Kaj družinski center v Zvezi Sonček predstavlja?
Družinski center Sonček je projekt, ki ga sofinancira MDDSZ in predstavlja del aktivnosti Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo, so. p., ki je neprofitna, nevladna in nepolitična nacionalna invalidska organizacija. V zvezo se vključuje več kot štiri tisoč oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, njihovih svojcev ter strokovnih delavcev. Dejavnosti oziroma programe podpore družini, zdaj v okviru družinskega centra, zveza izvaja že od vsega začetka oziroma ustanovitve – to so podpora družini, izboljšanje kakovosti družinskega življenja, zagotavljanje posredovanja vseh potrebnih informacij ter drugih oblik storitev in pomoči za potrebe uporabnikov.
Komu je namenjen?
Namenjen je vsem družinam in posameznikom. Na naše aktivnosti so vabljeni starši otrok s posebnimi potrebami in brez, vzgojitelji, učitelji ter drugi strokovnjaki, osebe s posebnimi potrebami ter njihovi sorojenci, babice in dedki ter vsi, ki lahko najdejo kaj zase v okviru naših dejavnosti. Želimo si, da centra ne bi le obiskovali, ampak bi mu pomagali tudi kreirati program – s svojimi idejami, predlogi ali kar konkretno ponudbo za izvajanje tistega, kar sami posamezniki znajo. Pogovor, pletenje, bralni krožek, tečaj joge ali varstvo otrok – vse je mogoče. Želimo si, da bi bil naš center kreativen prostor, naša dnevna soba, v kateri bi se dobro počutili vsi – očetje, mame in otroci, pa tudi babice in dedki, varuške in tete.
Imate tudi več projektov, razstav ...
Vsebine, ki jih izvajamo v okviru centra, smo razvrstili v tri skupine: vsebine in dejavnosti, namenjene družinam v vseh specifičnih življenjskih situacijah, izvajanje počitniških aktivnosti za otroke in organizirano občasno varstvo otrok ter neformalno druženje, ki je namenjeno vsem, ki si želijo družbe, novih poznanstev, spodbudnih priložnosti za druženje s sebi enakimi v obliki klepeta, družabnih iger, izmenjave mnenj, različnih predstav in razstav.
Tako smo od začetka lanskega leta izvedli že več predavanj v okviru šol za starše, ki jih vse pogosteje obiskujejo tudi vzgojitelji, učitelji in drugi strokovnjaki, pripravili smo vrsto kreativnih delavnic za družine, počitniško varstvo otrok med počitnicami, spodbujamo neformalna srečanja prek številnih aktivnosti, kot so računalniški tečaji za naše uporabnike in starejše občane, različne predstave, nastopi, tečaji tujega jezika, obiski otrok iz bližnjih vrtcev in šol ter različne razstave. Tako smo v okviru centra pripravili tudi fotografsko razstavo z naslovom Nič drugačne mame.
Kaj so motivi in cilj razstave?
Pobuda in ideja o razstavi temelji na lanskih podelitvah priznanj predsednika republike, saj menimo, da mame otrok s posebnimi potrebami ne potrebujemo nagrad ali posebnih priznanj, temveč običajno sprejetost in sistem, ki bo družinam in našim otrokom zagotovil boljše pogoje življenja, vključevanje v družbo in sprejetost. Ker pa je projekt del dejavnosti centra, smo se odločili, da bomo pripravili odprtje razstave na materinski dan in tako počastili tudi ta praznik.
Cilj razstave je ozaveščanje družbe o inkluziji, sprejemanju drugačnosti, strpnosti. Ker z drugačnostjo ni nič narobe. Vsak je drugačen od vseh preostalih. Narobe je, ko drugačnost dobi negativen prizvok, ko postane krivec za nerodnost, neugodje, odvračanje pogledov in ne nazadnje hoteno ali nehoteno izključevanje. In cilj je opozoriti, da se nestrpnost začne v družini, kar kažejo tudi ne tako davni dogodki z begunci.
Kdo so akterji?
Akterji projekta so mame otrok s posebnimi potrebami, mame, ki se vsaka na svoj način zavzemajo za ozaveščanje družbe o sprejemanju drugačnosti in strpnosti, ter seveda njihovi otroci s posebnimi potrebami in sorojenci. Njihove zgodbe so si zelo podobne. Avtor fotografij je Primož Lavre, človek z veliko začetnico, predvsem pa predan mož žene Lucije in oče hčerke Lize, ki ima cerebralno paralizo.
In sporočilo razstave?
Gre za zgodbo, ki se začne ob rojstvu otroka, ki se rodi z določenimi posebnostmi, ko mame začutimo strah, jezo, nemoč. Srečanje z ugotovitvijo, da se otrok razvija drugače od drugih, sproži pri starših vrsto vprašanj, ki zahtevajo odgovore. A nemalokrat teh odgovorov ni, treba je sprejeti stanje takšno, kot je, se spopasti z vsakodnevnimi težavami in ovirami. A starši otrok s posebnimi potrebami vemo, da večine teh težav ne bi bilo, če bi država priskrbela sistemske rešitve – zgodnjo obravnavo, pomoč in s tem podporo celotni družini, pomoč družini v vseh življenjskih obdobjih, vključevanje otrok v vrtce, pravico do šolanja vseh otrok v svojem šolskem okolišu, v eni šoli za vse, z možnostjo prilagojenih šolskih programov za otroke in možnostjo prehajanja med programi, bivanjem odraslih oseb z invalidnostjo v skupnosti s podporo sistema dolgotrajne oskrbe in osebne asistence.
Vse mame smo mame, ne glede na to, ali so naši otroci drugačni, potrebujejo posebno nego. Z drugačnostjo ni nič narobe in od nje ni treba odvračati pogleda. Vsak je drugačen od vseh preostalih. Narobe je, ko drugačnost dobi negativen predznak. Mame smo mame. Pika. Če smo drugačne mame, si za svojo vlogo ne želimo medalj za hrabrost in ne želimo si pomilovanja. Tako kot vse mame smo srečne, zaskrbljene, razigrane in otožne. Smo glasne in tihe, hude in ponosne. In za svoje otroke si tako kot vse mame želimo najboljše!
Kako danes družba sprejema drugačnost ... kaj se je spremenilo recimo v dvajsetih letih?
Dejstvo je, da so v preteklosti takšne ljudi večinoma skrivali doma ali v zavodih, o njih se ni govorilo. Stvari se počasi, a vztrajno spreminjajo, korak po koraku. Ljudje vse spremembe sprejemamo počasi in s strahom, ker nas je vsega, česar ne poznamo, strah. Še dobro se spominjam vstopa najmlajšega sina v redno osnovno šolo. Učitelje in strokovni kader je bilo zagotovo veliko bolj strah kot nas, saj niso poznali cerebralne paralize, niti niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Veliko odkritih pogovorov, sodelovanja in razumevanja pa je omogočilo, da sin danes zaključuje osmi razred osnovne šole. To seveda ne pomeni, da je vse idealno, a tudi na tem področju delamo velike korake.
