Partenogeneza

Kdo pravi, da brezmadežno spočetje ni mogoče?

S.R.
17. 12. 2016, 17.55
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Zgodbice o deviški ploditvi so stare toliko kot zgodovina sodobnega človeka. Najbolj znamenita je seveda tista o Jezusovi materi Mariji, ki naj bi našega mučenika spočela kot spolno nedotaknjena ženska.

Profimedia
Komodoški varan.

Čeprav je jalorodnost pri človeku tehnično mogoča, pa je izjemno neverjetna. Na drugi strani je partenogeneza, ki je znanstveni izraz za deviško ploditev, v naravi zelo pogosta. Potomci brez parjenja so tako značilni za kladvenice, komodoške varane, severnoameriške močerade ter vrsto drugih plazilcev, rib in žuželk.

Vse se začne s tako imenovano »zarodno celico.« Ta se razcepi na dvoje, vsaka od obeh polovic pa se nato razcepi še enkrat. Tako nastanejo štiri reproduktivne celice, imenovane gamete, tri od katerih telo zavrže. Preostala gameta vsebuje polovico kromosomov, potrebnih za razvoj novega posameznika. Pri spolnem razmnoževanju se ženska in moška gameta združita, na podlagi česar nastane celoten niz kromosomov. Pri partenogenezi pa ženska gameta ali jajčece popoln niz kromosomov že vsebuje, k razvoju pa se lahko spodbudi sama.

Obstajajo vrste žuželk, ki lahko med partenogenezo in spolnim razmnoževanjem »izbirajo,« odvisno od tega, katera metoda je v danih okoliščinah (npr. se v bližini smuka voljan samec?) najustreznejša. Obstaja tudi ciklična partenogeneza, kjer se organizmi, kot so vodne bolhe, izmenično reproducirajo s parjenjem oz. brez paritve.

Preden se v vaš um prikrade božja misel je seveda treba poudariti, da znanstveniki partenogeneze do zdaj še niso uspeli odkriti pri sesalcih, vendar jim jo je s pomočjo kemikalij in uravnavanja temperature uspelo umetno sprožiti pri zajcih. Ljudje smo zaenkrat na srečo še vedno omejeni na staro dobro parjenje.