Golota in prešuštvo sta ji odvzela naziv hollywoodske ljubljenke

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila Meg Ryan nesporna kraljica romantičnih komedij. Plavolasa, modrih oči, ravno prav naivna, krhka in duhovita, da je burila moško domišljijo in se prikupila ženskam. Nekdaj ena najbolj iskanih igralk danes praznuje šestdeset let.

Zagotovo poznate njene romantične komedije Ko je Harry srečal Sally, Joe proti vulkanu, Romanca v Seattlu, Ko moški ljubi žensko, I. Q., Preludij poljubu, Francoski poljub, Mesto angelov, Čaka te pošta, Kate in Leopold … Čeprav je posnela tudi nekaj bolj resnih zgodb, na primer The Doors, Dokaz življenja, V senci zločina, je ne gledalci ne kritiki, še manj pa režiserji, nikoli niso sprejeli kot »resne« igralke, čeprav se je strašno trudila, da bi se znebila nazivov, kot sta ameriška ljubljenka in ljubka soseda.

Stereotip se poruši

»Saj razumem, da je bil to kompliment, ampak hkrati sem se počutila, kot da name rišejo ideje, ki nimajo prav nič z mano. Nikoli se mi ni zdelo, da sem konvencionalna oseba,« je nekoč povedala, kako ji gre to na živce. In zato naredila več usodnih napak. Leta 2003 je posnela erotični triler Na robu strasti, v katerem je več golih seksualnih scen, kar je šokiralo njene oboževalce – celo novinarji so jo spraševali, kako se je lahko kar slekla. To jo je seveda razbesnilo. »Ravno zato, predstavila sem se v novi luči, čisto drugače od meni pripisanega stereotipa.« Tudi zasebno je kazala drugačno podobo od filmske pridne punčke in polnila rumene medije. Najhuje je bilo, ko se je leta 1999 zapletla z oddanim soigralcem Russellom Crowom, ona pa je bila poročena z Dennisom Quaidom. Leto pozneje sta z Dennisom po devetih letih zakona razglasila, da se ločujeta. Meg je pozneje pojasnila, da Russell ni bil kriv za razpad njene zveze: »Ni bila njegova krivda. Jaz sem bila v razsulu. Dennis me je ves čas varal, zaradi česar sem zelo trpela.«

S Tomom Hanksom je posnela kar štiri filme: Joe proti vulkanu, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta in Ithaca.

Odhod iz igralskega cirkusa

A filmski svet in gledalci so ji tako zamerili to njeno drugo, divjo stran, da je raje zapustila Hollywood. »Občutek je bil obojestranski: ko me je Hollywood zavrnil, sem imela tudi sama dovolj Hollywooda,« je povedala v enem od intervjujev, zakaj je zadnjih deset let praktično ne vidimo na velikem platnu – posnela je le en film, vojno dramo Ithaca, ki je tudi njen režijski prvenec. »Izgorela sem. Počutila sem se izolirano, kot bi sebe gledala od daleč, kot da nimam svojih misli, ampak o meni mislijo samo drugi. Težko sem se gibala v javnosti. To ni bilo življenje, ki sem si ga želela.«

Z Dennisom Quaidom sta veljala za enega sanjskih hollywoodskih parov.

Za kamerami?

Tako kot je nenadoma odšla iz Hollywooda, je vanj tudi vstopila. Po naključju oziroma iz gole potrebe po zaslužku – da se je lahko preživljala med študijem, je začela nastopati v reklamah in žajfnicah. A nenadoma se je znašla v središču zanimanja producentov, ki so ji ponujali vloge. In je zgrabila priložnost, pustila študij novinarstva ter se posvetila igranju. Kljub bolečim izkušnjam ji danes ni žal, da je izbrala to pot, saj se zaveda, da je imela veliko srečo. »Če bi kariero začenjala danes, za takšen uspeh ne bi imela možnosti. Družbena omrežja so ta svet zelo spremenila – zagotovo ne bi mogla zdržati pritiska te nenehne pozornosti in ocenjevanja.« Vse bolj pa razmišlja o delu za kamero. »Ko sem režirala Ithaco, me je zagrabila režijska mrzlica,« je priznala. »Igranje je bilo zabavno, a režija je še bolj,« pravi, čeprav šest let od prvenca še ni ustvarila novega filma.