diabetes

Kadar sem potreboval pomoč, sem jo dobil

Katja Božič/Revija Zarja
16. 6. 2018, 19.20
Deli članek:

Zaradi prepozno odkrite sladkorne bolezni je Martin Močnik pred enajstimi leti oslepel.

Šimen Zupančič
Martin s psičko Bibo.

»Takrat sem imel dve možnosti, ali obsedim doma na kavču, se smilim samemu sebi in šimfam državo, ali pa sprejmem stanje, kakršno je, se prilagodim, iz tega potegnem kaj dobrega, državo pa vseeno lahko  še vedno šimfam,« se je hudomušno nasmehnil šestinpetdesetletnik, ki se je lotil izzivov, kakršnih se še videči ne lotijo! Nedavno je v spremstvu psičke Bibe (posebej izšolane za vodnico slepih) v enaindvajsetih dneh prehodil 841 kilometrov slovite romarske poti Camino de Santiago.

Na poti se je že prvi dan srečal s hudim izzivom, večina bi zaradi česa takega pospravila nahrbtnik in se vrnila domov, on pa se ni dal. Trmasto je vztrajal do konca, prišel na cilj pred predvidenim časom in bi pot celo še nadaljeval, če ga ne bi ustavila slabo vreme in zanj premalo označena pot.

Kruta resničnost

Martin Močnik je človek, ki ne more biti pri miru. Gostinec po poklicu je imel svoja gostišča – najprej v Mengšu, potem na Vrheh nad Trbovljami, odločal je, skrbel za druge ljudi, potem pa mu je slepota zamajala temelje pod nogami in spodkopala samostojnost. »Vsakega pol leta sem sicer hodil na živilske preglede, a kot kaže, mi sladkorja niso pregledovali. Ker pa sem bil neko obdobje ves čas zelo žejen, sem šel k zdravniku. Preiskava je pokazala zelo povečane vrednosti, inzulin sem moral dobivati celo sedemkrat na dan.« Vmes mu je začel čedalje bolj pešati vid. Zaradi nekaterih naključij kasneje se mu je sladkor znormaliziral, zato mu ni treba jemati inzulina (čeprav se lahko zgodba ponovi, pravi), oči pa so bile že prizadete in poti nazaj ni bilo več. Vid mu je hitro pešal in kljub sedemindvajsetim operacijam v osemnajstih mesecih, s katerimi so si zdravniki prizadevali, da bi ga obvarovali pred popolno slepoto, je bilo prepozno. Na eno oko ne vidi nič, na drugo pa dva odstotka, zaznava svetlobo in premikanje povsem blizu obraza. Spoznanje, da ni rešitve, je bilo zanj velik šok, saj se mu je življenje povsem spremenilo in ni več mogel opravljati poklica, v katerem se je počutil kot doma. »Vse življenje sem bil samostojen, potem pa nenadoma odvisen od drugih.« Bilo je grozno, ampak ko je začel sprejemati novo situacijo, so se stvari začele spreminjati. Njegovo življenje je postalo svetlejše, ko je dobil Bibo, prijazno labradorko, vzgojeno za vodnico slepih. »Ko mi jo je njen inštruktor Marko pripeljal in odprl prtljažnik avtomobila, mi je skočila v naročje in od takrat sva neločljiva. Ni stvari, ki je ne bi naredila zame in jaz zanjo,« je povedal in psičko, ki se je povsem umirila ob njegovi strani, medtem ko smo se pogovarjali, ljubeče počohal in priznal, da je imel veliko srečo. »Psa spoznaš šele, ko ga dobiš. Ni rečeno, da se boš z njim ujel. Če ni kemije, ni zaupanja, ki je osnovno. Midva sva se res dobro našla!« Življenje je prilagodil. Preselil se je v varovano stanovanje v Domžalah, kjer je vse, kar potrebuje. »Večino imam v krogu enega kilometra.« Poleg tega je takoj ob njegovem domu večkilometrska pešpot ob Kamniški Bistrici, ki sta jo z Bibo takoj posvojila.

Šimen Zupančič
Martin in Biba na Caminu.

Zadaja si vedno višje cilje

»Če nimam cilja in imam preveč časa, delam neumnosti,« je z nasmehom razložil, zakaj si zadaja vedno višje cilje. Ker tudi brati ne more več, kar je prej z užitkom počel, je njegova terapija hoja. Z Bibo naredita povprečno od pet do šest tisoč kilometrov na leto. Kadar hodi, mora nenehno razmišljati, kam bo stopil, kam zavil, kdaj je breg, stopnica … Čeprav je Biba čudovita in ji povsem zaupa, mora biti povsem skoncentriran, če noče tvegati kakšne poškodbe. Ob Kamniški Bistrici, kjer sem ga že tudi sama velikokrat srečala, je reden sprehajalec. »Po znanih poteh hodiva zelo hitro, v eni uri prehodiva tudi šest kilometrov, na Caminu pa sva prehodila povprečno pet kilometrov na uro.« Še posebej pa z Bibo obožujeta hojo po hribih. S skupino upokojencev iz Mengša že nekaj časa ob sobotah hodi v gore. Z njimi je med drugim prehodil slovensko Jakobovo pot, o kateri smo v naši reviji že pisali. »Kar naprej pa so govorili o sloviti romarski poti Camino de Santiago. Prej sploh nisem vedel, da obstaja. Ker sami zaradi različnih razlogov ne morejo na pot, sem si rekel, zakaj pa ne bi šel jaz!« Tri leta je razmišljal o tej ideji, dokler lani oktobra ni končno dozorela. Najprej je hotel na pot s spremljevalcem (in Bibo seveda), ker ne zna tujih jezikov in ker bi bilo vse precej laže. Svojo pot bi plačal sam, za spremljevalca pa je našel donatorje, ki se jim danes iskreno zahvaljuje. »A dva dni pred odhodom mi je sporočil, da ne more z mano. Jaz pa sem imel vozovnice že plačane,« je spregovoril o prvem razočaranju. Skušal je najti sopotnika, ki bi mu lahko zaupal in bi pot tudi zmogel, na koncu pa se je odločil, da gre sam. Pešačenje ga niti ni toliko skrbelo, saj ni vedel, kaj sploh pričakovati, na začetku ga je bilo bolj strah, kako bo sploh prišel do izhodišča poti in kako se bo vrnil.

Najtežji je bil prvi dan

Prvi dan je bil najtežji dan njegovega izziva. »Z Bibo sva hodila 14 ur, brez prestanka. Pihal je močan hladen bočni veter. Nisem se upal ustaviti, da z Bibo ne bi zmrznila. Premetavalo me je kot slamico. Tisti dan sem dobil ozebline, pa še sončarico.« Ko je končno prišel v zavetje prvega prenočišča, je mislil klicati domov, naj ga pridejo iskat. Ker pa je po drugi strani zelo trmast, ga je gnalo naprej. V naslednjem tednu se je zaradi sončarice slabo počutil, a sta kljub vsemu prehodila 200 kilometrov. »Bilo je neumno od mene, ampak takšen sem,« se je smejal. Večino poti je hodil sam ali pa se je Biba pridružila kakšni skupini. »Če je nekdo hodil prepočasi, je našla človeka, ki je hodil z najino hitrostjo. Povprečno sva naredila 40 kilometrov na dan.« Vse skupaj je bilo malce bolj zapleteno, ker Martin, kot že rečeno, ne zna tujih jezikov. Povedal je, da se je sporazumeval kar z 'martinščino' – malo z besedami, ki jih pozna, malo z rokami, pa je šlo. Če se je pa kje res zataknilo, je poklical prijatelja, inštruktorja V Centru za terapijo s pomočjo živali, Marka Bručana, da je prevedel kakšno stvar. Pa tudi sicer sta bila ves čas na zvezi, da ga je Marko usmerjal ali oskrbel s kakšnimi drugimi napotki. Največ težav je imel v večjih mestih, kjer je bilo težko najti pravo pot, ne glede na to, da je bilo vse označeno. »Dober primer je bilo mesto Burgos, kjer moraš narediti približno 14 kilometrov čez mesto. Biba je prvih sedem kilometrov sledila dvema Rečanoma. Potem sta se ustavila, sam pa sem nameraval naprej. Pa je pristopil neki Španec in vprašal, ali potrebujeva pomoč. Spremljal naju je vseh sedem kilometrov čez mesto in naju potem usmeril na pravo pot. Zgodilo se je tudi, da sem izgubil romarske potne liste, brez katerih težko dobiš prenočišče. Nahrbtnik sem pustil ob cesti in se vrnil na točko, kjer sem dobil zadnji žig, a tam jih ni bilo, tudi nihče ob poti jih ni našel. Ko pa sem prišel nazaj, sem jih našel na svojem nahrbtniku. Kadarkoli sem potreboval pomoč, se je ob meni znašel nekdo in mi pomagal.« Na poti je bilo veliko trenutkov, ki jih bo še dolgo pestoval v svojem srcu. Ko smo se srečali z njim, le eno noč po prihodu domov, je namreč še vedno zbiral vtise. Povedal je, da je preprosto zadovoljen. »Sploh da sem bil slep sposoben narediti nekaj takega! Še bi šel na kak tak sprehod, ampak ne s takim tempom. Naslednjič bi naredil največ od 20 do 25 kilometrov na dan. Na Caminu sva jih z Bibo naredila toliko na dan, ker sem mislil, da sicer ne bova uspela ob začrtanem terminu priti na cilj, pa sva bila na koncu celo tri dni prej. Hotel sem še naprej v Finistero, pa žal nisem znal priti ven iz Santiaga. Pot je menda slabo označena, pa še slabo vreme je bilo napovedano, zato sva ostala v Santiagu do odhoda najinega letala.«

Revija Zarja
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Načrti za nov projekt

Ko je prispel v domovino, si ni niti predstavljal, da bo njegov podvig deležen tolikšnega medijskega odziva. Nič čudnega, saj je s svojim zgledom dokazal, da ni nemogočih poti, predvsem pa, da je življenje polno izzivov. Martin ima v mislih že naslednjega. »Rad bi šel na štirinajstdnevni rafting po Tari,« je povedal. Tisti, ki ga dobro poznajo, pravijo, da ga je, potem ko se za nekaj odloči, težko prepričati drugače, bolje ga je preprosto podpreti. Zato se je prijatelj Marko le hudomušno nasmehnil. »Naslednji projekt gotovo bo, ni še čisto znan, mogoče bo pa res celo reka Tara!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.