Rodila se je v ukrajinskem Lucku pred 40 leti. Ni bila tipično dekletce, ki bi že na otroškem igrišču vadila baletne korake. Viri navajajo, da se je šele okoli 14. leta zavedela, da pri baletu hitreje napreduje od drugih. Da bo balerina, je bila sprva želja njene mame, koreografinje. Svetlana se je najbrž zato izobraževala na državni koreografski šoli v Kijevu, leta 1969 pa končala slovito Vaganovo akademijo ruskega baleta v Sankt Peterburgu ter tam hitro postala glavna plesalka. V novem tisočletju se je začela njena mednarodna kariera. Od leta 2003 je članica baletnega ansambla Bolšoj teatra. Gostuje po vsem svetu in upa, da bo njeno življenje tudi po profesionalni dobi balerine povezano s plesom.
175 centimetrov na visokih petkah.
Ko sem jo gledala čisto od blizu, mi je pogled uhajal k njenim stopalom, k čevljem z visoko peto. Občudovala sem njeno kontrolo telesa in duha ter si hkrati želela opaziti vsaj kaj, kar bi lahko povezala z navadnimi smrtniki. Da bi z njo delal selfi, ti na misel ne pride, ker njeno obličje tega ne dopušča. Mati osemletne Anne, ki jo je rodila enajst let starejšemu violinistu, možu Repini. Tudi mala Anna se je že zagledala v ples in mati Svetlana nima nič proti temu, če bo obula njene baletne copatke, saj ji je balet, ne glede na vse odrekanje, prinesel toliko lepega. Res, da si ne bo mogla privoščiti krofkov, gledanja televizije, buljenja v telefon, a v odrekanju, da posežeš po nebeških občutjih, je veliko več koristnega kot ne. Nekoč mi je nekdo, prav tako velik umetnik, violinist, dejal, da je lepo v nebesih, ampak če si v nebesih sam, je, kot bi bil v peklu. Tudi Svetlana je priznala, da si privošči bore malo zemeljskih užitkov, ampak kak rogljiček s čokolado sem in tja pa pride tudi do nje. Kaj jo sprošča in uravnoteža njeno življenje ob garanju dan za dnem, leto za letom? Je to aplavz? Ni, je rekla. Aplavz je ne napolni. Avtomatiziran odgovor, da je to zavetje domačih vrat, tudi ni zadovoljil. Ali pač. To ve le ona, Svetlana Zakharova, ime, ki navdihuje najbolj čislane umetnike najrazličnejših poklicanosti z vsega sveta.
Dan pred srečanjem na štiri oči.
10. junija je praznovala prvih štirideset. Primabalerina Bolšoj teatra. Za primabalerino veliko. Seveda je nisem vprašala, kako je imeti štirideset let in živeti poslanstvo balerine. Koliko let bo še lahko plesala vodilne vloge, dokler ne bo njenega mesta prevzela nova primabalerina? Nisem je vprašala, ali bi kot naša balerina Ana Klašnja sprejela vlogo žirantke v TV oddaji Rusija ima talent. Da se to absolutno ne bi spodobilo, mi je prišepnila dobra prijateljica njenih let, ki se je tudi sama rodila v Ukrajini. In naj ne omenjam Ukrajine, čeprav mediji pišejo o tem, kje je bila ta velika zvezdnica sveta rojena. Lahko bi plesala, kjer bi želela, a se je odločila, da ostane v Rusiji. Predstavnica visoke aristokracije, česar v Sloveniji ne poznamo. Svetlana se v tako imenovanem zemeljskem svetu navadnih smrtnikov pravzaprav niti ne znajde najbolje.
Hotel Radisson Blue Plaza.
Tik pred nevihto sva se s fotografinjo peljali v 12. nadstropje hotela, kjer je bila napovedana težko pričakovana tiskovna konferenca. Svetlana je sedela med direktorjem Festivala Ljubljana in prevajalko; nežno bitje, ki je bilo videti kot ubogljivo dekletce iz šolskih klopi. Nič nepredvidenega se ni smelo zgoditi. Eno samo novinarsko vprašanje je bilo zastavljeno, ki se je dotikalo repertoarja težko pričakovanega plesnega večera, predvidenega v Križankah, ki pa je bil zaradi slabega vremena prestavljen v Gallusovo dvorano. Kar je bilo še prostih dodatnih vstopnic, so bile razprodane v nekaj urah. Umetnico smo hitro spustili iz krempljev, da si je šla lahko odpočit v svojo sobo, kjer so najboljši jogiji v mestu, kot se pohvalijo v hotelu, in na katerih je dve noči odsanjal tudi že Placido Domingo. Vživela sem se v vsakdan velike umetnice, ki se je naučila živeti z bolečino, saj je sestavljen iz vaj, nenaravnih za človekovo telo, premikanju meja zmogljivosti, da potem na točno določen dan zažari z nadzemno močjo in lepoto. Začutiš njeno vdajo in njeno moč. Moč ženske, v polnosti predane umetnosti. Ne glede na vse. Da je res tako, sem lahko videla dan kasneje.
Gallusova dvorana.
Vsi kotički so bili zapolnjeni. Tisto nežno, rahlo bitje, v Ukrajini rojena svetovno znana balerina, jih je priklicala. Prišli so iz vseh koncev in krajev in tujih dežel, da ji zaploskajo. Večer je otvorila s soplesalcem Jacopom Tissijem in odplesala odlomek iz romantičnega klasičnega baleta Gusar. Občinstvo je z vmesnim aplavdiranjem nagrajevalo njene gibe; četudi aplavza nima rada, se nam je ploskalo kar samo od sebe. Večer so sestavljale kratke plesne točke klasičnih baletnih mojstrovin, prav tako ali za marsikoga še bolj pa so bile ganljive sodobne koreografije. Plesalca Elena Evsejeva in Aleksander Sergejev sta v koreografiji Ločitev dvorano po začetni vzneseni navdušenosti popolnoma umirila. Do njunega zadnjega giba, pospremljenega z živo glasbo Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Antona Grišanina, smo plitko dihali, potem pa bučno zaploskali ... Mnogi so prišli, da bi Zakharovo videli plesati klasični balet Umirajoči labod. Tedaj so se prižgali tudi sicer prepovedani mobilniki. Ljudje so snemali koreografijo Mihaila Fokina, ko jo je ustvaril za samo Ano Pavlovo, in ko je bila na odru Svetlana Zakharova, se je zdelo, kot da je vstopila v njeno telo, v tisti čas na začetku prejšnjega stoletja. To je bilo nekaj tudi za najmlajše balerine v dvorani, ki so prišle v spremstvu mamic, da so lahko bile priča čudežu. Čudežu giba, ki ima to nadzemsko moč, da oživi preteklost.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
