Aju je moja velika učiteljica

Igralka Maruša Oblak o posvojitvi deklice iz Nepala

Biba Jamnik Vidic / Revija Zarja Jana
29. 8. 2021, 21.31
Deli članek:

»Priznam, nisem materinski tip. Otroka sem posvojila bolj zaradi občutka za pravičnost. Ni bilo prav, da imam vse in nekdo nič. Zelo romantična predstava. Seveda me je ob srečanju z novim človekom čakalo veliko presenečenje – to je Človek. Čisto ta pravi, samo še dosti manjši. In veliko močnejši. Bliža se nama peta obletnica. Vmes sem jaz postala že čisto drug človek.«

Mateja J. Potočnik
Igralka Maruša Oblak s hčerko Aju.

Ta zapis je Maruša Oblak, gledališka in filmska igralka, pedagoginja dramske igre in dobitnica Severjeve nagrade, sicer pa članica Mladinskega gledališča, junija letos delila na družbenem omrežju. Svetovljanka, ki je nekaj let delovala tudi v Avstriji, Italiji in Švici, je 22. junija 2016, pri petdesetih, po štirih letih birokratskih zapletov, postala mama takrat dveletni siroti Ajušri Rai. »Njenemu imenu Ajušri sem dodala še ime Rai, ker označuje njeno raso. Kličemo pa jo Aju, ker se je tako poimenovala sama.«

Aju, pove Maruša, so kot novorojenko našli pred vrati ene od zdravstvenih ustanov. Ko sta se Aju in Maruša 7. junija 2016 prvič srečali, je bila deklica zaostala v razvoju, dehidrirana, komaj je znala hoditi, povedati je znala le približno deset besed. Imela je tudi kronično alergijo in astmo, prebolela je dve pljučnici. Danes je Aju zdrava in srečna deklica.

Za posvojitev ste se odločili kot samska ženska.

Bila sem poročena, a debate o posvojitvi je moj bivši mož vedno takoj ustavil. Minilo je nekaj let, oba sva se postopoma spreminjala, razlike so bile vedno večje in potem sem se nekega dne odločila, da bom raje sledila svoji želji postati mama in pomagati nekemu nebogljenemu bitju brez možnosti. Zdelo se mi je krivično od narave, da prav jaz, ki imam srečo, da imam vse, kar si zaželim, ne morem biti mama. Ker sem močna, sem verjela, da bom z lahkoto zmogla pod perutničko vzeti tudi otroka.

Pot do Aju je bila kar dolga. Začeli ste na Centru za socialno delo. Kaj so vam svetovali?

Povedali so mi, da imajo v Sloveniji prednost za posvojitev pari. Sem pa pri njih izpeljala cel postopek, od pridobitve potrdila, da sem primerna kandidatka za posvojitev, in vseh potrebnih odločb. Potem so mi zaželeli samo še veliko sreče in me usmerili v tujino.

Štiri leta, z eno stranpotjo v Kolumbijo, je trajala vaša pot posvojitve.

Če otroka želiš posvojitvi kot samska ženska, imaš na voljo zelo malo možnosti. Ni veliko držav, ki samskim ženskam sploh dovolijo posvojitev, in še te so omejene na starostno razliko med mamo in otrokom. Ko sem se odločila za posvojitev, bi s svojimi 46 leti otroka lahko posvojila v nekaterih afriških državah, na Filipinih, v Kolumbiji in Nepalu. Na Filipinih bi morala dokazati še svojo versko pripadnost in predložiti potrdilo o opravljenih katoliških zakramentih, ki pa jih nisem imela. V Afriko si nisem upala iti sama, tako da sta ostali le še Kolumbija in Nepal. Odločila sem se za Kolumbijo, ker sem jo poznala preko Mladinskega gledališča, saj smo tam pogosto gostovali, tam sem tudi poučevala in vodila tečaje z mladimi igralci. Ena od teh mladih igralk mi je preko očeta, ki je zdravnik v Bogoti, pomagala, da sem prišla do nun v Santa Marti, ki so vodile sirotišnico. Ko sem ravno vložila prošnjo za posvojitev, so spremenili zakon, po katerem je največja starostna razlika med mamo in otrokom lahko največ 40 let. Ker sem želela otroka, ki ne bo starejši od treh let – le tako mlad otrok ima po mojem mnenju dobro osnovo, da se nauči jezika in se lahko vključi v novo okolje – sem bila za posvojitev prestara.

Na posvojitev v Kolumbiji ste se zelo dobro pripravili, celo špansko ste se naučili govoriti. Potem ste bili po letu dni spet na začetku.

Neka Avstrijka, ki sem jo spoznala, mi je svetovala, naj poskusim še v Nepalu. Pisala sem našemu konzulu, ta pa me je usmeril na veleposlanika v Indiji, ki me je povezal s Slovenko, ki je že bila v procesu posvojitve. Začeli sva si dopisovati, gospa mi je posredovala tudi kontakt svojega odvetnika za posvojitve. Z možem, sicer Avstrijcem, sta bila prvi par iz Slovenije, ki je posvojil deklico iz Nepala. Jaz sem bila druga. Danes je v Sloveniji pet posvojenih deklic iz Nepala.

Ko je že vse kazalo, da boste hitro prišli do otroka, se je v Nepalu zgodil potres. Posvojitev se je zavlekla še za eno leto. So vam pa zato leta 2015 polepšali novoletne praznike.

Res je. (smeh) Decembra so mi sporočili, da so mi dodelili otroka. Prejela sem majhno Ajušrino fotografijo in dopis, v katerem je med drugim pisalo, da ima deklica težave s pljuči, in vprašanje, ali me posvojitev kljub temu zanima. Petega januarja so na mizi že imeli moj odgovor, da se s posvojitvijo strinjam. Potem se je spet začelo zatikati. Ker se več mesecev ni zgodilo nič, sem se nazadnje odločila, da sama odpotujem v Nepal. Petega junija sem priletela v Katmandu, dva dni pozneje sem prvič videla Ajušri. Naslednji dan sva se z odvetnikom odpeljala na ministrstvo za ženske, otroke in socialno blaginjo, kjer sem dobila uradno potrdilo, da so mi Ajušri dodelili v posvojitev in da se lahko začneva spoznavati. Tri tedne sem se vsako jutro pripeljala v sirotišnico in čez dan ostajala tam.

Kako vama je šlo spoznavanje?

Slabo. Ko sem prišla prvič, so jo zbudili in mi jo na silo potisnili v naročje. Ko me je zagledala, visoko svetlopolto žensko, je zakričala, me brcnila in začela jokati. Položila sem jo nazaj v posteljico in se šla za eno uro sprehajat. Ko sem se vrnila, je spet začela jokati. Takrat sem ji ponudila banano. Dokler jo je jedla, je bilo vse v redu, potem je spet planila v jok. Nazadnje naju je zbližala nosilna vreča za dojenčke. Ko sem prišla k njej, sem jo položila vanjo in čez pet minut je že spala. Tako se je name začela navajati v spanju. Potem so na ministrstvu končno določili datum, ko bo Ajušri uradno postala moja hči. Na razgovoru sem uradniku povedala, da sem se odločila – bilo je tri dni pred uradnim datumom posvojitve –: če bo Ajušri ob meni še vedno neutolažljivo jokala, ji bom dala dva tedna premora in poskusila s spoznavanjem še enkrat. Ni se mi namreč zdelo prav, da odpeljem otroka, ki me zavrača. Uradnik mi je zagotovil, da me deklica samo preizkuša, ali mislim resno. Naslednji dan, kot da bi slišala, o čem sva govorila, se mi je prvič nasmehnila, na dan posvojitve pa je pritekla k meni in mi rekla mamu.

Osemnajstega maja letos je bila vaša deklica stara sedem let. Menda njen rojstni dan praznujeta dvakrat.

Pravzaprav praznujeva trikrat. Dvaindvajseti junij, dan posvojitve, je samo najin dan. Osemnajstega novembra in osemnajstega maja pa praznujeva njena rojstna dneva. Maja uradnega, novembra pa polovičko. Polovičko zato, ker sva se prvič srečali že po njenem rojstnem dnevu in se mi je zdelo prav, da tudi tisto leto praznujeva skupaj in da Aju spozna, kako je videti praznovanje rojstnega dne ob torti, svečkah, prijateljih in darilih.

Kdaj ste ji povedali, da je posvojena?

Od začetka sem se z njo pogovarjala o tem, kako je bilo, ko sva se spoznali. Hitro je tudi ugotovila, da je drugačna. Kadar jo kdo vpraša, od kod je, pove, da je mami ponjo šla v Nepal in jo z letalom pripeljala v Slovenijo.

Kako je bilo prve dni, ko sta prišli domov?

Najprej je bil en velik upor. Upor, ker je bila iztrgana iz okolja, zraven pa je šlo tudi za preizkušanje, ali ta ženska še vedno misli resno. Naknadno sem ugotovila, da je njeno nezaupanje izviralo iz tega, ker so se negovalke v sirotišnici menjale vsake pol leta. Za 15 otrok, starih od treh mesecev do dveh let, so skrbele tri ženske, ki so začasno na planini pustile svoje družine in prišle v dolino skrbet za te otroke. Dobri dve leti sva z Aju potrebovali, da sva zgradili ljubeč odnos. Odnos, ki temelji na tem, da sva postali del druga druge. Ker pri posvojitvi nimaš izkušnje, kako je, če v tebi raste novo bitje, nimaš nobene priprave. Ko mati postaneš s papirjem, je treba spajanje, biološko energijo in energetske tokove šele zgraditi. Vse to me je zelo oblikovalo. Bila sem namreč razvajena, saj sem do posvojitve v življenju počela samo to, kar sem hotela sama. Prepričana sem, da človek odraste šele, ko postane starš. Otrok je bitje, ki ga moraš hkrati zaščititi in tudi vzgojiti, ki preizkuša tvoje najtanjše strune, ne samo potrpežljivosti, ampak tudi čustva, ki se začnejo razvijati. Ne vem, ali sem kdaj do kakšnega odraslega človeka razvila toliko različnih in tako globokih čustev.

Mama ste postali pri petdesetih. V čem so prednosti in kje slabosti materinstva v zrelih letih?

Prednost je definitivno to, da nimam občutka, da se čemur koli odrekam. Še danes z užitkom delam in ustvarjam v gledališču, sem pa popolnoma mirna, če imam samo dve predstavi na leto, ne pa več pet. Po posvojitvi sem vse dala v drugi plan. Aju je na prvem mestu. Če bi otroka posvojila deset let prej, bi bila bolj zasedena in bi teže usklajevala, kar je dobro zanjo, s svojimi cilji. Slabost poznega materinstva pa je zagotovo to, da si v teh letih manj močen, prožen in prilagodljiv. Stvari imam rada popredalčkane. Otroka pa se ne da spraviti v neki kvadrat. In to je bilo zame na začetku kar težko.

Vam materinstvo pobere veliko energije?

Kar se tega tiče, nama gre dobro. Veliko se pogovarjava, že od začetka ji pojasnjujem stvari. In ona razume. Ve, da sva zelo majhna družina in da zato morava sodelovati. Da ne moreva vsega početi tako kot druge družine, ker sem jaz sama za vse. Aju zelo rada pomaga, razume tudi to, da včasih potrebujem mir in odklop. Je pa tudi moja velika učiteljica. V sebi nosi filozofijo svoje kulture, uči me sprejemati stvari take, kot so, pa tudi tega, kako se prepustiti.

Menda je že pri treh letih dojela pomen številk in imen, ki ste jih zapisovali na koledar.

Na koledarju so bile zapisane varuške, ki so jo pazile zvečer, ko sem imela pred premiero vaje. Tako je točno vedela, kdaj bo premiera, saj je to pomenilo, da bova potem spet veliko skupaj. Aju nikoli nisem dojemala kot nebogljenega otroka, že čisto od začetka je bila zame človek. Mogoče je bilo tako tudi zato, ker je nisem spoznala kot male štručke. Verjamem, da je narava tista, ki poskrbi, da so otroci močni, da lahko sledijo svojemu cilju, ki je včasih skregan s tem, kar bi radi zanje mi starši.

Sta imeli kdaj probleme, ker Ajušri na prvi pogled ni videti Slovenka?

Šele zadnje leto jo je začelo malce motiti, če ji kdo reče, da je temne polti. Lani jo je v Izoli en fantek zelo prizadel. Rekel ji je, da je umazana, ker je tako temna. Ko sem se pogovorila z njegovo mamo, se ji je naslednji dan opravičil. Aju pa sem razložila, da otroci takih pripomb nimajo zaradi hudobije, ampak je razlog za njihove opazke neznanje. Svetovala sem ji, naj, če se ji še kdaj zgodi kaj podobnega, otrokom razloži, od kod prihaja, in jih tako nauči nekaj o deželi, ki je ne poznajo.

Kaj bi svetovali samskim ženskam, ki razmišljajo o posvojitvi?

Da naj se na posvojitev dobro pripravijo, majhen otrok je namreč precejšen fizični izziv za telo, da naj delajo čim manj projekcij, predvsem pa, naj se ne ustrašijo. Na poti jih bo čakalo ogromno ovir, pa ne samo v tujini. Ko bodo želele otroka pripeljati domov, bodo ugotovile, da je Evropa postala zaklenjen grad s tremi jarki in vojščaki na zidovih. Midve sva, čeprav sem Evropejka, po posvojitvi še osem tednov tičali v Katmanduju. Pa se je pisalo leto 2016. Ne upam si predstavljati, kako se danes počutijo begunci, med katerimi je tudi ogromno sirot, ki jih nihče noče. Tudi zato, ker Evropa noče urediti zakonodaje, ki bi omogočila njihovo posvojitev.

Kje je bil razlog, da vaju tako dolgo niso spustili v Slovenijo?

Eden od naših birokratov se je odločil, da naju s schengensko vizo ne bo spustil v državo. Bila sem v pat poziciji. Nisem mogla pustiti otroka in odleteti v Slovenijo, da bi jo vpisala v matično knjigo in dobila potni list zanjo, in tako sva čakali. In temu birokratu je bilo to popolnoma jasno. Pa vendar. Vedno se na koncu najde človek, ki ima v sebi toliko človečnosti, da naredi nekaj, kar je treba, da greš lahko korak naprej.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica