Tudi pesem je lahko zdravilo

Jolanda se je že kot otrok soočila z izgubo in bolečino

Žana Kapetanović / Revija Zarja
27. 1. 2019, 11.10
Posodobljeno: 27. 1. 2019, 11.14
Deli članek:

Jolanda Ravnikar je dolgoletna uradna prostovoljka na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Tako bolniki kot tamkajšnji zaposleni pravijo, da je poosebljenje dobrote in razdajanja.

Mateja J. Potočnik
Jolanda Ravnikar je prostovoljka z velikim srcem. Je mojstrica povezovanja žalostnih in lepih zgodb.

Že kot otrok se je soočila z izgubo in bolečino. Pri dvanajstih letih je, čeprav ni veliko vedela, čeprav jo je bilo strah in je bila negotova, začela dan in noč skrbeti za mamo, ko je zbolela za rakom, in za mlajšega brata. Ko je mama umrla, je kot šestnajstletnica prevzela skrbstvo za brata.

Iz bolečine je razvila svoje poslanstvo, nekdanji strup pa je postal zdravilo, je prepričana. A pred tem je bilo treba prehoditi trnovo pot. Zdaj na Onkološkem inštitutu pomaga drugim – bolnikom in njihovim svojcem –, da bi jim bilo v boju z boleznijo vsaj malenkost lažje.

Ko je oče naredil samomor, je bila Jolanda stara devet, njen brat pa štiri leta. Živeli so v Grosupljem. »Ko otrok doživi nekaj tako hudega, čez noč neha sanjati o punčkah in igranju. Morala sem odrasti, saj sem videla, da se mama ne zna nositi z bolečino te tragedije. Kmalu potem je začela bolehati. Ni jedla, bila je povsem brez volje, mislili so, da gre za rano na želodcu, ves čas so jo mučile bolečine ... Pozneje so ugotovili, da ima raka. Noč in dan sem jo negovala vse do njenega zadnjega dne. Kot šestnajstletnica sem nato prevzela skrb za brata. Nisem dovolila, da bi naju socialna služba ločila, sicer pa sem tudi sama, čeprav zgolj formalno, dobila skrbnika do mojega 18. leta. Prevzela sem vlogo mame, očeta in sestre. Kako mi je to uspevalo? Ne vem. Postala sem klena. Šlo je za golo preživetje. Da bi lahko za vse poskrbela, sem pustila redno šolo in jo nadaljevala z opravljanjem izpitov. Otroštva nisem imela. Pomagala sem si tako, da sem ves čas iskala nekakšen svetilnik, nekakšno upanje, na katero se opreš in narediš vse, da bo bolje. Oba z bratom sva prišla vsak do svojega poklica. Kljub temu da sva bila zaznamovana in pogosto ponižana, ker sva bila siroti, sva postala zgledna človeka.«

Od nemočne deklice do borke

Po kom je dobila to moč, ki jo ima, ko pa sta se oče in mama tako hitro vdala v boju z življenjskimi težavami in boleznijo? »Ne poznam odgovora. Rodiš se z občutljivim srcem, s sposobnostjo, da lahko pomagaš drugim. Pa tudi s sposobnostjo, da se znajdeš. Kako, na primer, deklica mami ustavi krvavitev, pokliče rešilca, nato pa v naslednjih dneh ob pol petih zjutraj z vlakom iz Grosupljega odhaja na obiske v bolnišnico v Ljubljano ... Ob vsem tem pa poskrbi še za brata? Še danes ne vem, kako sem vse to zmogla. Iz vsega tega sem pozneje dobila neko energijo in moč, da drugim vlivam voljo za boj. Če se ne boriš, ti ne more nihče pomagati. Mogoče je bilo usodno tudi to, da sem, ko sem bila stara osem let, zbolela za tifusom in sem bila zelo dolgo v bolnišnici. Večkrat je moje življenje viselo na nitki. Takrat so mi povedali, da postanejo otroci, ki prebolijo to bolezen, zelo močni. Mogoče je res nekaj na tem,« se spominja Jolanda.

Z opravljanjem izpitov je končala osnovno šolo. Časa za sanje ni bilo, čeprav si je želela postati zdravnica in tudi pevka. Že kot majhna deklica je veliko prepevala in vsi so hvalili njen glas. A njenim talentom ni bilo omogočeno, da bi se razvijali. Končala je srednjo šolo – izšolala se je tudi za frizerko, nato je naredila še administrativno šolo in se na koncu zaposlila kot operaterka na policiji. »Kako boš ti delala na policiji, ko pa imaš tako mehko srce, so mi govorili. A pri delu in v uniformi sem se resnično našla. Zdi se mi, da mi je usoda namenila, da spoznam vse plati življenja. Delala sem tudi v prometni policiji. Usmerjala sem promet na Karlovškem mostu. Potem sem delala na različnih oddelkih. Zelo me je zanimalo področje raziskovanja kriminala, predvsem kriminala med mladoletniki. Upokojitev pri 45 letih (policisti imajo beneficirano delovno dobo) sem dočakala kot stalna dežurna policistka v Medvodah.«

Po trnovi poti do sreče

Jolanda o tem ne govori rada, a tudi v zakonu ni imela sreče. Kljub temu je moža, potem ko je tudi on zbolel za rakom, negovala do zadnjega dne. »Povsod, kjer je bila bolezen, sem bila zraven. Kot da bi mi bilo namenjeno, da sem pomagala, ker sem to pač znala. Lahko bi rekla, da mi je bilo trpljenje tako rekoč domače. Sposobnost empatije in sočutja se je razvila iz tistega otroškega občutka nemoči, ko ni bilo ob meni nikogar, ki bi mi pomagal skozi življenje. Ker sem vedno živela v pomanjkanju, nisem pozneje hotela od nikogar nič vzeti. Tako sem s svojim frizerskim znanjem vedno delala brezplačno, pa tudi s petjem nisem znala zaslužiti. Vedno sem nastopala brez honorarja. Govorili so, da ne znam ceniti svojega dela in talenta. Mogoče je res tako, a jaz ne morem iz svoje kože.«

Seveda so v življenju te rahločutne in dobre ženske tudi lepe stvari. Največ sreče ji prinaša hči Piera Ravnikar, ki svojo mamo vsestransko podpira in je očitno podedovala njeno ljubezen do umetnosti in glasbe. Najprej je kot deklica pokazala veliko nadarjenost za slikanje, nato pa je mladost posvetila klasičnemu baletu. Pozneje je delala kot baletna pedagoginja, zatem pa v Londonu in Bruslju opravila še magisterij iz kulturnega menedžmenta. Deset let je bila umetniška vodja v Kinu Šiška v Ljubljani, lani pa se je vrnila k svoji ljubezni do likovne umetnosti in prav tako v Ljubljani odprla Ravnikar Gallery Space. Jolanda je neskončno ponosna na Piero in njen pogum, s katerim uresničuje svoje sanje. Ponosna je na to, da ima hči svojo prodajno galerijo. Piera se je tega, da je sreča na strani pogumnih, najbrž naučila od svoje mame.

Empatija je zaznamovala njeno življenje

Jolanda je že dvanajst let nepogrešljiva prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Leta 2016 je iz rok predsednika Boruta Pahorja prejela priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo. V obrazložitvi so zapisali, da ima izredno sposobnost empatije, da zna s pretanjenim občutkom poslušati in ponuditi pomoč ljudem v stiski, osamljenim ljudem, bolnim, ostarelim ... Da je njeno delo – informiranje in spremljanje bolnikov, družabništvo, manjše storitve za bolnike, predvsem pa podpora bolnikom in njihovim svojcem v času preiskav, zdravljenja in bivanja v bolnišnici – neprecenljivo.

Moja sogovornica se nič ne hvali s svojim prostovoljstvom, raje poudari, kako ponosna je, da je tudi njen brat Matjaž Ravnikar zelo dejaven v prostovoljstvu. »Moj ljubi brat je human človek, gorski reševalec, ki se v najnevarnejših situacijah v gorah spušča s helikopterja in rešuje življenja. Tudi on je šel v kadetsko šolo in se potem zaposlil v policiji. V Kamniku si je ustvaril lepo družino. Čustveno sva zelo povezana. Velikokrat mi je dejal: 'Jolanda, ti si moja sestra, moja mama, moj oče, moja prijateljica.'«

Mateja J. Potočnik
Ko so besede odveč, lahko ogromno naredi glasba.

Kako je prišla med prostovoljce na Onkološkem inštitutu? Ko je njen sosed zbolel za rakom, ga je z avtom odpeljala v bolnišnico in potem spremljala tudi med zdravljenjem. »Ker je jokal in se vsega bal, sem ga tolažila. Iskala sem nekoga, ki bi mu lahko pomagal, in tako sem prišla do svoje bodoče mentorice, teologinje in sociologinje mag. Klelije Štrancar, ki je zasnovala prostovoljno delo na Onkološkem inštitutu. Ko me je videla, kako ravnam s svojim sosedom, me je povabila, naj se jim pridružim kot prostovoljka, saj mi je, kot mi je dejala, to delo pisano na kožo. Odgovorila sem ji, da mislim, da to ni zame. Ona pa je vztrajala, naj o vsem skupaj še enkrat premislim. In po premisleku sem prišla in opravila vse tečaje usposabljanja za prostovoljko v okvirih paliativne oskrbe ter postala uradna prostovoljka na Onkološkem inštitutu. Začutila sem, da je to moje poslanstvo. Spomnila sem se, da sem si želela študirati medicino, a mi to ni bilo dano. Želela sem postati pevka, a mi ni bilo usojeno. V prostovoljstvu sem po svoje združila ti dve želji.

V obupu, strahu in stiski trpečih bolnikov je zelo pomembna neuradna psihična in socialna podpora. Včasih gre za informiranje, za spremljanje bolnikov na preiskave, za spremljanje na sprehodih, pogosto pa je dovolj že zgolj prisotnost sočutnega človeka, razumevanje, stisk roke, kakšna prijazna beseda ... Zgodi pa se, da so tudi besede odveč, da nimajo več nikakršnega smisla – in takrat pride prav petje. Za trenutek jih zazibaš v svet spominov, prineseš kanček upanja, malce dobre volje. Moje petje prihaja iz srca, to je čisto veselje, in najbrž ljudje to začutijo.«

Božični večer na onkologiji

Jolando je petje spremljalo vse življenje. Hodila je h Glasbeni matici, kjer še vedno prepeva, pela je v večjih zborih, deset let deluje kot predsednica vokalne skupine Brinke – vodi skupino in organizira koncerte.

Leta 2015 je na božični večer prepevala doma in pomislila na vse tiste ljudi na onkologiji, tam, kjer si nihče ne želi biti v takšnih trenutkih. »Poistovetila sem se z ljudmi, ki so sami s svojo bolečino in daleč stran od svojih najdražjih. Odločila sem se, da grem tja in da bom pela tistim, ki si bodo to želeli. Na božični večer smo vsi še ranljivejši. S pesmijo sem jim poskušala obuditi upanje, ki, kot pravijo, umre zadnje. Za to izkušnjo sem neizmerno hvaležna. Čutim, da je glasba prav tako terapija, in to tako zame kot za tiste, ki me poslušajo,« pravi Jolanda.

To je bil nepozaben večer. S pesmijo od bolnika do bolnika, od sobe do sobe potujoči koncert je ponovila tudi na silvestrovo in nato znova za božič in silvestrovo leta 2016 ter vsako leto za tem. Druženje z ljudmi, ki se srečujejo s hudo boleznijo in v prazničnih trenutkih ne morejo biti skupaj s svojimi najbližjimi, ter občutek človeške povezanosti v prostoru, kjer si nihče ne želi praznovati božiča, vse to je tako močna izkušnja, da jo, kot pravi Jolanda, ne more ubesediti.

Kot da že vse to ne bi bilo dovolj, je Jolanda prostovoljka tudi v Domu starejših občanov Fužine in v Centru aktivnosti Fužine, kjer organizira koncerte drugih glasbenih izvajalcev in kjer tudi sama nastopa. Na dan najinega pogovora se je pripravljala na večer šansonov. Nisem mogla ugotoviti, kdo se tega bolj veseli – ona ali starostniki, ki čakajo na njen nastop.

Koncert za bolne otroke

Jolandinemu razdajanju ni in ni konca. Lani je organizirala uspešen dobrodelni koncert za otroke, obolele za rakom, pod naslovom Pesem zate in tako spletla čudovito pot od srca do srca. Njenemu povabilu so se odzvali številni znani slovenski glasbeniki. Bilo je uspešno in nepozabno. »Hudo mi je, da se morajo nekateri že v najnežnejših letih srečati z boleznijo in bojem za golo preživetje, saj bolezen postavi na glavo življenje celotne družine. Stiska staršev, ki se v času otrokovega boja z rakom srečujejo še s finančnimi težavami, je nepredstavljiva,« poudarja.

Tudi letos je pobudnica koncerta. Skupaj z glasbenikom Majkom Lapuhom, ki je idejni vodja prireditve, vlagata vso svojo energijo v organizacijo dogodka, ki bo 4. decembra v Festivalni dvorani v Ljubljani. Prijazno vas vabimo, da se udeležite dobrodelnega koncerta ali nakažete donacijo Ustanovi za pomoč otroku z rakom s SMS-sporočilom.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 4, 21. 1. 2019
Zarja št. 4, 21. 1. 2019