(Dobro)srčen

Miha Deželak: Za pomoč otrokom greš včasih tudi prek lastnih moči

Marko Medvešek
25. 5. 2023, 06.07
Posodobljeno: 25. 5. 2023, 07.56
Deli članek:

Na Radiu 1 je Miha Deželak nepogrešljiv član ekipe Denis Avdić Showa, najbolj poslušane jutranje radijske oddaje v Sloveniji.

Primož Lavre
Miha Deželak

Junija vsako leto pa postane prvi zvezdnik oddaje in svojega radia – takrat namreč poteka tradicionalna dobrodelna akcija Deželak junak, v kateri Miha Deželak premaguje fizično in mentalno naporne izzive, kolesari po Sloveniji in zbira denar za počitnice otrok iz socialno šibkejših družin. Akcija je z leti prerasla v enega odmevnejših poletnih dogodkov v Sloveniji – in letošnjo deveto različico je njen junak vzel še resneje kot prejšnje.

Miha Deželak se je rodil 14. februarja 1947 v Ljubljani. Doma je iz Kamnika, študiral pa je sociologijo v Ljubljani, a ga je že med študijem zaneslo v športno novinarstvo in radijski medij. Na Radio 1 je sprva prišel kot producent, v etru je obdeloval predvsem prometne informacije, a njegova kemija z Denisom Avdićem in Jano Morelj ga je pripeljala pred mikrofon, kjer od leta 2011 ustvarja oddajo Denis Avdić Show. Od leta 2015 vsako poletje v akciji Deželak junak zbira denar za letovanje otrok.

Lanska akcija se je začela na Bledu na pletni, imate kakšno idejo, kje se bo začela letos?

(smeh) Tudi če dam idejo, se ne bo uresničila, ali pa se bo uresničila v obliki, ki si je ne želim. Je pa start vedno pompozen, da sploh opozoriš na akcijo. Enkrat sem dal idejo, da bi začel »na izi«, da bi startal navzdol, ne takoj z nečim napornim. In kaj je bilo? Dali so me na jeklenico v Planici, da sem šel po velikanki z njo.

Ali akcija pomeni več psihičnega ali fizičnega napora?

Je kombinacija obojega. Če kondicijsko ne bi bil močan, sploh ne bi imelo smisla startati. Psihično pa je izjemno naporno; ko pridejo krize in je glava utrujena, se dogaja marsikaj. A se mi zdi, da po izkušnjah krize že kar pričakuješ. Ne moreš reči, da jih letos ne bo, pa tudi psihološko moraš biti pripravljen, da se to zgodi. Lani sem bil presenečen, ker sem imel krizo že drugi ali tretji dan. Po glavi mi je šlo: komaj smo začeli, pa sem že tako utrujen, bom sploh zdržal do konca? A zdaj imam že toliko izkušenj, da vem, da ko pridem do polovice akcije, se zgodi prelom in začnem odštevati, koliko je še do konca. Malo moraš tudi sebe prelisičiti.

Kako pa se pripravljate na vsakoletno akcijo?

Po novem letu začnem intenzivne priprave.

Je bilo tako tudi prvo leto, ko ste začenjali?

Ne. Pripravljal sem se sicer vsako leto, a je zdaj, ko se leta že nabirajo, potrebnega še več napora, da gre potem lažje. Kolikor se letos pripravljam, se po mojem mnenju nisem še nikoli v devetih letih. Imam tudi trenerja Miho Rojca, kineziologa in triatlonca, skupaj delava dvakrat na teden v fitnesu, torej nisem samo na kolesu kot v prejšnjih letih. Delam še vaje za moč, za ravnotežje in vztrajnost. Dejansko sem se priprav lotil bolj kot prejšnja leta, morda tudi zaradi krize, ki se je lani zgodila prezgodaj, in nočem, da se letos ponovi. Izgubil sem deset kilogramov, lani sem jih imel preveč; mislim, da bom letos pripravljen še bolje kot prejšnja leta.

So kolegi seznanjeni z vašimi pripravami?

Saj jih ves čas spremljajo. Aja, mislite, da bodo začinili izzive in bo vse skupaj še težje? Akcija se je v preteklosti že podaljševala, ni vselej trajala deset dni, a mislim, da je taka dolžina zadostna. Če bi mi rekli, da bodo dodali kak dan ali dva, bi verjetno odgovoril, da ostanimo kar pri desetih, je le dovolj.

Primož Lavre
Glavna stvar je zbiranje denarja za otroke.

Kdo pa je glavni pri akciji? Lahko zavrnete kak izziv? Daste veto?

Veto, hja ... Enkrat sem se že zelo uprl, to je bilo pri zorb žogi (hoditi je moral v orjaški napihnjeni žogi, op. p.). Tam se res nisem počutil dobro, zadušljivo je bilo, celo klavstrofobično. Nisem imel zraka, pa še sonce je žgalo.

Koliko časa ste bili v žogi?

Nekaj minut. (smeh) A nisem si predstavljal, da bo tako. Nerealno se mi je zdelo.

Je bil to najbolj naporen izziv doslej?

Ne, to je bil otroški skiro v čisto prvi akciji. Ker je bil otroški skiro, me je edinkrat v življenju bolel hrbet, ves čas sem bil sključen, grozno je bilo. Hude težave sem imel, čeprav sem bil takrat kondicijsko zelo močan. A ko te nekaj boli, je hujše, kot če ti zmanjkuje sape.

Se ne bojite, da boste letos preveč dobro pripravljeni? Za občinstvo namreč ni zanimivo, če z lahkoto premagujete izzive, zanimivo jim je, ko trpite.

Vem, da bo Gargamel poskrbel, da bom še vedno trpel. Tega se zavedam, in to je tudi del mojih psiholoških priprav – veš, da se bo treba potruditi in da boš trpel. A fokus je, da se trudiš in pomagaš otrokom, ki prihajajo iz res težkih razmer. Treba se je boriti in iti včasih tudi prek lastnih moči. Mogoče zato narediš kakšno stvar, ki je sicer ne bi.

Kaj je večji motiv, da izpolnite zadani cilj zbiranja sredstev za otroke ali da premagate naporne izzive, morda samega sebe?

Eno z drugim je zelo povezano, a glavna stvar je zbiranje denarja za otroke. Akcija se lepo razvija, zbrani znesek se dviguje. Pa ne gre samo za znesek, temveč za to, kar smo ustvarili z akcijo, kako se narod poveže, kako ljudje sodelujejo in otroci na šolah akcijo spremljajo z učitelji. Organizirajo se gasilci, vzporedno potekajo dobrodelne akcije in zbrana sredstva prispevajo v naš fond za otroke.

Tudi letos boste zbirali denar za otroke, ki si ne morejo privoščiti počitnic na morju. Je to zdaj že kar uveljavljen namen akcije ali boste sredstva namenjali še za kaj drugega?

Absolutno. Namen je tak od začetka in se ne bo spremenil.

Kaj vam pravijo ljudje, ki se s tem ukvarjajo – se število otrok v finančni stiski zmanjšuje ali povečuje?

Natančnih podatkov nimam, a načeloma je revščina družbeno dejstvo. Težave variirajo iz leta v leto, v času korone so se razmere še poslabšale, vsako leto pa se pojavi tudi nov problem. Zdaj opozarjajo, da so v finančnih težavah tudi tisti, ki so zaposleni, tudi njihovi otroci si ne morejo privoščiti morja. Neprijeten občutek je, ko ob obisku otrok v koloniji videvaš vedno iste, kar ti pove, da je položaj njihovih staršev kar konstanten. Le manjšini teh otrok se razmere izboljšajo, zato se mi zdi prav, da jim pokažeš nekaj lepšega, nekaj dobrega, da se tudi oni potem v življenju borijo in vedo, da se za nekatere stvari izplača potruditi.

Imate še kaj stikov z otroki, ki so bili na morju po prvi akciji Deželak junak?

Nekateri so iz leta v leto na letovanju, drugi so že starejši, polnoletni, zato so prestari za kolonijo. Mi je pa všeč, da si nekateri, potem ko se letovanja udeležijo zadnjič, želijo še naprej sodelovati kot animatorji ali vzgojitelji, saj jim je to postalo tako domače, da želijo pomagati otrokom v podobnih razmerah.

Kdo si je izmislil ime Deželak junak? Od kod sploh ideja za tovrstno akcijo?

Natančno tega ne vem. Mislim, da je bila to zamisel kreativnega direktorja Infoneta Nejca Štravsa Tisuja in Gargamela, pa mogoče še koga, ki je bil na začetku zraven. Vem, da so prvi prišli do mene in me vprašali, ali sem pripravljen prevzeti akcijo. Vprašanje je bilo smešno: »Bi šel s skirojem z Goričkega v Piran?« Zakaj, sem vprašal. A ko so mi povedali, da je namenjeno pomoči otrokom, sem rekel, da grem.

Bi si sploh upali zavrniti ponudbo? To bi pravzaprav pomenilo, da nočete pomagati otrokom.

(smeh) Ne, take stvari ne bi zavrnil. Zdi se mi, da je to preprosto v tebi. Razen če bi menil, da nikakor nimam možnosti opraviti izzivov.

Kako dolgo, menite, boste še imeli dovolj energije za to akcijo?

Naslednje leto bo že deseta akcija in jaz bom dopolnil 50 let. Dokler bom zdrav, bi to rad delal. In dokler bo akcija takšna, kot je. Če se bi kdaj izkazalo, da ljudje ne zagrabijo več, morda niti ne bi bil jaz tisti, ki bi predlagal ukinitev, to bi se zgodilo spontano. Vsaka akcija ima svojo življenjsko dobo.

Ali s tem mislite, da bi se zbralo manj sredstev?

Če se zbere manj sredstev, je stvar razmisleka, kaj narediti. Če bi malo variiralo, nič hudega, gremo še enkrat. A če bi zelo upadlo, bi verjetno razmislili o smiselnosti nadaljevanja. Ne gre samo za denar. Tudi če bi ga zbrali manj, a bi ostalo noro gibanje z vsesplošnim pozitivnim vzdušjem in občutkom povezanosti, bi razmišljal o nadaljevanju.

Primož Lavre
Fokus je, da se trudiš in pomagaš otrokom, ki prihajajo iz res težkih razmer.

Vas lahko kdo zamenja v tej akciji?

Vsakdo je zamenljiv.

Treba bi bilo spremeniti ime.

Lahko bi me zamenjal sin. On je že lani hotel z menoj, tudi letos mi govori, da bi me rad spremljal.

Koliko je star?

Trinajst let, a je nogometaš in je kondicijsko dobro pripravljen. Ne vem, ali bi zdržal deset dni, a rad bi v akciji sodeloval dlje časa, tudi kak dan prespal. Doslej se je čez dan že vozil z nami.

Kaj običajno sledi tem akcijam? Dopust, počitek – ali nazaj na delo v studio?

Zadnji dve leti je tako, da v ponedeljek po koncu akcije še pridem v službo, da opravimo analizo, gremo čez akcijo, pogledamo, koliko smo zbrali, kateri so bili njeni vrhunci, nato pa sem do konca tedna na dopustu. Telo in glava potrebujeta počitek.

Ste kolegoma Denisu Avdiću in Jani Morelj kdaj omenili, da bi se lahko tudi onadva lotila česa podobnega in bi lahko teoretično potrojili sredstva, zbrana v dobrodelne namene?

To jima bolj omenjajo poslušalci, še posebej Avdića nagovarjajo. Dokler bom v redu, je to moja akcija, a oba sta zelo dobrodošla, ko me prideta spremljat in gresta tudi na kolo. Da začutita teren in vzdušje. A da bi odpeljala vso akcijo, to ne. Onadva sta zelo pomembna v studiu, nekdo mora biti na radiu.

Dobrodelne akcije so postale kar zaščitni znak Radia 1 – ob Deželaku junaku imate tudi vsakoletni maraton, ki je lani prinesel več kot milijon evrov. So take akcije karmično odkupljanje za občasne nesramnosti, ki si jih privoščite v Denis Avdić showu?

(smeh) Naš namen je zabava, iz tega izvira vse. Dobrodelnost ni odkupljanje za karkoli, preprosto jo začutiš ali ne. Tako da bi rekel, da ne gre za to. Če pa kdaj gremo čez mejo ... Humor je pač tak, da se dostikrat hodi po robu.

Se vam kdaj zdi, da greste čez mejo? Morda tudi nehote, spontano?

Prav iz spontanosti se to zgodi. Da bi naredili kakšno hudo napako? Menim, da nismo naredili ničesar, česar bi se morali sramovati.

Najbolj sporne stvari v oddaji so povezane s politiko, z norčevanjem iz politikov. Nekateri politiki so vam kar zamerili in to tudi povedali. A po drugi strani se zdi, da je večina za to imuna in pridejo v oddajo tudi po tem, ko si jih privoščite.

Razumem, da zamerijo, čeprav menim, da bi lahko imeli neko širino. Ko te potrebujejo, na primer pred volitvami, radi pridejo. Menim, da je politika polje, ki je zadnje čase mogoče precej nepriljubljeno. Ljudem je marsikaj smešno. Ničesar ne počnemo z namenom, da bi koga užalili, se mu zamerili, vedno poskušamo vse obrniti na šalo. Sam o politiki tako ne morem veliko govoriti, to je polje, ki je preveč stran od mene.

Se vam politiki sami ponujajo za nastop v oddaji?

Ne vem dobro, a mislim, da njihovi piarovci pošiljajo ponudbe, koga pa tudi sami povabimo.

Za najbolj prepoznavne je razumljivo, zakaj jih imate v studiu, a kako odločate, katere manj znane boste spustili pred mikrofon?

Nisem tisti, ki presoja o tem. Običajno se v nabor vključijo tisti politiki, ki jim v anketah najbolje kaže in nastopajo že po vseh televizijah. Podobna merila verjetno obstajajo tudi pri nas, a to je bolj stvar uredništva, jaz nisem tisti, ki reče, pripeljimo tega in tega.

Je kdo, ki bi ga radi imeli v oddaji, a vabilo zavrača?

Vsi so dobrodošli, ne vem pa, da bi si koga posebej želeli imeti. Saj se kar radi odzovejo, ko jim to ustreza; ko gre za volitve, je vsem pomembno, da pridejo na radio.

Koliko na Radiu 1 občutite pritisk, da naj bi z akcijami vsako leto presegli lanske dosežke? Deželak junak in decembrski maraton vsako leto postavljata nove rekorde.

Res je. Osebno pritiska ne občutim, želja je, da se zbrana sredstva povečajo, saj to pomeni, da je akcija širša in napreduje, da je dosegla še več ljudi, ti, ki so v njej že sodelovali, pa so znova pristopili. Vendar se ne obremenjujem s preseganjem lanskih dosežkov. Dokler bo to šlo, bo šlo. Ko akcije ljudje ne bodo več začutili, se bo izpela in bo njena življenjska doba končana.

Kako dolgo že delate v jutranjem radijskem terminu? Ni po toliko letih to že prevelik napor?

Praktično od začetka Denis Avdić showa. Ta je bil prej na sporedu popoldne, tedaj še nisem bil zraven, a odkar je v jutranjem terminu, sodelujem tudi jaz. Najprej sem obdeloval promet, nato smo postali ekipa.

Kdaj vstajate, ob štirih zjutraj?

Ob štirih in deset minut.

Niste že siti ukradenih juter?

Dokler me to žene naprej, bom to z veseljem delal. Je pa jutranje vstajanje naporno. Ljudje pravijo, da se tega navadiš in postane rutina, a ni res. Če nisi jutranji človek, kar jaz osebno nisem (mislim celo, da to ni nihče v našem šovu), je res malo prezgodaj.

Tudi večere imate okrnjene.

To je res, razen ob petkih in sobotah. A Lige prvakov si ne pustim vzeti, če je treba, to kompenziram z dnevnim spanjem.

Imate na radiu svoj kavč?

En kavč je tu, a na njem še nisem spal, Denis pa mislim, da je.

Kako pogosto člani ekipe zamujate?

Zdaj ste naleteli na tistega, ki največkrat zamudi. Sem večkratni zamudnik in največkrat zamudim prvi vklop, a nikoli ne za več kot pet minut. No, kdaj je bilo že več, a načeloma ne.

Primož Lavre
Kolikor se letos pripravlja na podvig, se ni še nikoli, odkar akcija poteka.

Kaj je običajno krivo za zamudo?

Sto izgovorov imam.

Jutranji promet ob pol petih ne more biti razlog.

Res ne, zjutraj ni prometa. Zato se mi ni treba preveč pripravljati za prvi prometni vklop.

Ste kdaj zamudili vsi trije?

Ne, nikoli. Denis nikoli ne zamudi, ne, v vseh teh letih se mu to ni zgodilo.

Ali pozimi zaradi narave službe kaj bolj vestno spremljate vremenska poročila?

Ja, ker se dostikrat zgodi, da je zjutraj na cestah sneg. No, zadnja leta se to ne dogaja več tako pogosto.

Ste po tihem hvaležni za podnebne spremembe, ki so nam odnesle res pasje zime z veliko snega?

Ne, rad imam sneg. Rad bi ga imel več, četudi bi imel zaradi tega težave. Se je tudi že zgodilo, da sem klical Avdića, naj me na poti v službo pobere, češ da ima boljši avto.

Denis Avdić show je verjetno najbolj priljubljena radijska oddaja v Sloveniji. Vam je sploh kdaj težko dobiti studijske goste?

Predvsem goste iz tujine je problem dobiti. Načeloma pa ljudje radi pridejo. Nekateri pridejo s cmokom v grlu, a se hitro prilagodijo in vidijo, da to ni nič takega.

Koliko se je treba potruditi za tuje goste? Vprašam, ker ste lani na Bledu imeli intervju z Jeremyjem Clarksonom, slavnim britanskim avtomobilističnim novinarjem in televizijskim voditeljem, znanim po oddajah Top Gear in Grand Tour.

To je bilo čisto spontano, nič se nismo pripravljali. Jaz tudi nisem spremljal Clarksonovih oddaj. Ne vem, od kod je Denis dobil informacijo, da so Clarkson in ekipa v Sloveniji, a poslal je mene. Ravno zato, ker o teh stvareh nimam pojma. Posledično tudi nimaš strahu, ko se je treba soočiti s slavnimi ljudmi. Šli smo na Bled, da bi poskusili dobiti intervju, Clarkson in sodelavci pa so bili zelo vljudni in prijazni. Najprej je kazalo, da jih ne bomo dobili za intervju, a ker smo počakali, da končajo snemanje, smo jih dobili.

Kaj ste sploh vedeli o sogovornikih? Ste poznali Clarksona, Hammonda in Maya ter oddajo Top Gear?

Ne. Za oddajo sem sicer slišal, nisem pa vedel, kdo so, oddaje tudi nisem gledal. Ljudje se temu čudijo, a vsakdo ima stvari, ki ga zanimajo, in meni avtomobilizem ni blizu. Imam svoj avto, ki ga imam rad, in to je to.

Kakšen avto?

Že nekaj let vozim dacio. Vsi vedo, da sem ljubitelj dacie.

Ste to omenili Clarksonu?

Normalno. Zame je to top avto. Sicer zdaj vozim renault kadjarja.

In kako se je odzval Clarkson?

Smejal se je. Izkazalo se je, da ni ravno ljubitelj te znamke. So pa on in kolega zanimivi modeli, name so naredili blazno pozitiven vtis.

Imel sem pripravljeno vprašanje, kako strašljiva izkušnja je delati intervju s Clarksonom, ki zna včasih zelo vzkipeti in koga celo udariti, a očitno ste ga dobili dobro razpoloženega.

Na srečo tega nisem vedel, zato verjetno nisem imel strahu.