O sladkorjih kroži toliko mitov in resnic, kolikor je sladkorjev, pa verjetno še kak več. Treba je priznati, da sta v zadnjem stoletju poraba in potreba po različnih vrstah sladkorja tako narasli, da težko govorimo o kateremkoli izdelku, ki ne bi vseboval sladkorja. Zgodbe o njegovi (ne)varnosti so seveda različne, znanstveniki pa nas ne mirijo, temveč zmeraj znova povzročajo prepihe z novimi dognanji in dokazi. Če se sladkorju že ne moremo izogniti, z njim vsaj ne pretiravajmo.

Beli ali rjavi sladkor?

SLADKOR DEMERARA

Je neobdelan trsni sladkor, ki vsebuje nekaj več melase, torej nečistoč. Zaslovel ni zaradi svoje izvrstnosti, temveč zaradi površnosti pridelave in ni boljši od belega ali rjavega sladkorja. 

Kakšna je torej razlika in kateri je boljši? Razlika je v prvi vrsti v barvi in v drugi, kar ni nujno, v surovini. Beli sladkor je prvotno pripravljen iz sladkorne pese, ki jo narežejo na tanke lističe in kuhajo v vroči vodi, nato pa jo s kalcijevim hidroksidom in drugimi filtri očistijo nečistoč. Dobljeni sirup nato uparijo, da nastanejo kristali. Rjavi sladkor (praviloma) pridelujejo iz sladkornega trsa. Ta je zaradi težje proizvodnje manj čist, a ima dovolj hranljivih snovi, ki odtehtajo razliko v barvi. Rjavi sladkor je lahko izdelan tudi iz sladkorne pese, le da je manj prečiščen in manj obdelan. Rjavi sladkor v tem primeru dodatno »umažejo«, vsa ta umazanija pa je precej neugodna za naš prebavni trakt. Prav tako ima občutno manj kalcija, železa, kalija in mangana. Kakšna je torej resnica? Rjavi sladkor je prava izbira, če naletite na biološko pridelanega iz sladkornega trsa.

Rafiniran sladkor

Ta je popolnoma topen v vodi in vsebuje 99,9 odstotka glukoze. Najpogosteje je narejen iz sladkorne pese, lahko pa tudi iz trsa. Po okusu sta precej različna, pesin ima precej prazen, zgolj sladkast okus, trsni pa je bolj eksotičen, a tudi nekoliko dražji.

Kristalni sladkor

Kristalni sladkor se topi počasneje kot rafiniran sladkor in je primeren za uporabo v kulinariki. Pripravlja se na vročini, kar mu omogoča topnost. Je najpogosteje uporabljen v gospodinjstvu, kjer ga uporabljamo za sladkanje čajev, kave, biskvitov ... Dokazano povzroča največ škode na zobeh, najverjetneje tudi zaradi tega, ker je njegova uporaba najpogostejša.