Joži Lesiček se je zdaj podala na kmetijo 71-letnega Miroslava Koširja - Mirka in pravi, da je letošnja izkušnja neprimerno lepša, saj se s svojimi tekmicami veliko lepše razume, kot se je s prejšnjima – Anamarijo in Esmeraldo, ki sta v hiši povzročali samo »špetir«. Seveda pa Joži znova skrbi, da gledalci dobijo svoj odmerek smeha in tudi kakšno kost za glodanje.
Zakaj ste se odločili znova nastopiti v oddaji?
Saj bom šla še večkrat, če bo priložnost!
Zakaj?
Ker mi je všeč. Prvič sem šla iz dolgočasja, ker sem upokojena in imam 24 ur na dan časa, drugič pa, ker sem videla Mirka, kako je opletal s kitaro, in si rekla: ta je pa za vice, se bomo malo nasmejali. Rada se družim in sem vesela, rada vidim, da so tudi drugi srečni, in sem se odločila poskusiti še enkrat. Prijavila sem se in so me sprejeli. A bi skoraj ostala doma: posneli smo prvo, spoznavno oddajo, potem pa sem nekaj dni pred odhodom na Mirkovo kmetijo padla po stopnicah, si polomila rebra in dobila pretres možganov. Dva dni sem ležala in ustvarjalcem oddaje že povedala, da ne morem priti, a sem se potem potrudila in kljub vsemu odšla na snemanje. Moram vse zelo pohvaliti, kako so pazili name, od režiserjev do novinarjev in snemalcev. Ves čas so skakali okoli mene, ali kaj potrebujem.
Kako pa ste se ujeli z Mirkom in sotekmovalkami?
Vsi smo bili lepo složni, nobene hinavščine ali nevoščljivosti ni bilo. Gospa, to je šov, to ni ženitovanjska posredovalnica, in v šov greš, da se nasmeješ, da se nasmejejo gledalci. Danes na televiziji gledamo samo to klinčevo politiko, korono, česa vsega ne smeš … Narod je že neumen od tega. Jaz pa imam rada vesele in nasmejane ljudi. Delala sem kot negovalka v domu za ostarele in vem, kako je s starimi ljudmi (pa tudi sama sem že ta generacija) – tudi oni potrebujejo dotik, spoznavanje, veselje, srečni so, če jih pobožaš, jim rečeš lepo besedo … Marsikdo je doma sam, na primer Mirko, doma je v Šumniku, sam gozd, nobene žive duše, samo en maček je enkrat prišel mimo, breg tak, da bi kure potrebovale cokle, da se ne bi prevračale dol v dolino, pri šporgetu mora biti baba privezana v tistem bregu. Kako on tam živi, ne vem. Človek je tam sam in seveda potrebuje žensko.
Že na spoznavnem srečanju je bilo videti, da se je Mirko ogrel za Julijano ...
Ja, povabil jo je na večerjo in sta si bila očitno všeč. Potem na pikniku, ko smo bili vsi skupaj, je bila Julijana kar malo ljubosumna name. Jaz sicer ne skačem v moške, ampak pred kamero moraš nekaj početi. Je kar malo povesila nos, a Mirko je tak veseljak, ves čas je afne guncal, tak je po naravi. Ko smo bile pri njem, ni delal nobenih razlik med nami, do vseh se je enako obnašal. Lahko vam povem, da ko smo se po snemanju razšli, smo bili vsi solzni, s snemalci vred, tako dobro smo se razumeli.
V nasprotju s prejšnjo sezono, kjer je bil sam prepir?
Tam je bilo veliko hinavščine in požrešnosti. Anamarija je Johna čisto okupirala. A bi lahko tudi tam izpadlo čisto drugače, če ne bi bilo takšnih prepirov med Anamarijo in Esmeraldo. Grozno je bilo, ni bilo mogoče prenašati tega. Anamarija je, hinavka, par dni plezala po njem, sama požrešnost, šla je za denarjem, premišljevala o tem, kaj bo od njega dobila, kaj ji bo kupil. To se ne dela! Če do sedemdesetega leta nisi nič prihranil, potem ne boš nič dobil. Jaz pa ne potrebujem nič. Jaz sem bila deloholik, vse življenje sem delala kot konj, 24 ur na dan, da sem preživela sebe in otroka. Bila sem samohranilka brez preživnine. Ko sem začela delati, nisem znala nehati, in tudi danes mi je dolgčas, če nimam kaj početi. Zato pa grem v šov, da nasmejem gledalce.
Vas zdaj ljudje na ulici prepoznajo?
Na začetku me je bilo strah, da me bodo obsojali, ker sem v oddaji take afne guncala in govorila o seksu. Pa me niso, so se vsi samo smejali. Zdaj mi na ulici ljudje mahajo, mi čestitajo in me sprašujejo o oddaji. Radi jo gledajo. Zdaj grem sicer redko ven, sem bolj doma, ker ne morem hoditi, noge mi vsake toliko časa »zaštekajo«; ne vedo, zakaj. A bo že, saj potem samo mine.
Ste torej doma in gledate televizijo?
Ja, v nedeljo sem se tako nasmejala sami sebi, da sem bila čisto solzna. Tisto moje pačenje … (smeh) Vprašali ste me, zakaj sem se prijavila v oddajo: da bom afne guncala in prazno slamo mlatila! (smeh)
Sicer verjamete, da bi se morda v oddaji lahko zgodila tudi ljubezen, kljub vašim letom?
Jaz to čisto verjamem. Veliko tega sem videla v domu. Če bi se v oddaji z nekom ujela, ne bi rekla ne, saj sem sama. A ne potrebujem ne denarja, ne vikenda, ne avtomobila, nič! Stanovanje imam do smrti, vikend imam na Žalah, avtobus in vlak sta na postaji, pokojnine imam toliko, da preživim, drugega pa ne potrebujem. A danes je narod tako požrešen, da drug drugemu ne zaupamo, zato sem tudi jaz ostala sama. Sem poskusila, a so ženske požrešne na denar, moški pa prav tako. V šovu sem spoznala veliko prijateljev, John me na primer kliče dvakrat na teden in debatirava, Janez Marn tudi vsak teden, pa z Ireno Drozg se kdaj slišiva, Metka Šeškar je bila pred kratkim pri meni …
John in Janez še vedno iščeta žensko zase?
Ja, bi rada imela kakšno, ampak kaj sta pa prej delala, ko sta bila mlada? Mamina sinčka!
Z Esmeraldo in Anamarijo imate tudi še stike?
Z Esmeraldo bi jih imela, a je ne morem priklicati. Sva se dobro ujeli, ni slaba ženska, a na kmetiji je izgubila živce. Z Anamarijo pa nočem stikov, s tako žensko se nimam kaj družiti.
Menda ste v zadnjem času precej shujšali?
Ja, to sem si zadala kot kazen, potem ko sem padla. Da shujšam vsaj za deset kilogramov, do zdaj pa sem jih izgubila petnajst. Pred osmimi leti, ko sem na morju tudi padla in si polomila rebra, sem si zadala kazen, da neham kaditi – in sem, čeprav sem bila prej 45 let strastna kadilka in sem pokadila tri škatle cigaret na dan.
Očitno imate močno voljo ...
V življenju sem morala veliko prestati, od otroštva naprej, ko mi je pri šestih letih umrla mama, ko sem pri štirinajstih letih iz Dolenjske odšla za pestunjo v Ljubljano brez vsega, še obleko mi je dala ciganka, da nisem bila gola, pa potem v zakonu z alkoholikom in ljubosumnežem, kot mati samohranilka, in še kasneje zaradi partnerja, ki je bil len kot fuks … Vsakič, ko sem na tleh in na koncu z močmi in živci, si rečem, da tako hudo, kot je bilo, ne bo nikoli več, in da za vsakim dežjem posije sonce. V to moraš verjeti in nikoli misliti negativno. Jaz tudi drugim nikoli v življenju nisem privoščila slabega, ne glede na to, kaj so naredili in koliko ukradli. Svojega bogastva nihče ne bo vzel s sabo na Žale. In narava se sama maščuje. V življenju ne smeš biti požrešen in hudoben, treba je pomagati, če ne moreš, se pa umakni. Takšna sem jaz.
