»Leta 2000, ko naj bi po mnogih prerokovanjih nastopila apokalipsa, se mi je začel dokončno rušiti svet, napočil je začetek konca. Moj mali svet, ki je že dlje kazal znake, da se ne bo obdržal na tečajih, se ni več vrtel okrog sonca, marveč v temino mračne galaksije. Po smrti mame, ki je po enoletnem boju izgubila bitko s hudim rakom, se mi je sesulo še vse drugo, kot hišica iz kart. Zaradi življenja, ki sem ga zapeljal v napačno smer, sem zapravil družino, ženo in dva otroka, na koncu pa še službo in dom,« je pripovedoval Simon, 50-letni simpatični Vipavec. S fotografom naju je najprej peljal do izvira reke Vipave. Bila sem očarana. Ne pravijo zaman, da so to slovenske Benetke. A vsa ta lepota ni mogla odtehtati Simonove žalostne zgodbe, ki se je na neki način začela prav tam. Ob tej reki je namreč prižgal svojo prvo cigareto.
Začelo se je s prvo cigareto
Pokadil jo je v drugem razredu osnovne šole, tako za šalo. Bilo mu je všeč. »Vonj, pa skrivanje, tisti občutek, da se nekaj dogaja. Pri 16 sem začel redno kaditi. Sprva je bila cigareta zame kot vstopnica v družbo tistih, ki so 'nekaj več', tistih, ki so kul in niso mamini sinčki, ampak poznajo globlje modrosti. Kmalu pa si od nikotina že odvisen.« Občasnim cigaretam se je v šestem razredu pridružil še alkohol. Pri 18 je pokadil prvi džoint. »Trava ti premakne meje. Kadar sem le lahko prišel do nje, sem kadil. V vasi sta bili dve klapi, ena cerkvena, ta je pila alkohol, mi rokerji smo kadili travo. Česa močnejšega takrat v naših krajih ni bilo. Po razpadu Jugoslavije se je tudi to spremenilo.« Simon se je po končani srednji komercialni šoli v Novi Gorici vpisal na obramboslovje. Študij je po enem letu obesil na klin in se zaposlil v recepciji hotela. Tam je spoznal narkomana, ki je preprodajal drogo. »Fant je prihajal v hotel telefonirat – takrat še ni bilo mobitelov. Enkrat me je prosil, ali ga lahko zapeljem v Kranj, neki gospe naj bi odpeljal breskve, hkrati pa šel po hašiš zame in heroin zase.« Hašiša ni dobil, zato je Simonu, ko sta se vračala proti domu, ponudil odmerek heroina. »Rekel sem si, da bom samo malo poskusil. Povlekel sem ga v nosnici in – ne razumite me narobe, kadar narkomani govorijo o heroinu, govorijo s strastjo – bil je neverjeten občutek. Čisto nasprotje alkohola in trave. Heroin te dvigne, da ti moč, energijo, ljubezen. In prav zaradi tega občutka je ta droga tako zelo nevarna. Na začetku se počutiš kot v raju. Ko pa te dodobra dobi v svoje kremplje, se znajdeš v peklu, iz katerega se težko izkoplješ.«
Odvisnik od prvega trenutka
Čeprav si je Simon ves čas dopovedoval, da nikoli ne bo postal odvisnik, je že po prvem vdihu vedel, da bo ta občutek iskal vedno znova. »Heroina nisem nikoli jemal z iglo, vedno skozi nos, a to ne spremeni dejstva, da sem bil popolnoma zasvojen.« Sam sebi je lagal, da ni narkoman, saj si heroina ne vbrizgava. Dopovedoval si je, da gre pri njem za raziskovanje neznanega. Pravzaprav se je vse svoje življenje počutil kot iskalec. »Mogoče je kriv moj značaj, da v šolskih letih nisem začutil ciljev, za katerimi bi stremel. Bolj sem se izgubljal v svetu razmišljanja o čustvih, globljih smislih bivanja, filozofiral sem in iskal nekaj več. Od malega so me navduševale igralne karte, fliperji, blišč lunaparka. V tem odmiku od stvarnosti sem iskal nežen, topel svet brez nasprotovanj. Svet lučk, območje svetlobe.« Simona je zaznamovalo tudi to, da se je rodil v mešanem zakonu, nežni mami Slovenki in strogemu očetu, srbskemu oficirju. »Zavedam se, da je v tem valovanju med toplino in hladom vsak izmed staršev imel prav, svoj pogled na vzgojo, vendar kot otrok med severnim in južnim polom preprosto izgubiš kompas. V bistvu manipuliraš z obema in gledaš, kako se onadva spopadata med seboj, največkrat molče, ti pa se mirno izmuzneš skozi špranjo njunega medsebojnega neskladja.«
Simon pravi, da lahko mlade razdelimo v tri kategorije: »Eni so tisti, ki jih ne glede na vse droga nikoli ne bo pritegnila, drugi bodo zapadli v drogo ne glede na to, kaj jim govorijo drugi, v tretjo skupino pa sodijo mladi, ki se iščejo. In zaradi njih je pomembno, da se o škodljivosti drog čim več govori. Kadar imam predavanja po šolah, moja zgodba na mladih pusti močan pečat. Vedno upam, da sem na ta način koga odvrnil od te pogubne poti.«
Tri leta se je drogiral vsak dan
Prva leta je heroin jemal samo občasno, potem ga je potreboval čedalje več. Ker ga takrat ni bilo lahko dobiti, je vmes jemal še LSD, kokain, alkohol, se opajal s poker avtomati v bližnji gostilni. Ko pa je prišel heroin tudi v njegovo vasico, ga je začel uživati vsak dan. »Ves čas sem si govoril, da to ni nič, da lahko že jutri neham. Bolj ko sem bil noter, več sem potreboval. Nazadnje sem moral nekaj malega vzeti že pred službo, da sem sploh lahko funkcioniral.« Potem so se začele krize, pa depresija. Ko si je končno priznal, da ne more več brez droge, je ženi v varstvo zaupal bančno kartico. »Kakšno uro sem se počutil dobro, odločitev se mi je zdela zrela in razumna. A že kmalu po tem, ko je žena zaspala, sem vzel kartico iz njene torbice in skrivaj odhitel na bankomat. Z narkomanom se ne da živeti. Slej ko prej pride do zloma v partnerskem odnosu.« Ko je bilo že res hudo, se je odločil, da gre na zdravljenje z metadonom. »Bil sem zadovoljen, da sem se odločil zanj. A pomagal mi je fizično, notranje praznine mi pa ni ozdravil.« Odnosi z ženo so se še naprej krhali. »Ko človek enkrat zavozi odnose z bližnjimi, si težko pridobi zaupanje, čustveni odnosi zbledijo. Kdo bi pa rad živel z narkomanom? Hvala bogu, edino, česar si ne očitam, je, da bi bil kdaj nasilen. Z otrokoma sem preživel nešteto ur, imel sem ju zelo rad.« Ko se je žena dokončno odločila, da ima dovolj, je Simon potonil. Družina mu je pomenila vse. Ko je dojel, da je konec, se je zapil. Denarja za drogo ni imel več. »Vrnil sem se k očetu, hodil v službo in pil. Ko sem enkrat delal v nočni izmeni, sem šel za šank in se zapil na mrtvo.« Trikrat se je v službi napil do mrtvega, potem so ga odpustili. Ker je kazal znake samomorilnosti, so ga napotili na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v Idriji. Štiri mesece je ostal tam. »Malo se je umirilo. Odločil sem se, da se ne bom niti drogiral niti pil. Računal sem, da me bo žena vzela nazaj. Ko pa sem se vrnil domov, sem izvedel, da je že z drugim. Takrat se mi je čisto utrgalo.«
Smrt je znak dokončnega poraza
»Potem pa sem dojel, da ne morem umreti na tak način in otrokoma pustiti dediščine poraženca. Takrat sem se spomnil na letak, ki sem ga enkrat vzel v metadonskem centru. Čeprav sem imel od mnogih substanc že tako rekoč skisane možgane, sem vsak dan prebiral ta zame rešilni listek papirja, ki me je vabil na zdravljenje v Reto center v Zagrebu.« Prepričala ga je zgodba nekdanjega odvisnika o tem, kako se je rešil drog. Ko je ugotovil, da nima več česa izgubiti, saj je izgubil že vse, se je odločil in poklical. »Ta klic je bila najpomembnejša odločitev, kar sem jih kdajkoli sprejel. Na moj petintrideseti rojstni dan se je začela moja šestletna pot v svet brez odvisnosti.« V komuni mu ni bilo lahko, tudi zato, ker se je ves čas obremenjeval s svojo preteklostjo. »Bil sem ena največjih katastrof. Nihče se ni hotel družiti z mano. Ves čas sem govoril o ženi in otrocih, samo o preteklosti sem govoril. Trpel sem.« V centru so ga hitro postavili pred dejstvo: »Če hočeš, se bori, če ne, pa pojdi. Ne govori pa, da se ne da.« Začel se je boriti, delati pri sebi. Večkrat se je boril tudi z napadi besa in nemoči. »Žrlo me je, da me je žena zapustila. Trpel sem, ker z otrokoma nisem imel stikov. Družina mi je pomenila vse.« Ko je prišel do točke, da ni več sovražil svoje žene, je vedel, da je ozdravljen. Tri leta je moralo preteči, da je lahko odpustil.
Po petih letih zdravljenja srečanje z otrokoma
Še dve leti je potreboval, da si je dokončno začel zaupati. In takrat je vedel, da je napočil čas za snidenje z otrokoma. Šel je na center za socialno delo v Ajdovščini in se dogovoril za srečanje. »Srečanje smo organizirali na domu moje sestre. Pripravil sem se na vse možnosti, tudi na najbolj črn scenarij, da me bosta mogoče čustveno zavrnila. Tega jima niti ne bi mogel zameriti, saj stika nisem iskal zelo dolgo, čeravno sem nanju mislil prav vsak dan. Prepustil sem se toku, kar bo, pa bo. Imata pravico, da čutita karkoli. Ljubezni se pač ne da izsiliti.« Ko sta otroka prišla, so si segli v roke. Vsem trem je bilo nerodno in nelagodno. Otroka sta sedla pred računalnik, odrasli so se medtem pogovarjali. »Počasi sem pristopil k njima in ju z dlanjo narahlo pobožal zadaj po vratu. Nista se zdrznila, zato sem v tistem trenutku začutil neizmerno srečo. Njuna govorica telesa me ni odbila. Nista me zavrnila, vse bo v najlepšem redu.« Zdaj je z otrokoma, ki sta že skoraj odrasla, spet v dobrih odnosih. Sin še študira, hči je že v službi, in sicer dela prav v tisti recepciji, kjer je nekoč delal njen oče.
O svoji izkušnji je napisal knjigo Narkoman NIKOLI. Ko je prišel iz komune, si je začel na novo postavljati življenje. Dobil je službo, najprej v pekarni podjetja Mlinotest, čez leto dni v diskontni trgovini podjetja. Do predlani poleti je živel umirjeno življenje ozdravljenega narkomana. »Potem pa sem nekega poletnega dne v enem od nakupovalnih središč v Ljubljani srečal Davida Nabergoja, predsednika uprave našega podjetja. Povabil me je na pijačo, potem pa me presenetil, ko mi je predlagal, da bi napisal knjigo o svoji izkušnji, firma pa bi izid finančno podprla. Ostal sem brez besed. Malce tudi zato, ker nisem prav spreten v pisanju. Potem sem se spomnil na sestro.« Sestra Helena, s katero sta precej povezana, je bila takoj za. Knjiga, ki je nastala v treh mesecih, je izšla lani in bila takoj razprodana. Po ponatisu je zdaj prevedena že tudi v angleščino. In brez česa ne more živeti zdaj, ko v njegovem življenju ni več droge? »Zasvojen sem s čokoladnim pudingom, sicer pa ne uživam ničesar, niti alkohola niti cigaret. Najbolj uživam, kadar sem sam s sabo. Poleti se rad odpravim na morje, najraje na plažo, kamor smo, ko sem bil še majhen, hodili z družino. Voda me privlači. Plima in oseka. Vzponi in padci, a voda ne obupa. In čeravno je samo iz kapljic, ima moč, ker so te kapljice složne.« Simon življenju pušča odprte poti. Želi si, da bi enkrat spet doživel ljubezen. »Želim si imeti zvezo, vendar ne na silo. Če ne bo prišla prava, bom raje sam.«
