Opolnomočimo se

Brezov sok za zdravje in stik z naravo

Katja Božič / Revija Zarja Jana
23. 5. 2021, 11.52
Posodobljeno: 23. 5. 2021, 11.52
Deli članek:

Pred časom je Marjan Kogelnik, predstavnik gibanja Zdrava družba, na svojem Facebooku objavil, kako si je izprosil nekaj brezovega zdravilnega eliksirja. Marec, ko ga je mogoče pridobiti od teh belih slokih lepotic, so stari Slovani imenovali kar brezen.

Andrej Križ
Marjan Kogelnik se počuti bolje kot pred dvajsetimi leti.

Ljudje so brezov sok nekdaj uporabljali za sladilo in lajšanje številnih zdravstvenih tegob. Marjan ga za svojo družino toči že pet let – ne samo za zdravje, temveč tudi zato, ker je to zanj eden od načinov povezovanja z naravo. Odkar živi bolj v sozvočju z njo, se počuti čedalje bolje. »Šele zdaj dobivam predstavo o tem, kaj pomeni biti zdrav,« pravi.

Breze so »vstopile« v njegovo družino pred leti, ko so trepetali za življenje najmlajšega sina, ki je ležal v bolnišnici zaradi vročinskih krčev. »Žena, ki je bila z njim, je skozi okno opazovala breze. Sveto zatrjuje, da so ji dajale moč, ko je spodbujala sina, naj se bori. To je bil naš prvi intenzivni stik z drevesi nasploh,« razlaga Marjan, s katerim smo se dobili pri njem doma, v idiličnem Andražu nad Polzelo. Skupaj smo se odpravili v gozd, da nam pokaže, kako si izprosi sok od belih lepotic. Sezona točenja menda traja samo dva tedna oziroma dokler drevo ne začne poganjati listov, saj sok potem greni. Strokovnjaki pravijo, da je sok limfa breze, ki se spomladi pretaka iz korenin v krošnjo. Na ta način drevo dnevno prefiltrira tudi do sto litrov vode, ki se med tem postopkom očisti in hkrati obogati z minerali ter hranili. Ljudska medicina raznih narodov omenja ugoden vpliv brezovega soka na različne zdravstvene težave: putiko, revmatična obolenja, ledvične kamne, čiščenje ledvic in jeter, prebavne motnje, razne težave s kožo, izpadanje las, pomoč pri hujšanju, obolenja dihal, skorbut, visok krvni tlak, previsok holesterol. Prav tako naj bi učinkovito razstrupljal telo. Sok uporabljajo tudi v kozmetični industriji – v šamponih in balzamih proti prhljaju.

Pridobivanje zdravega napitka v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisuje tudi Janez Vajkard Valvasor, kmet, ki je bil tako prijazen, da nam je dovolil iztočiti si nekaj soka iz ene njegovih brez, pa se je spomnil, da ga je pridobival tudi njegov stari oče. »Takrat drugih zdravil ni bilo, le tista iz narave,« je razložil. Ko je Marjan zarezal v deblo breze, smo se lahko prepričali o prijetnem in osvežilnem okusu njenega soka. Seveda je po tem, ko iz breze na ta način izprosimo sok, treba »rano« tudi zazdraviti. Vanjo lahko potisnemo cepilni moznik ali zamašek iz plute, vse pa zamažemo s cepilno smolo. Da pa breze ne poškodujemo preveč, lahko za dnevno uporabo od drevesa naprosimo sok še na nežnejši način, in sicer tako, da za prst debelo vejo zarežemo poševno in nanjo nataknemo pollitrsko plastenko, katere vrat oblepimo z debelim lepilnim trakom. V pol dneva se bo nacurljalo ravno za kozarček te tekočine. Pri Kogelnikovih je pitje in pridobivanje tega eliksirja obredno, zaradi povezovanja z naravo.

Izgorelost

Zaradi najrazličnejših težav z zdravjem v družini sta Marjan in njegova žena začela raziskovati, kako bi si lahko pomagali čim bolj naravno. Rešitve sta nekaj časa delila z drugimi ljudmi na predavanjih in delavnicah. Marjana poznamo tudi zaradi različnih projektov s kmetijami, v katerih smo v mestih s skupinskim naročanjem lahko dobili zdravo in ekološko hrano. »Želeli smo okrepiti to prvinsko vez z zemljo, ki jo kmetje še imajo.« Sodeloval je tudi v projektih odstiranja znanja prednikov: »Iskali smo korenine prednikov, njihova izročila, dediščino in ugotovili, da so imeli staroverci prav poseben, svet odnos do pokrajine, rastlin in dreves.« In medtem ko se je razdajal v raznih »humanitarnih iniciativah in projektih za lepši svet«, kjer je sicer zelo užival, je vmes pozabil na svoj svet, nase, ter se zlomil. »Iztrošil sem se, izgorel, poslabšala se mi je zmožnost pomnjenja, slabo sem se počutil, bil sem omotičen, pojavljale so se mi razne slabosti. Kot nekdanjemu športniku, maratoncu, se mi je zdelo nepojmljivo, da sem popoldne brez energije in moram počivati,« je razložil. Ker je vedel, da tako ne bo šlo naprej, je začel raziskovati. Preskušal je različne tehnike in pripravke – kisikovo terapijo, koloidno srebro, zeolit, zdravilno glino, konopljo, orgonite (zaščita pred tehničnimi sevanji), ozemljevanje, prehranjevanje z izključno ekološkimi živili, krajša obdobja postenja …

Bosonoga hoja in hladna voda

Ob vsem tem je hitro ugotovil, da ga izredno pomirjata bosonoga hoja po zemlji in stik z njo, delo na zemlji nasploh. To ga je prizemljilo. Bosonoga hoja je postala njegov življenjski slog. Za letos si je postavil izziv, da bo pet koroških hribov v enem dnevu prehodil bos, v skrajnem primeru si bo pomagal z bosonogimi čevlji. Največje učinke v najkrajšem času pa je dosegel z dihalnimi vajami in mrzlo vodo – z metodo wim hof, v katero ga je uvedel Emil Ledenko, o katerem smo v naši reviji že pisali. »Po programu, ki smo ga imeli, bi moral deseti teden v mrzlo vodo, a sem zelo kašljal. Vseeno sem šel s skupino, toda kopalk pa nisem vzel s seboj, saj sem bil prepričan, da ne bom šel v vodo. K sreči je imel Emil rezervne, kajti ko sem videl tisto vodo, me je prevzel prvinski občutek, da preprosto moram vanjo! Naredil sem dihalne vaje in šel. Zgodilo se je čudo, saj je kašelj izginil, sploh si ne znam razložiti, kako se je to lahko zgodilo.«

Seveda je treba povedati, da je za takšen podvig potrebno veliko predpriprave. »Če greš v tako mrzlo vodo – imela je 1 stopinjo – nepripravljen, je tako, kot bi te naenkrat zbodlo tisoč nožev. Tako pa te tako kopanje poživi, oživi. V mrzli vodi se ego umakne, doživel sem celo mistično izkušnjo popolnega zlitja z naravo.« Odtlej se je kopal v Kamniški Bistrici, Planšarskem jezeru, v jezeru Trilobit, v domačem sodu z ledeno vodo. Doma pa se vsak dan tušira izključno z mrzlo vodo. »Po vsakem takem kopanju na hitro naredim še axis mundi, povezavo med nebom in zemljo (priporoča jo terapevt Marjan Ogorevc, op. a.), da se ozemljim.« Hkrati pa seveda preživi ogromno časa v naravi, vsaj trikrat na teden se povzpne na kak hrib, kjer med hojo navzgor diha izključno skozi nos. Skrbi tudi za zdravo prehrano. »Pijem studenčnico in jem dosti manj oziroma sem skoraj pol dneva predvsem na sadju.«     

Opolnomočimo se

»V izziv mi je premikati meje, ker vidim, da se s prakticiranjem vsega tega počutim bolje kot pred dvajsetimi leti, ko sem jih imel 30. Kar se fizične kondicije tiče, sem v boljši pripravljenosti kot takrat, ko sem bil maratonec.« Šele zdaj, pravi, po malem dobiva predstavo, kaj pomeni biti zdrav. »Čutim, da nas stvarstvo nagovarja, da z zavestno vrnitvijo k viru prekinemo vse anekse k pogodbi o suženjskem služenju in postanemo spet ljudje, naravna bitja, ki živijo v skladu z božanskim načrtom ter neslutenimi potenciali kreiranja,« razmišlja. »Moramo se opolnomočiti, dobiti nazaj našo moč, se zavedeti, kdo smo in kaj želimo, to pa lahko storimo v stiku z naravo, z našimi primarnimi kodami. Če začnemo odgovornost za lastno zdravje in življenje vsaj postopoma prevzemati nazaj nase, s tem odvzamemo moč in vpliv tistim, ki jim dopuščamo, da nas vodijo. Morda imamo ta trenutek zgodovinsko priložnost, da se opolnomočimo.« Pri vsem tem nam lahko pomaga prav vse, kar počne tudi Marjan: »Fizični stik z zemljo, bosonoga hoja, kopanje v naravnih vodah, razne dihalne tehnike, ozemljevanje, varno izpostavljanje soncu ter, seveda, če se vrnemo na začetek naše zgodbe, tudi uživanje zdravilnih drevesnih sokov.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.