Naši možgani so osrednji center zbiranja in obdelovanja podatkov v našem telesu. Njihova naloga je, da podatke, ki jih imajo na voljo, ustrezno obdelajo ter jih nato v obliki kemičnih in elektromagnetnih impulzov posredujejo na pravi naslov. Prek teh impulzov se namreč upravlja s telesom.
Zakonitosti narave
Možgani, kot sestavni del narave, se seveda podrejajo zakonitostim narave. Tukaj konkretno govorim o maksimiranju učinkovitosti ob minimalnih izgubah. To pri možganih vidimo tako, da se možganske celice tudi fizično medsebojno povezujejo. Impulzi (kemični, elektromagnetni) tako lahko potujejo čim hitreje in s čim manjšimi izgubami. Na posameznem področju pretoka podatkov in informacij možgani sčasoma razvijejo stalne povezave. To nam v vsakdanjem življenju močno olajša naše dnevne odločitve. Omogoča nam namreč, da razvijemo povezave (navade), ki se nato izvajajo podzavestno.
Ko sledimo tej evolucijski logiki, zelo kmalu ugotovimo, da je temelj neverbalne komunikacije telesa v bistvu polje čustev, ne pa razumski del sporočila. Tega šele pozneje dojamemo, ko informacije pridejo skozi naše čustvene filtre. To v praksi pomeni, da limbični sistem prek telesa pravzaprav komunicira naša občutja v zvezi z osrednjim sporočilom.
Temeljne strategije preživetja
Popularno razumevanje osrednje strategije človeškega odzivanja namreč temelji na ideji dualnosti beg–boj. Ta pravi, da človek v primeru nevarnosti ali pobegne ali pa se bojuje.
Vendar je to le delno pravilno. Človek namreč uporablja še tretjo strategijo, ki pa je v resnici na neki način predhodnica strategij, ki jih človek uporablja v čustveno zelo intenzivnem položaju. Ta strategija se imenuje zmrzni.
Torej človek najprej zmrzne, potem pobegne, in šele če obe strategiji ne delujeta primerno, uporabi tretjo, to je boj za življenje.
Zmrznitev
Zamislite si, da z družino sedite pred televizorjem. Ob enajstih zvečer, ko nikogar več ne pričakujete, nekdo pozvoni na vratih. Običajen odziv je, da se med seboj z ostalimi družinskimi člani spogledate, ste mogoče trenutek tiho, nato pa se le nekdo odloči in stopi proti vratom. Prišlo je do trenutka zmrznitve.
Strategija »delaj se mrtev« je v resnici zelo učinkovita, saj se večina plenilcev v naravi odziva na gibanje, ne na mirovanje. Zmrznitev kot strategija preživetja pa ni zelo učinkovita samo v naravi, temveč tudi pri ljudeh omogoči čas, da v miru premislimo o položaju. Druga oblika te iste strategije je poskus, da postanemo nevidni oziroma manj opazni. Naše gibanje rok postane nenaravno (omejujemo zamahe), danes najbolj opazno pa je seveda pokrivanje glave in s tem zakrivanje tudi gibanja telesa s kapucami puloverjev in jopic. Tako poskušamo biti manjši, hkrati pa poskušamo zmanjšati škodo, ki bi lahko sledila ob udarcih v enega od najbolj izpostavljenih delov človeškega živčnega sistema, zatilje.
Človek najprej zmrzne, potem pobegne, in šele če obe strategiji ne delujeta primerno, uporabi tretjo – boj. Temelj neverbalne komunikacije telesa je pravzaprav polje čustev, ne pa razumski del sporočila.
Beg
Če zmrznitev ne daje ustreznih rezultatov, imamo v svoji naravni dediščini na voljo naslednjo strategijo, ki se imenuje beg. Seveda jo v današnjem modernem svetu ravno ne ucvremo vsakič iz sejne sobe, ko naše počasno drsenje pod mizo ni delovalo in nas je šef vseeno opazil ter pozval, da predstavimo (slabe) rezultate prodaje.
Ljudje se zato obrnemo stran, izogibamo se pogovoru, zapiramo oči, z rokami si manemo oči in podobno. Nekatere dejavnosti pa so še bolj očitne. Nagnemo se stran, med nas in sogovorca postavljamo različne predmete (torbe, mape ...), noge (stopala) obrnemo proti izhodu iz prostora in podobno.
Enako velja pri poslovnih pogajanjih. Ko na primer stranka sliši ponudbo, ki ji ni privlačna ali jo celo ogroža, se denimo s telesom rahlo odmakne od mize ali zgolj dvigne glavo.
Boj
Tretja temeljna človeška strategija preživetja je boj. Ko človek po zmrznjenju ugotovi, da beg verjetno ne bo (ali ni) dal ustreznih rezultatov, uporabi še zadnjo razpoložljivo strategijo – agresijo.
Žaljivke, argumenti ad hominem in podobno so le del arzenala, ki ga uporabljamo v tej fazi preživetja. Na področju govorice telesa to stanje prepoznamo tako, da ljudje zožijo oči, ustnice se posušijo, pesti se stisnejo, zgornji del telesa se nagne naprej, človek stopi v osebni prostor sogovorca in tako dalje.
Razumevanje temeljnih strategij človeškega vedenja v trenutkih, ko se znajdemo pod stresom, predstavlja dobro vstopno točko v načrtno izboljšanje razumevanja govorice telesa. Gre namreč za trenutke, ko se znajdemo pod pritiskom in naš preživitveni mehanizem preklopi z zavestnega na podzavestno obnašanje. Torej na obnašanje, ki ni več po naših zavestnih nadzorih in ki o nas oddaja tudi takšna sporočila, ki bi jih drugače mogoče raje skrili.
