Igralec mariborske Drame je namreč doživel hudo izgorelost. »Začelo se je že leta 2014, a ni bilo tako hudo, potem pa me je maja 2018 tako zadelo, da sem moral temeljito spremeniti življenje,« pravi 47-letni Vladimir Vlaškalić.

Do izgorelosti ga je pripeljalo več stvari. Po enaindvajsetih letih se je zaradi dela iz Ljubljane preselil v Maribor. »Pogrešal sem prijatelje in vzdušje mesta, ki sem ga bil vajen.« Poleg tega je tudi preveč delal. »V teatru sem imel več predstav, kot sem jih zmogel. Bilo je preveč dela in premalo časa zase – nisem si ga niti znal vzeti. Od akademije naprej je bil moj fokus le na delu in razvijanju svojega potenciala. Potem pa je prišel račun: najprej me je zvilo v hrbtu, nato so prišli panični napadi in tesnoba. Naenkrat sem obležal z grozo v očeh in čudnim nasmehom na obrazu.« Potreboval je dobre tri mesece, da si je fizično in psihično toliko opomogel, da je sploh lahko »normalno dihal«, oziroma dobro leto, da je lahko spet začel približno normalno delati. »Vse skupaj je trajalo dve leti, da sem nekako spet začel postajati stanovitnejši.«

vlaskalic3
Damjan Švarc
V predstavi Šola za žene

Spominska travma

Takrat tudi ni vedel, ali bo sploh še lahko kdaj igral. »Ko sem se vrnil v teater, sem imel strašne krize; kar dušilo me je, začel sem se tresti, bal sem se stopiti na oder. Po vajah sem potreboval ogromno počitka, nisem imel energije, koncentracije. Bal sem se, da ne bom več mogel igrati. Potem pa je počasi postajalo vedno lažje, spet sem dobil neko svežino in veselje do dela.« Zaradi izgorelosti je moral spremeniti svoje življenje, način razmišljanja in fokus. »Moral sem se vprašati, kaj je zame pravzaprav najbolj pomembno, uvesti neko osebno higieno, si dovoliti počitek in sprostitev ter se naučiti, da si ne smem postavljati dokončnih ciljev.«

vlaskalic2
Arhiv uredništva
Vladimir je igral v serijah Lepo je biti sosed, Lp, Lena in Naš vsakdanji kruhek, zapomnili pa smo si ga tudi iz filma Panika (na fotografiji s soigralko Janjo Majzelj).

Skrb za dušo

Po pomoč se je obrnil tudi k terapevtki. »Še vedno enkrat na teden hodim k njej in mi res pomaga. Prej se nikoli nisem pogovarjal o tako intimnih stvareh z osebo, ki ni moj prijatelj ali partner. A to toplo priporočam.« Začel se je ukvarjati s stvarmi, ki si jih je že dolgo želel, a prej zanje ni imel časa – oziroma si ga ni vzel. »Vpisal sem se na vadbo taj čija; zdaj ga naprej izvajam sam doma, vsak dan po eno uro. In v roke sem vzel akustično kitaro in se učil igrati.« Poskrbel je torej za svojo dušo. »Gre za nekakšno osebno transformacijo. Ko padeš, imaš samo dve možnosti: ali se pobereš ali pa crkneš.« In Vladimir je izbral prvo.

Vstajenje

Vladimir je predstave Lov na čarovnice, Šola za žene in Grmače, za katere je prejel Severjevo nagrado, ustvaril že po boju z izgorelostjo. »Po padcu,« pravi smeje. »Temu bi lahko rekel vstajenje.« Čeprav je bila grozljiva, mu je izkušnja dala tudi ogromno vpogleda v človeško dušo, kar mu že pomaga pri kvalitetnejšem ustvarjanju gledaliških likov. »Pri liku Andraža v Grmačah sem črpal ravno iz tega, kar sem doživljal, ko sem bil najbolj na dnu, ko sem zaradi tesnobnih napadov mislil, da bom umrl.«