Industrijska oblikovalka

Ustvarjalna Slovenka na Tajskem: "To, da nimamo televizije, je plus"

Urška Krišelj Grubar / Revija Zarja Jana
10. 11. 2019, 11.17
Posodobljeno: 10. 11. 2019, 11.33
Deli članek:

Lucija Perko je industrijska oblikovalka, ki se je iz Firenc, kjer je študirala in živela že deseto leto, nepričakovano odpravila (na povabilo italijanskega delodajalca, firenške univerze) na Tajsko. In ostala. Kmalu se ji je pridružil fant iz Firenc. Z družino, zdaj so že štirje, so sprejeli tamkajšnje navade, se naučili tajskega jezika in privadili tropskemu podnebju ter življenju v supervelemestu. O tem, kdaj, če sploh, bi prišli nazaj v Evropo, še ne razmišljajo. A Lucija priznava, da babi servis pa močno pogreša. Hčerki Sofia in Mia komaj čakata na skupne trenutke z nono in nonom, Vereno in Andrejem Perkom, znanima arheologinjo in psihologom.

Zarja Jana
Lucija Perko z družino.

Iz Kamnika v Ljubljano, iz Ljubljane v Firence, iz Firenc v Bangkok, pa sem in tja kdaj na obisk nazaj pod Alpe ..., je tako pri vas doma?

Ravno pred kratkim sem razmišljala, da sem zdaj že več kot pol življenja »zdoma«. V Firence sem odšla na študij in na koncu, med specializacijo, magisterijem in prvimi poskusi službovanja, ostala deset let.

In potem je prišel na vrsto Bangkok.

V Bangkok so me sprva poslali poskusno, za en semester – to je bilo januarja 2008. Nikoli ni bilo mišljeno, da bom tam ostala, no, potem pa se rodijo otroci, podjetje je iz prvih negotovih korakov začelo odločno »marširati« in tako so se nabrala vsa ta leta. 

Ampak domov pa še radi pridete?

Seveda, vsako leto pridemo za dober mesec tudi domov. Šolske počitnice so na Tajskem marca in aprila, takrat je najbolj vroče in se res prileže biti pod Alpami. Brez tega bi se nam verjetno zmešalo, vsako leto se raje vračam v Evropo in tudi hčerki sta nad Slovenijo navdušeni. Življenje je tu povsem drugačno. Otrokoma to pomeni še več kot nama. To je zanju tudi priložnost za intenziven skok v materinščino, saj so doma ponavadi v rabi vsakodnevno vsaj štirje jeziki in si v mesecu v Kamniku malo odpočijeta možgane. Enkratno je tudi to, da se lahko za en mesec pridružita pouku v »redni« slovenski šoli, to je res zlata vredna izkušnja, saj kultura in jezik ne prideta avtomatsko, in čeprav se sliši idealno, da lahko Sofia in Mila odraščata v tako mednarodnem duhu, zna biti to tudi težavno in je potrebnega veliko truda, da se ohranja ravnotežje. 

V Kamniku živita vaša starša Andrej in Verena Perko, psiholog in arheologinja. O njiju skupaj in o vsakem posebej naši mediji radi pišemo, ker iz njiju veje resnica. Kako pa je biti njuna hči?

Glede na to, da ne živim v Sloveniji, se ne zgodi ravno pogosto, da bi kdo to omenjal. Ne morem pa se pritoževati nad usodo, saj veste, da si staršev ne izbiramo sami, tako da bi se lahko reklo, da mi je »grašak dobro pao«, haha. Verjetno sem zagnanost in neutrudnost, to »dizel mašino«, dobila v zibko, kot tudi ljubezen do lepega. Arheologija in zanimanje za dediščino, nasploh za stare stvari, sta me nedvomno zaznamovala že od malega. Brskanje po tržnicah, bolšjakih in podstrešjih se tako nadaljuje v naslednji rod. 

Zaradi svojega dela se veliko potepate tudi po Tajski.

To, da kar naprej skačem okoli, drži. Iz Bangkoka grem pogosto na tajski sever, kjer imamo delavnico, včasih vzamem s sabo tudi hčerki, ki se dobro razumeta s hčerama našega srebrarja in neskončno uživata v divjini, sploh ker je tako fino zapustiti noro mesto ter si spočiti ušesa in dušo.

V divjini?

Ja, gor v vasi, kjer je naša delavnica (iz Čiang Maia skoraj tri ure vožnje proti jugu, v provinci Lamphun), je to res umik iz kaosa, saj daleč naokoli ni niti trgovine (redko na Tajskem še vidiš kraj, kjer ne bi imeli 24 ur odprte trgovine, in res si želim, da bi tako ostalo, po možnosti za zmeraj). 

Taka divja ženska se zdite tudi vi. Veliko reči zmorete delati hkrati. Predavateljica, ustanoviteljica podjetja Stories of silver & silk, mama Sofie in Mile, partner najbrž tudi zahteva svoj čas, vsa ta potovanja, pa prilagajanje okolju ...

Dolgčas mi res ni. Praktično ni trenutka, ko se ne bi nekaj dogajalo – nekako pač poskušaš čim več stlačiti v en dan.

Nekje sem zasledila, da lepo shajate brez televizije.

To, da nimamo televizije, je vsekakor plus – stara navada še iz firenških študentskih dni. Sicer se pa z intenzivnim življenjem verjetno spopada vsaka zaposlena mama.

Babi servis je daleč ...

Dostikrat si želimo, da bi bili nonoti kak kilometer bližje, saj nimamo v tem smislu res nikakršne potuhe in se moramo za vse znajti sami. Vsakodnevno pa je to videti tako, da zjutraj hčeri vozi v šolo mož, popoldne ju grem iskat jaz. Dostikrat si želim, da bi, tako kot v Kamniku, lahko sami zjutraj odpešačili v šolo. To je v Bangkoku seveda nepredstavljivo, tako da moram kar najbolje izkoristiti dopoldanske ure, pogosto imam zasedene tudi vikende.

Imate gospodinjo, ki vam pomaga? Kuharico morda? Saj jesti je pa treba vsak dan.

Olajševalna okoliščina je nedvomno to, da ni treba misliti na kuhanje, vsaj ne vsak dan, saj je hrane povsod na pretek ob katerikoli uri, če bi hoteli, bi lahko samo od tega živeli sleherni dan, kot to počne ogromno ljudi na Tajskem, priznam, da mi to pogosto zelo prav pride. Je pa tudi res, da se mi dostikrat zgodi, da je nekaj strašno nujno, potem pa se izkaže, da se pravzaprav samo jaz nekaj naprezam – na splošno se Tajcem ne mudi preveč. To si je koristno večkrat ponoviti. Na koncu se skoraj vedno izkaže, da ni prav nobena stvar življenjsko pomembna in da gre svet naprej, pa če prideš točno ali pa malo pozno ali pa konec koncev sploh ne. Tajci imajo tak odnos nekako privzgojen – ali pa se z njim že rodijo, mi, zahodnjaki, pa malo manj, vsaj tako se dostikrat zdi. 

Prej ste omenili srebrarja, ki ga obiskujete v divjini. Vaše podjetje je znano po tem, da sodelujete z domačini, avtohtonimi srebrarji.na

Naši mojstri so pripadniki ljudstva Karen, ki živi na severu in severozahodni meji Tajske z Burmo, od koder so se pred kakim stoletjem tudi preselili. Njihov jezik (v vasi je kar nekaj ljudi, ki sploh ne znajo tajsko ali pa govorijo zelo slabo) spada v skupino tibetanskih jezikov, kot tudi burmanščina, in je, tako kot ljudstvo, svet zase. Imajo svoje navade, hrano in, v primeru srebrarske obrti, svoje motive, tehnike in orodja. Vse je narejeno po tradicionalnih metodah.

Ohranjanje kulturne dediščine. To se zdi tudi vaše poslanstvo.

Napraviti oblikovalski poseg, ki je lahko bolj ali manj všečen, to za oblikovalca načeloma ni (no, naj ne bi bilo) težko; mene pa je od nekdaj zanimalo, kako so stvari narejene in kako lahko moj dizajn pripomore k ohranjanju starega znanja. Pri Stories vsak kos oblikujemo (oziroma oblikujeva, poleg mene je tu se Joy, moja nekdanja študentka, s katero sva skupaj ustanovili podjetje) tako, da je izvedljiv v sklopu tradicionalnih tehnik, metod dela, z njihovim tradicionalnim orodjem, tako da oni zaradi našega redizajna ne spreminjajo navad, načina dela, ni nam treba kupovati novih naprav, da bi lahko oblikovno posodobili »stare« izdelke.

Sliši se tudi kot antropološko delo, ker ste se vključili med domačine.

Res. Postali sva del vaške skupnosti, vsaj deloma, saj bi sicer bilo težko tako tesno sodelovati. Tajci so sicer izjemno prijazni ljudje, do tujcev pa imajo zadržke, še posebej je to vidno v taki majhni vaški skupnosti. Navaditi smo se morali drug na drugega in na skupno ustvarjanje, saj so Azijci nekako pregovorno manj nagnjeni k ustvarjalnosti in ne bodo na vsak način iskali »nekaj novega«, tako kot se vzgaja na zahodnih oblikovnih šolah.

Njim najbrž ni toliko do tega, da bi na vsak način izstopali, bili drugačni, boljši, hitrejši?

Delati nekaj že stotič, vedno isto – v tem ne vidijo nič slabega, to je zanje kot neke vrste mantra, seveda tudi del vzgoje, da nikoli ne izstopaš, to se jasno vidi v tradicionalnih obrteh. Stvari so lepe, dovršene, ampak brez »nečesa drugačnega«.

Srebro, s katerim delate, je nekaj posebnega.

Posebnost njihovega srebra je v prvi vrsti čistoča srebrne zlitine, ki vsebuje med 95 in 98 odstotkov srebra (kar je več kot na primer 92,5-odstotno »sterling silver« industrijsko srebro), zaradi česar je mehkejše, ima drugačen sijaj in se lažje oblikuje s preprostim orodjem, ki ga Kareni že od nekdaj uporabljajo. Stalno se učimo drug od drugega, dostikrat posodobimo stare dizajne.

Poleg nakita pa izdelujete izvirna oblačila.

Razvijamo npr. lanene bluze in večnamenske »wrapup« šale, kamor dodamo kose ročno tkanega tekstila, ki ga ponavadi izbrskamo na kakšni tržnici, včasih tudi kar direktno v vaseh – vsega še nismo uspeli dati na splet, te stvari se prodajajo na sejmih. Blago torej dobimo od vsepovsod, nekaj s tržnice v Čiang Maju, kjer tekstilne izdelke prodajajo pripadniki raznih hribovskih plemen. Poleg Karenov so tu številna druga ljudstva, npr. Lahu, Lisu, Akha, Hmong. Vsako pleme ima svoje izdelke, svoje motive, svoj način izdelave. Ta tržnica je res nekaj neverjetnega.

Si lahko samo želimo, da bi kakšno trgovinico odprli tudi pri nas?  Glede na vaš ritem imate gotovo za prihodnost že izdelano vizijo.

Sanjamo o tem, da bi enkrat odprli trgovino s konceptom, kot neke vrste galerijo/delavnico, kjer bi poleg naših stvari dali možnost tudi drugim oblikovalcem in obrtnikom, da pokažejo svoje izdelke ter predvsem znanje. Za slovenske kupce pa nas za zdaj rešuje splet.  

Pogrešate domače?

Ne vidimo se velikokrat – od dva- do največ trikrat na leto – in moj mož se rad pošali, da se ravno zato tako dobro razumemo. Zato pa takrat toliko intenzivneje preživimo ta naš skupni čas. Slišimo se pogosto. Nono in nona, kot ju zdaj kličemo vsi, zelo rada prideta na Tajsko, Sofia in Mila se nadvse veselita skupnih trenutkov. Skrbimo, da se tradicija potepanja nadaljuje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
45