Raziskovalca, ki sta v prsti Marsa prepoznala dvoumne kemične signale, menita, da vse, kar smo od tedaj odkrili na rdečem planetu, jasno govori v prid biološke aktivnosti. Vzorce prsti sta leta 1976 v okviru Nasinega Programa Viking zbrali vesoljski sondi Viking 1 in 2.
Omenjena raziskovalca – Gilbert V. Levin z Univerze v Arizoni in Patricia Ann Straat z ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje – sicer ne trdita, da je odprava na Marsu takrat dejansko odkrila življenje. Rada bi le izpostavila, da se od dveh hipotez – biološke in nebiološke – za razlago odkritij obeh sond, zdi bolj verjetna prva. Kar je navzkriž z mnenjem, ki je od takrat prevladalo, da analiza sond ni postregla z dokazi o bioloških procesih.
Najprej pa korak nazaj.
Sondi Viking 1 in 2 sta raziskovali površino Marsa in iskali sledi življenja. Viking 1 je na Mars prispel 19. junija 1976, Viking 2 3. septembra istega leta. V svojem času na rdečem planetu sta zbirala vzorce prsti na dveh lokacijah, ki sta bili ena od druge oddaljeni 6.437 kilometrov.
Prevladala geološka razlaga
Sondi Viking 1 in 2 sta raziskovali površino Marsa in iskali sledi življenja. Viking 1 je na Mars prispel 19. junija 1976, Viking 2 3. septembra istega leta. V svojem času na rdečem planetu sta zbirala vzorce prsti na dveh lokacijah, ki sta bili ena od druge oddaljeni 6.437 kilometrov. Prsti je bil v heliju primešan tekoči kompleks organskih in anorganskih snovi. Živeči organizmi bi procesirali snovi in oddajali pline, kar bi zabeležil plinski kromatograf, to pa bi potrdilo možnost obstoja metaboliznih organizmov. Še posebej so bili na lovu za radioaktivnim izotopom 14CO2, kar bi potrdilo obstoj fotosintetskih organizmov. Na presenečenje vseh so testi pokazali prisotnost omenjenega izotopa.
Sledila je vrsta eksperimentov, med drugim tudi segrevanje in puščanje vzorcev v temi za več mesecev, kar bi pokončalo vsakršno življenje v prsti. V teh vzorcih ob ponovnih testih ni bilo ne duha ne sluha o omenjenem izotopu, kar je le še potrdilo tezo o obstoju življenja na Marsu, menita Levin in Straatova. Vendar pa je Nasa to možnost hitro odpravila, saj so bili rezultati vseh nadaljnjih eksperimentov negativni. Prvotni signali naj bi tako bili geološki in ne biološki.
Pomagala sta si z novimi informacijami
Levin in Straatova, že od samega začetka zagovornika biološke razlage, sta objavila rezultate nove raziskave, ki geološko razlago postavlja na še bolj krhke noge. Pri tem sta si pomagala z informacijami poznejših odprav na Mars. Svojo tezo utemeljujeta na dejstvu, da dokazno gradivo zadnjih nekaj let kaže, da rdeči planet le ni tako negostoljuben. Oba dopuščata možnost, da je življenje na Marsu vzniknilo v izobilju vode in se nato prilagodilo, ko se je planet izsušil. Po njunem mnenju bi lahko življenje na Marsu še obstajalo, četudi zgolj v kriptobioznem stanju, občasni pojavi metana pa da kažejo na metanogene – mikroorganizme s presnovo, katere stranski produkt je metan.
Oba se zavedata, da se borita z mlini na veter, a vseeno upata, da bodo Nasa in druge vesoljske agencije na Marsu še naprej iskale sledove bioloških aktivnosti. Po možnosti s strožjimi varnostnimi ukrepi, ko pride do nevarnosti onesnaževanja. Vikinga sta še bila toplotno obdelana, da bi zmanjšali število mikroorganizmov, česar pa menda ni mogoče trditi za odprave, ki so prišle pozneje.
