To je tisti grivasti moški, ki udarja po oranžnih bobnih, kot da mu gre za življenje. »Ma, ko padem notri, vse drugo neha obstajati,« skuša razložiti strast do igranja bobnov na prostem, »takrat se zgodi nekakšna magija!« Pravi, da zato ne potrebuje terapevta. »Ob koncu tedna se popolnoma 'spucam',« mehko pripoveduje.

Ajk Širca je eden tistih srečnežev, ki živijo svojo strast. Starši ga niso ukalupili in mu vsilili življenja, ki ga od njega pričakuje družba. Mislim, da je Ajk Širca zadovoljen človek. In svoje zadovoljstvo z bobni širi med ljudmi.

Ajk se je že večkrat pojavil v kakšnem časopisu, zato sem mislila, da bo zlahka privolil v pogovor. No, saj ni nič rekel, bilo pa je čutiti, da ga to ne veseli. Kar nekaj klicev je bilo potrebnih, da je privolil. Pa še to čisto mimogrede, češ, če že toliko težite, pa pridite pod Belveder. Na poti proti morju sem fotografu izrazila dvom, da naju morda sploh ne bo čakal. In naju res ni. S Šimnom sva se spogledala – sva prišla zaman? Na telefonski klic se ni odzval, bila sem prepričana, da se bova obrnila, ko je zazvonil telefon. Bil je Ajk, povedal je, da so ga zadržali v službi in da pride v desetih minutah. Pozneje med pogovorom se je izkazalo, da je kljub svoji rokerski duši zelo odgovoren človek, ki ima rad glasbo in svojo družino, ženo Deso ter sinova Tima in Iana.

Ajk po Turnerju

Najprej sem se zapičila v njegovo ime. Še nikoli nisem slišala za kakšnega slovenskega Ajka. Med smehom mi je razložil, da je bila njegovi mami zelo všeč Tina Turner. »Pa je oče rekel, naj bom Ajk, po Tininem možu, ki je bil v resnici Ike. Zapisali so Ajk, 'zapiši kot govoriš'. Ali si predstavljate, da bi zapisali, da sem Ike, pa bi me potem vsi klicali tako, kot piše? Ma, to bi bilo za znoreti! Je imel foter kar prav, da sem Ajk!« Vsi smo se krohotali. Mimogrede je omenil, da je imel kot pubertetnik »krizo imena« in se je želel preimenovati v Ika. »No, pa sem to prerasel in sem čisto zadovoljen s svojim unikatnim imenom.« Vprašanje je, kako dolgo bo še nekaj posebnega. Eden od Ajkovih prijateljev je že poimenoval sina s tem imenom. Začelo se je širiti, tudi zaradi spoštovanja, ki ga prijatelji čutijo do Ajka.

Tata, jaz bi bobnal!

V času, ko je Ajk »gor rasel«, je bila v njihovi družini vedno glasba: »Poslušali smo jo nenehno, doma smo imeli ojačevalnike in zvočnike, vso opremo za dober rockovski zvok, ki so ga oboževali starši.« Povedal mi je, kako je prišel do svojih prvih bobnov, to je postala legendarna družinska pripoved. »Hja, tisti dan, po pripovedovanju sem bil star dve ali tri leta, je bil tata malček pod 'gasom', jaz pa sem mu nenehno težil, da bi bobnal. No, da bi imel mir, me je peljal v kiosk in mi kupil plastične bobne, zagotovo so bili 'made in China', in jih sestavil. Potem me je peljal v bližnjo pivnico, kjer se je običajno družil s prijatelji, me posadil sredi nje in začel sem 'bobnati'. Seveda sem kmalu izpraznil lokal …« Tisti prvi bobni so zdržali natanko tri dni razbijanja, potem so se razsuli. Očitno je že takrat »padel notri«.

Okužba, ki traja vse življenje

Ajk se zelo rad spominja, kako se je okužil z glasbo. Spet v zgodbi nastopa njegov tata, kakor Primorci večinoma pravijo svojim očetom – no, zdaj mu ljubkovalno reče foter. »Moj foter je bil kapitan ribiških ladij. Vse poletne počitnice sem z njim preživel na barki, ki je imela na kapitanski kajuti montirana dva koncertna zvočnika. Bila sta odporna proti slani vodi, dežju in burji,« opisuje Ajk. »In predstavljajte si ribiško ladjo sredi morja, iz zvočnikov pa grmijo Led Zeppelini, Deep Purpli, Pink Floydi. To smo vrteli cele dneve. In sem se okužil za vse življenje.«

Tolkel je tudi po škatlah za praške

Preden je Ajk zares začel igrati na prave bobne, jih je skušal narediti sam. Mami je sunil nekaj obešalnikov za obleke in iz njih naredil bobnarske palčke, za bobne pa je uporabil okrogle škatle za praške, ki smo jih še v nekdanji državi kupovali v Italiji. »Bil sem pubertetnik in mama je mislila, da me bo želja po bobnanju minila. Ma, nič me ni minila, vse večja je bila, mama pa je morala kupovati vse več praškov! Nato so se me le 'usmilili' in dobil sem prave bobne, ki sem jih 'žulil' nekaj let,« pripoveduje izjemno simpatični Primorec.

Zaljubljen v zvok sedemdesetih

Na radiu, pravi, takrat niso vrteli skorajda nič rocka, je pa poslušal ogromno kaset. »Doma smo jih imeli ogromno, vsa muzika pa se je nehala tam z letom 1976, po tem času rocka skorajda ni bilo več.« Ukvarjal se je z mislijo, da bi igral v bendu. Med mulci je padla ideja, da bi imeli dva bobnarja. »Uresničili smo jo, a jo kmalu opustili, saj je bilo v resnici zelo mučno poslušati bend z dvema razbijačema po bobnih.« Kaj pa glasbena izobrazba? »V glasbeni šoli sem bil dvakrat. Hitro sem ugotovil, če bom še naprej hodil, bom zasovražil glasbo.« Enkrat rocker, vedno rocker, to prav gotovo velja za Ajka.

Bendi in bariči

Resneje je začel v bendu Flower's Power, ki so ga ustanovili s prijatelji. Preigravali so Deep Purple, Led Zeppeline, Black Sabathe in druge. Še danes se jih na Primorskem spominjajo kot dobre skupine. Igral je tudi v skupini, ki jo je za projekt Domovina, ljubezen moja, ustanovil igralec Gojmir Lešnjak Gojc. »Ma, super je bilo, združeni so bili glasba, oder in igra. Spoznal sem glasbeni svet, naučil sem se, kako deluje pravi bend.« Igral je tudi v ansamblu The Beatless, »igrali smo po baričih«. Kje? Ajk je med smehom razložil, da so to bari.

Šest mesecev na morju

Po osnovnem poklicu je Ajk navtični tehnik. Tudi njega je vabilo morje. »No, mislil sem si, grem malo 'plovit', naredil bom en 'giro' na morju. Ostal sem šest mesecev, kajti 'moja' (misleč ženo Deso) mi je našla službo na obali. A to je bila zelo lepa izkušnja. Odmaknil sem se od vsakdanjega življenja, veliko sem premišljeval o sebi, obstoju, o tem, kam naj zapeljem svoje življenje ...« se je spominjal Ajk in iz njega je zavela nekakšna mehkoba. 

Po vrnitvi s plovbe sta si z Deso ustvarila družino, rodil se jima je prvi sin, ki je danes star 17 let. »Hotela sva mu dati posebno ime, Tim; nobenega nisem poznal do takrat. Ko pa sva ga dala v vrtec, sem imel občutek, da so tam sami Timi! Pri drugem sinu, ki je zdaj star enajst let, sem to 'popravil'. Z Deso sva ga poimenovala Ian,« (po bobnarju Deep Purplov Ianu Paiceu, ki ga Ajk obožuje). Obožuje še enega glasbenega velikana – Jima Hendrixa, o čemer govori tudi njegova tetovaža.

Največji oder

Po vrnitvi na kopno Ajk ni našel benda, pri katerem bi igral. Ker ni našel niti odgovora, kako naprej po glasbeni poti, se je odločil, da bo bobne prodal. »A žena mi je rekla, naj ne delam traparij, da mi bo pozneje gotovo žal. Nekaj noči sem razmišljal, potem pa me je kar presvetlilo – ven pojdi, igraj zunaj, tam ni štirih omejujočih sten, zunaj je 'lajf'!« Zdaj Ajk govori s tako strastjo, da gredo poslušalcu dlake pokonci. Prvi zunanji prostor, njegov prvi »Woodstock«, kjer je postavil bobne, je bilo parkirišče v Izoli nasproti pokopališča. »Tam vsaj nisem nikogar motil,« se je zarežal. Vse drugo je zgodovina.

Jam session – na njivi

Ajk igra zunaj že približno 20 let, poznajo ga skoraj vsi Primorci, saj je bobnal vse od Izole do Gorice in Postojnskega, na povabilo je obiskal otok Krk. Poznajo ga tudi policisti, ki so ga včasih zelo preganjali, danes pa mu v pozdrav pomežiknejo z modro lučjo, ko se peljejo mimo. Zdaj so »frendi«. »Pridem, postavim bobne in začnem. Dve, tri, štiri ure, ni problem! Igral sem tudi že osem ur skupaj, priznam pa, da sem bil potem tri dni popolnoma neuporaben.« S prijatelji priredijo tudi jam sessione, druženja glasbenikov z namenom, da igrajo improvizirano glasbo, ki so lahko celo – na bližnji njivi. Ajk Širca igra na največjem in najlepšem odru na svetu – v naravi!

Ko postaneš glasba

A glasbeni »norec« je v resnici odgovoren družinski oče in mož, ki dopoldne z veseljem hodi v službo. Kruh si služi kot razvojnik v nekem podjetju. »Veste, super je, če je 'lajf žur', ampak položnice je treba kljub temu plačati.«

Ajka bi lahko poslušala ure, zlasti ko začne z anekdotami, ki jih za celo knjigo. Najbolj sem si zapomnila to, da jih je hotel lastnik njive, na kateri so se s prijatelji odločili izvesti jam session, nabosti na vile! Na koncu sem ga vprašala, zakaj vztraja že dvajset let. »Veste, to je enako, kot če bi vprašali tekača, zakaj teče,« je odgovoril. »To je moj odklop, ventil. Vse, kar se mi nabere čez teden, 'spucam' z nabijanjem po bobnih. Bobne potrebujem vse bolj in bolj. Ni besed, s katerimi bi opisal stanje, ko 'padem notri'. Takrat izgine vse, svet in jaz. Ostane samo glasba, glasba postanem jaz …«

Zarja št. 33, 14. 8. 2018
Revija Zarja
Revija Zarja št. 33

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.