tudi povedal.« Bila sta zaprepadena, fant je bil namreč brez desne ledvice. »Še sam sebe sem takrat malo prestrašil in si prvič rekel, da nekaj res mora biti na tem.«

Takrat so o njem začeli pisati jugoslovanski časopisi in ravno ko je bil v precepu, ali naj konča študij ali se povsem posveti bioenergiji, se je udeležil mednarodnega simpozija o tako imenovanih mejnih področjih znanosti v Zagrebu. »To je bil zame nov svet,« pravi. Srečanje s profesorjem Arnaldom Zanatto, direktorjem in ustanoviteljem milanskega inštituta za raziskavo bioenergije, enega najbolj spoštovanih strokovnjakov na tem področju, je bilo odločilno. »Rekel mi je, da sem 'bomba atomica',« se spominja.

Sprejel je povabilo na njegov inštitut in tam so s posebnimi, najsodobnejšimi napravami izmerili njegov bioenergetski potencial. Rezultati raziskav so bili neverjetni, sprva jim niso verjeli, zato so meritve opravili še enkrat. Veseljkova energija naj bi namreč presegala dotlej najvišjo znano stopnjo bioenergetske moči in samo zaradi njega so dodali novo stopnjo. »Prevodnost njegovega kožnega tkiva je neverjetna, veliko večja kot pri normalnih ljudeh. Menim, da je Veseljko Tomić eden redkih bioenergetskih terapevtov – fenomenov – ki so bili na našem inštitutu v Milanu.

Imel sem ga možnost predstaviti v Vatikanu pri svetem očetu Janezu Pavlu II., kar govori o tem, kakšno moč zdravljenja ima Veseljko Tomić,« je takrat dejal Zanatta. Odtlej je bil registriran med papeževimi zdravilci. Tudi po zaslugi Zanatte, ki je bil v tistem času (pred več kot dvema desetletjema), zelo ugleden, je bila v Italiji bioenergija zelo dobro sprejeta. »Delo na inštitutu, kjer sem se kasneje izobraževal, pa je bilo na visoko profesionalnem nivoju.« Tomič je bil eden Zanattovih najljubših in najboljših učencev. »Prepričan sem, da bosta njegova delo in vztrajnost dala pomembne rezultate na področju bioenergije,« je že takrat napovedoval.

Pomembno je pošteno delo

V Sarajevu kmalu ni mogel več obvladovati množice ljudi, ki je iskala njegovo pomoč, zato je šel v svet. Nekaj časa je bil na Švedskem, v Ameriki, ko je na Balkanu vrelo, pa je prišel v Celje k stricu. »Že zdavnaj sem ugotovil, da je treba vzeti usodo v svoje roke, delati pri sebi. Edino s poštenim delom sem se lahko dokazal. Zato me je zelo prizadela vest o izbrisu dveh tretjin zdravilskih metod. Med njimi je celo ajurveda, sveti gral naravne medicine! Za bioenergijo me tako zelo ne čudi, ker ima danes v Sloveniji že vsaka ulica svojega bioenergetika, ki je to postal po dvodnevnem tečaju. Zelo me moti, da v televizijskih oglasih mešajo vedeževanje z bioenergijo.

Pravijo, da so pranoterapevti, pa še vedo ne, kaj je pranoterapija. Ampak kako boš to razložil stari mamici ali ženski, nesrečni v ljubezni, ki za to zapravi zadnje impulze? Tisti škodoželjni in skeptični namenoma potem kažejo na te ljudi, ne pomislijo pa na tiste, ki se z bioenergijo ukvarjajo že vse življenje in imajo dobre rezultate. Dokler je izključevanje, ne more biti sodelovanja.

Menim, da nekomu ni ustrezala tolikšna pozornost do naravnih metod. Če so hoteli napraviti red, bi se morali tega lotiti drugače, preverjati bi morali rezultate. Kakovost dokazuješ vsak dan sproti z vsakim novim primerom in trdim delom. Zelo sem bil vesel, da sem se lahko zakonsko registriral kot bioterapevt, tako postaneš enakopravni član družbe, nisi nekje vmes. Bil sem gost v različnih oddajah in v njih smo razpravljali o zdravilskem zakonu. Absurdno je, da greš dve stopnički naprej, potem pa spet tri nazaj. Ljudi, ki jim pomagamo, bo spet strah povedali, kdo jim je pomagal.«

Kako dela?

»Tako sem se že zlil s svojim delom, da o tem niti ne razmišljam. Roke polagam na človeka pred sabo in njegove težave enostavno začutim. Delujem kot prevodnik univerzalne energije, ki ji pravijo tudi či, prana. Ko se pretok vzpostavi, dobijo celice več kisika, organi se aktivirajo, obrambni mehanizmi v telesu začno pravilno delovati. Zato je zelo pomembno, da se ljudje oglasijo pravi čas. Tako kot je pred kratkim prišel 79-letni Celjan, ki se je nekega novembrskega jutra zbudil slep na levo oko. »Šel je na pregled v bolnišnico, naslednje jutro pa je oslepel še na drugo oko.

V Ljubljani so mu opravili najrazličnejše preglede, a niso našli vzroka za njegovo slepoto. Po mesecu in pol je prišel k meni na terapijo in po štirih terapijah je že lahko videl stopnišče v svoji hiši, zdaj že dela na vrtu. Njegov vid še ni stoodstoten, ampak deluje. Res škoda, da ne moremo sodelovati z uradno medicino, koliko ljudem bi lahko pomagali!« Njegovo pomoč, pravi, poiščejo tudi zdravniki. Med drugim je neki bodoči kirurg k njemu na terapije med kemoterapijami vozil sina z levkemijo, da so m krepili odpornost.

Potovanja so svoboda

 Z leti je ugotovil, da težko pomaga množici ljudi, osredotoča se na vsakega človeka posebej. »Pred leti sem bil preveč obremenjen, zato sem se odločil malce razbremeniti, da ne bi pregorel.« Če hoče pomagati drugim, je pomembno, da sam zdravo živi in si polni baterije. »Poskušam čim manj stresno živeti, vzamem si čas zase, dobro jem, najraje pa potujem! Kadar pridem v novo sredino, začutim strašansko svobodo. To mi da ogromno življenjske radosti!

Če bi ljudje bolj iskali formulo, kako jo začutiti, bi bilo življenje drugačno. Sam sem imel izjemno ustvarjalno in igrivo otroštvo. Kadar sem šel v naravo, sem v sebi čutil veliko srečo. Ta trenutek radosti, svobode, sreče stalno podoživljam. Vse to sicer iščemo tudi kasneje v odraslem življenju, ampak se ne znamo prepustiti. V tej lepi deželi bi morali biti ljudje bolj sproščeni, pa bi odlično funkcionirali. Dogodki, ki se morajo zgoditi, se bodo zgodili, ne glede na naše razpoloženje. Zakaj bi izgubljali čas! Veselje do življenja je glavno gorivo mojih baterij.«

Čudežnih ozdravitev ni

Na vprašanje, ali bi kakšno »čudežno ozdravitev« vseeno izpostavil, odgovori, da čudežnih ozdravitev ni. »Sebe vzdržujem s svojimi rokami, svoj dar zelo spoštujem. Kljub temu pa se mi to zdi nekaj normalnega, čudeži ne obstajajo. Določene stvari se lahko zgodijo, včasih, še posebej ko nekdo v ozdravitev ne verjame ali ne sodeluje, pa ni mogoče storiti vsega. Seveda pa se nekomu, ki se po mnogih letih trpljenja pozdravi, to zdi čudež,« pravi. Vsaka nova uspešna zgodba ga preseneti. Ogromno ljudi ga poišče zaradi težav z glavoboli, alergijami, bronhitisom.

»Pred šestnajstimi leti me je obiskala gospa iz Slovenj Gradca s tumorjem v glavi, zdravniki so jo odpisali. Še vedno je živa. Vsako leto napraviva serijo terapij.« Pogosto ga poiščejo ženske, ki imajo težave z zanositvijo. O uspešni terapiji povedo svojim prijateljicam in dobre vesti se hitro širijo. Delal je z znanimi športniki, recimo z Iztokom Čopom in Luko Špikom pred olimpijskimi igrami. »Dostikrat misliš, da ne moreš ničesar več storiti, pa se stanje človeka presenetljivo izboljša,« je iskren. »Niti v sanjah si ne bi mogel misliti, da bo tako. Ni smiselno vnaprej obljubljati človeku, da boš lahko pomagal, niti ga odbiti. Treba je vsaj poskusiti, če človek to želi. Zmeraj povem, da bom naredil vse, kar je v moji moči. Kot sem že rekel, nikoli ne veš, kakšno lepo presenečenje te čaka.«

Spoštuje uradno medicino in tudi pri svojih bolnikih vedno poizve o dosežkih klasičnega zdravljenja. »Prihodnost je v kombinaciji uradne medicine in naravnega zdravljenja. Vsak človek pa je zgodba zase.« Pri obravnavah, pravi, je malo psiholog, malo svetovalec, z nekom se moraš dolgo pogovarjati, pa morda malo dojame, nekomu je takoj vse jasno. Če te sprejme, upošteva tvoj nasvet, se mu življenje lahko povsem spremeni. To pa je tisto, kar ga napolnjuje, osrečuje in vodi naprej!