Pokonci jo držita delo in domača hrana

Ivanka že 72 let peče slovite krofe

Renata Ucman / Revija Zarja Jana
11. 4. 2020, 20.28
Posodobljeno: 11. 4. 2020, 21.30
Deli članek:

Ivanka Brodar iz Hudega pri Radomljah praznuje nenavaden jubilej – kar dvainsedemdeset let že peče domače sladice, znane daleč naokrog. Stara je 88 let, zato jo je seveda nujno treba vprašati za recept, kako ostati vitalen.

Iztok Dimc
Skoraj 88-letna Ivanka Brodar iz Hudega pri Radomljah je za svoje sladke kvašene dobrote, še posebno krofe in potice, prejela številne nagrade in priznanja na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju.

Pravi, da so to delo na domači kmetiji, prava kmečka hrana, optimizem in neusahljiva dobra volja, s katero se tudi v pustnih dneh navdušeno loteva tradicionalne peke slastnih pustnih krofov, flancatov in drugih sladkih dobrot. Nočne peke se nikoli ne naveliča, sestavin pa nikoli ne tehta! Dobitnica zares številnih priznanj in nagrad s tekmovanja Dobrote slovenskih kmetij – letos se ga bo udeležila že enaintridesetič zapored – je za domačo peko navdihnila kar tri generacije žensk v njihovi družini, tako da skupaj razvijajo družinsko obrt. 

Kljub skoraj devetim križem na ramah, letos konec aprila bo dopolnila 88 pomladi, navdušenje Ivanke Brodar za domačo peko sladic, še posebno krofov, flancatov in potic, iz desetletja v desetletje ne pojenja. »Moje veselje do peke ni nič manjše kot takrat, ko sem bila šestnajstletno dekle. Zdravje mi še danes dobro služi, in dokler bom zmogla, bom rade volje pekla krofe. To me nekako tudi pokonci drži,« pripoveduje. Že kar nekaj časa je v pokoju, vendar ji dela na domačih poljih in v kuhinji nikoli ne zmanjka. Zdaj pri peki sladic pomaga mlajšim generacijam žensk v družini, ki vodijo in naprej razvijajo tradicionalno družinsko obrt. Nedvomno Domžalčani in okoličani že dobro poznajo njene tradicionalne sladke kvašene dobrote, saj z njimi vsako soboto obogati ponudbo na domžalski tržnici, pa tudi številne občinske prireditve in dogodke. V zadnjih desetletjih je na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju zanje prejela že toliko priznanj in nagrad, da jih niti prešteti več ne more.

Ni dobrega krofa brez dobrih sestavin

Le kje jemlje moč? »Ob enih ali dveh zjutraj začnemo mesiti testo za krofe, potem vzhajajo in jih nato sproti pečemo do sedme ure zjutraj. Še tople odpeljemo na domžalsko tržnico, kjer jih po navadi prodajamo ob sobotah, včasih pa tudi kdaj med tednom ali po naročilu. Izkušnje in znanje o domači peki v naši družini tako prehajajo iz roda v rod. Dandanes na mojo hčer in vnukinjo, saj je tudi moja mama ob velikih praznikih pekla krofe.« Ivanka Brodar je prepričana, da je skrivnost dobrega krofa v domačih sestavinah. »Na domači kmetiji redim kokoši, zato za krofe lahko uporabim domača jajca. Pri radomeljskem mlinarju kupimo res dobro domačo pšenično moko, v kateri je primešano nekaj ostre in nekaj mehko mlete moke, saj je takšna za krofe najboljša. Poleg moke in jajc testo za krofe zamesim še iz mleka, sladkorja, kvasa, masla, malo soli, pa tudi malo vaniljevega sladkorja in ruma za okus. Vse to je nujno za okusen domači krof.«

Po občutku

Testo za krofe in flancate mesi in cvre z občutkom, ki ga je spretno razvila v dolgih desetletjih. Ne potrebuje ne tehtnice, ne termometra, ne ure. »Vse sestavine v skledo vedno dodajam po občutku. Nikoli jih ne tehtam, ker že na pamet vem, koliko jih mora biti za dobro testo. Že na otip vem, ali je zgneteno testo primerno čvrsto in dovolj vzhajano. Testo vzhajam pol ure, nato razvaljam. Nekdaj sem krofe iz testa izrezovala z okroglim modlom, danes pa iz testa po občutku z rokami oblikujem kroglice, jih pokrijem s prtičkom in pustim pol ure vzhajati. Cvrem jih v ravno prav vročem olju za cvrenje, na vsaki strani pet minut. Vmes krof primem s prijemalko in že po njegovi trdoti vem, ali je dovolj pečen. Ohlajene nadevam z marelično marmelado in jih posujem s sladkorjem.«

Neuspele krofe so pojedle krave

Ne pomni, da ji krofi kdaj ne bi uspeli. »No, enkrat se je to vendarle pripetilo. Zgodilo se je v mojih mladih letih, ko sem si še nabirala izkušnje z domačo peko. Odraščala sem na manjši kmetiji v Moravčah. Doma smo imeli krave in kokoši, pa tudi domačo moko. Sprva sem v knjigah prebirala recepte zanje, nato pa sem jih izpopolnjevala. Krofi so bili nato z vajo iz leta v leto boljši, moja ljubezen do domače peke pa čedalje večja. A čez nekaj let sem za pusta v lokalni trgovini ne vedoč kupila pokvarjen kvas in krofi niso vzhajali, kot bi morali. Bolj so bili podobni šmornu kot ocvrtemu kvašenemu testu. Takrat so domače krave pojedle za dva škafa mojih neuspelih krofov. Odtlej se kaj takega ni več dogodilo.« Še danes ima lepe spomine na pustni čas v svoji mladosti, ko je krofe pekla po več dni zapovrstjo. Iz leta v leto je raje in vse več pekla, tudi za prijatelje, sorodnike, sosede in znance, za birme, poroke in druga slavja. Dober glas o Ivanki, ki peče izvrstne sladke dobrote, se je namreč širil.

Pri močeh jo ohranjata kmečko delo in hrana

A po toliko desetletjih peke krofov, kot pravi, se jih je sama že tako prenajedla, da vsakokrat poskusi samo enega, če je dovolj sladek. »Krofov zase nikoli ne pečem. Pri močeh me pri teh letih poleg kmečkega dela na kmetiji ohranja kmečka hrana. Sama zase namreč najraje kuham kmečke jedi, od domačega krompirja, veliko zelenjave z vrta, orehovih štrukljev, močnika do mlečne kaše, kakršno je kuhala že moja mama. Redno pijem tudi zelišče čaje, kar me krepi. Prav tako me krepi delo z domačo zemljo, zato vsako vrtno sezono preživim ogromno časa med opravili na vrtu.«

Mojstrica kvašenih dobrot peče tudi potice z najrazličnejšimi nadevi. Poleg orehove, pehtranove in kokosove jo je doslej nadevala celo z nadevom iz bezgovega cvetja ali cvetov kamilic. Zamisli ji nikoli ne zmanjka. Naj bo še dolgo tako!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica