Turiste, vsak dan več jih je, naložijo na avtobuse v Kijevu in odpeljejo 120 kilometrov daleč. Med potjo se lahko naslajajo nad zapuščenimi naselji in pokrajino brez prebivalcev, nato pa jih odložijo v mestu Černobil, kjer si lahko privoščijo kosilo v edini tamkajšnji restavraciji. Potem jih odpeljejo do reaktorja številka štiri, kjer se je leta 1986 zgodila jedrska eksplozija, od leta 2017 pa je pokrit s kovinsko konstrukcijo, ki spominja na ogromen hangar. Izlet zaključijo s sprehodom po zapuščenem bližnjem mestecu Pripjat. Nekoč je tam živelo 50.000 ljudi, danes je to mesto duhov. Tam si lahko napasejo oči na ostankih življenja, ki se je ustavilo pred več kot tremi desetletji, na zapuščenem vrtcu, kjer še vedno leži pozabljen otroški čeveljček, na zabaviščnem parku, kjer avtomobilčki samevajo in rjavi ogromno panoramsko kolo, ki bi moralo začeti delovati le nekaj dni po eksploziji, a se nikoli ni zavrtelo. Pozdravit jih pride celo malce zbegana lisica, ki se obiskovalcev nič ne boji, ker preprosto nima nobenih izkušenj z ljudmi.

Vse to za samo sto dolarjev na osebo. Popoln dan za človeške jastrebe.

Resnica je strašnejša od fikcije

Ne vemo, koliko od teh obiskovalcev je Hrvatov, oni imajo namreč še poseben razlog, da jih zanima jedrska elektrarna v Černobilu: ime mu je Vince Novak (pravzaprav Vjenceslav Novak) in je oseminšestdesetletni zagrebški elektroinženir, ki je leta 1982 zapustil Jugoslavijo in se preselil v tujino. Delal je v Španiji, Belgiji in Veliki Britaniji, kjer živi še danes, vmes je pa postal cenjen strokovnjak za jedrsko varnost. Do lanske upokojitve je bil direktor oddelka za jedrsko varnost pri Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD) in je (med drugim) upravljal tudi fond 2,1 milijarde evrov za sanacijo Černobila.

Novak je seveda videl serijo Černobil, ki je »zelo blizu resničnemu dogajanju«, meni, vendar pa, pristavlja, »je bila resničnost še hujša. Ljudi so poslali na delo z bistveno manj zaščitne opreme kot v seriji. Iskanje vzrokov za eksplozijo pa je fikcija, saj so bile napake v zasnovi elektrarne znane. Ne glede na napake operaterjev pa je osnovni krivec za eksplozijo sovjetski politični sistem.«

Hiša rekordov

Zadnjega od štirih reaktorjev v Černobilu so izključili šele leta 2000, ampak počasi, nismo še (povsem) varni, saj je po Rusiji nasejana še kakšna desetina še vedno delujočih reaktorjev istega tipa, kot je bil tisti, ki je leta 1986 zaradi usodnega prepleta človeške neumnosti in napake v zasnovi rekel bum! Vendar so krepko modificirani, miri Vince Novak, nekatere bodo kmalu ugasnili, pa tudi na varnost so zdaj v Rusiji bistveno pozornejši, kot so bili pred desetletji.

Sarkofag, pod katerim je dvesto ton radioaktivnega prahu in raztopljenega jedrskega goriva, se je že kmalu izkazal za nezadostnega in nezadovoljivega. Zgradili so ga na hitro, na njegovi ogromni površini je na tisoče lukenj in luknjic, skozi katere je pronicala deževnica in se spreminjala v radioaktivno tekočino. Med sarkofagom in stavbami, ki so jih še vedno uporabljali, so zgradili tudi dvesto metrov široko betonsko pregrado. Pod patronatom EBRD so nad sarkofag postavili železno konstrukcijo, ki še najbolj spominja na ogromen hangar – visoka je 105 metrov, dolga 150 in široka 260 ter ima garancijo precej daljšo od običajne: kar sto let. Velja za največjo premično zgradbo na svetu in je bila seveda tudi ena najzahtevnejših gradenj v zgodovini človeštva. Dokončana je bila konec leta 2016, potem so jo porinili 300 metrov daleč na njeno sedanje mesto nad sarkofagom, obsežna testiranja pa so se končala šele pred kratkim. Notranjost skriva gigantski ventilacijski sistem in ogromen žerjav, ki bo počasi razgrajeval stari, že precej majavi sarkofag ter sčasoma odstranil ostanke raztopljenega jedrskega goriva in vsega, kar so na mesto eksplozije zmetali iz helikopterjev.

Denar za pokrov nad sarkofagom je prispevalo več kot štirideset držav. Orjaški podvig ni bila samo gradnja zaščitne zgradbe, temveč tudi zaščita pred korupcijo, saj se je po dveh milijardah evrov stegovala množica lepljivih prstkov. »Za vsak cent in evro lahko prikažemo, kam je odšel,« trdi Novak.

Varni

In nas je seveda zanimalo, kaj bi bilo, če bi … Kako varni smo v Sloveniji, če bi prišlo do jedrske nezgode v Krškem, smo vprašali Upravo RS za jedrsko varnost. »Zelo varni,« odgovarjajo. »Verjetnost za resno nesrečo v NEK z znatnimi izpusti radioaktivnih snovi v okolje je izjemno majhna, saj se ob izvajanju strogega upravnega nadzora in kontinuiranih nadgradenj varnosti varnost obratovanja NEK nenehno izboljšuje. … Kot prvo je potrebno omeniti, da je verjetnost jedrske nesreče v Krškem z obsežnimi posledicami na ljudi in okolje izredno majhna. To je zagotovljeno s celo vrsto varnostnih značilnosti, kot je na primer t. i. koncept obrambe v globino, ki ga zagotavljajo z robustnimi in kvalitetnimi materiali, vgrajenimi v konstrukcijo elektrarne, zanesljivimi regulacijskimi in varnostnimi sistemi z večplastnostjo barier, ki zadržujejo morebitni izpust radioaktivnih snovi v okolje in podobno. Poleg ukrepov, ki so preventivne narave, so v elektrarni sistemi in postopki, po katerih obratovalno osebje ravna tako, da prepreči izpuste v okolje ali jih vsaj zmanjša na minimalno možno mero. Po nesreči v japonski elektrarni Fukušima so v NEK sprejeli še dodaten, obsežen program izboljšav, ki je v veliki meri že uresničen. Te izboljšave so namenjene predvsem povečanju učinkovitosti pri ukrepanju za obvladovanje posledic po tem, ko se je jedrska nezgoda že zgodila. Torej, tudi če v NEK pride do nedovoljenih odstopanj, okvar, zlomov cevovodov, izgube električnega napajanja itd., je verjetnost za razvoj nezgodnega scenarija v smeri večjih izpustov radioaktivnih materialov v okolje in ogrožanja ljudi izredno majhna.« Tudi zakoni in predpisi na področju jedrske varnosti so ustrezni in sodobni, saj jih nenehno dopolnjujejo, zagotavljajo.

Naslednja najbližja jedrska elektrarna je v Paksu na Madžarskem, od nas je oddaljena okrog 170 km zračne razdalje, in tudi ta je zavezana mednarodnim standardom in preverjanju mednarodnih organizacij, s Slovenijo pa ima sklenjen sporazum o zgodnji izmenjavi informacij v primeru radiološke nevarnosti. Z njihovimi predstavniki se Uprava RS za jedrsko varnost redno srečuje (pa tudi z upravami Češke in Slovaške).

Ne dajte se prestrašiti seriji Černobil, tako kot Vince Novak tudi pri nas opozarjajo, da miniserija prikazuje neki drug čas: »Z vidika upravičenosti zagotavljanja in vzdrževanja tako sistema za pripravljenost na izredne dogodke kot najvišje možne ravni jedrske varnosti je serija o Černobilu zagotovo pozitivna. Pozitivna v smislu, ker nas spominja in opozarja na strašne posledice, ki se lahko zgodijo, kadar ti dve področji zanemarimo. Žal je v človeški naravi, da v preventivo resno vlagamo šele takrat, ko nas doletijo dejanske posledice ignoriranja možnosti, ki jih imamo, da bi preprečili najhujše. Na drugi strani pa serija žal ostaja ujeta v času in je zato lahko zavajajoča, saj ne odraža današnjega stanja jedrske varnosti v svetu in ne izrednega napredka, ki je bil v zadnjih tridesetih letih storjen na področju zagotavljanja jedrske in sevalne varnosti. T. i. 'jedrski turizem', ki smo mu priča v Černobilu kot odziv na serijo, je pozitiven, ker širi zavedanje, da se kaj takšnega nikoli več ne sme ponoviti, pa ne nazadnje tudi znanje o sevanju na splošno.«

------------

Nekdo je očrnil Černobil

Černobil, petdelna ameriško-britanska koprodukcija (ki so jo lani posneli v Litvi), je navdušila gledalce in, presenetljivo, tudi kritike, ki se redko strinjajo s širokimi ljudskimi množicami. V Rusiji, kjer sicer pripravljajo svojo inačico černobilske zgodbe (ki ni odgovor na HBO-jevo serijo, delati so jo začeli že prej), je bila všeč kulturnemu ministru, rekel je, da je »posneta z velikim spoštovanjem do navadnih ljudi«, kar so opazili tudi ruski kritiki, precej nezadovoljni pa so očitno v Ruski komunistični partiji, kjer pozivajo k tožbi – scenarista, režiserja in producente serije bi morali tožiti zaradi blatenja, menijo.

Ruska ruleta v Ukrajini

Še preden je obstajal jedrski turizem, se je leta 1991, pet let po katastrofi, na prepovedano območje podala slovenska režiserka Maja Weiss, pa ne kot turistka, tam je snemala dokumentarec o devetletnem »otroku Černobila«, o Anatoliju (Tolji) Rižovu. Film z naslovomFant, pobratim smrti sicer nosi letnico 1992, dvajset let za prvim filmom, leta 2011, pa je Maja spet poiskala zdaj že odraslega Toljo za dokumentarec Fant, pobratim smrti 2 (2012).

Ne, nima novic o Tolji, je odgovorila na naše vprašanje, vendar ga išče. Prizadevajo si tudi, da bi njen dokumentarec prikazali v Ukrajini, kjer ga še niso videli. In je zato morda Maja Weiss pravi človek, najboljši človek, da komentira početje radovednežev, ki se zaradi serije zgrinjajo v cono smrti: »Černobilski turizem je obstajal že prej, a seveda ne tako na veliko, kot sedaj po seriji, kot pišejo mediji. V mojem, našem dokumentarcu mlada Ukrajinka sredi radiacije in opustošenja v mestu Pripjat izjavi: 'Želela sem videti, kako je, ko človeka ne bo več na zemlji.' Ljudje želijo videti, kakšna je slika 'konca sveta' v živo. Pri vseh serijah, ki so jih že videli, potrebujejo nov odmerek adrenalina, med strahom in pogumom, med življenjem in smrtjo, med varnostjo in rizikom, med srečo in nesrečno usodo trenutka 'černobilskih počitnic' z odmerkom radiacije, ki lahko povzroči tudi posledice. Ljudje se hočejo prepričati, ali so še živi, dovolj živi! In verjamejo, da se jim ne bo zgodilo nič. A zagotovila ni. Igrajo rusko ruleto v Ukrajini.«

Samozaščita

Če imate svojo varnost najraje kar v lastnih rokah, ni prav veliko stvari, ki jih lahko naredite, lahko pa vsaj poskrbite, da imate pri roki jodove tablete. Uprava RS za jedrsko varnost pojasnjuje, kako pridete do njih: »Zaužitje tablet kalijevega jodida je eden od ukrepov, ki je v prvih urah izpostavljenosti radioaktivnemu oblaku zelo smiseln. Z zaužitjem navadnega (neradioaktivnega) joda namreč zapolnimo ščitnico in tako preprečimo kopičenje radioaktivnega joda. Ukrep je najbolj smiseln v prvih urah zato, ker je učinkovitost jodovih tablet zelo odvisna od časa zaužitja: in sicer je 90-odstotna, če jodove tablete zaužijemo v 24 urah pred izpostavljenostjo radioaktivnemu oblaku, medtem ko je osem ur po vdihavanju radioaktivnega joda njihov zaščitni učinek le še 40-odstoten, po 24 urah pa  komaj sedemodstoten. Uporaba je načrtovana za prebivalce Slovenije do 40. leta, ker je pri starosti 40 let tveganje za raka na ščitnici zaradi radioaktivnega joda izjemno nizko oziroma praktično nič.

Za prebivalce, ki prebivajo v desetkilometrskem območju okrog NEK, so tablete vnaprej razdeljene po šolah, vrtcih, šolah, bolnišnicah in podobnih ustanovah, vsak prebivalec pa ima pravico do dviga brezplačnih tablet v lokalnih lekarnah. V Sloveniji je na zalogi dovolj jodovih tablet za celotno prebivalstvo za primer nesreče v Sloveniji ali v tujini. Podrobnim informacijam o izvajanju tega zaščitnega ukrepa in navodila za prevzem tablet je namenjena tudi spletna stran www.kalijevjodid.si.«
In še tole priporočajo na Upravi RS za jedrsko varnost: »Za lastno varnost med nesrečo je bistveno, da spremljate navodila o evakuaciji, zaklanjanju in drugih zaščitnih ukrepih, ki jih objavijo organi odziva v medijih ter upoštevate navodila pristojnih služb na terenu.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana

Zarja Jana, 16. 7. 2019
Zarja Jana, 16. 7. 2019.
Zarja Jana, 16. 7. 2019.