Mario Galunič

»Pri Jokerju mi je včasih dolgčas, to delo je za moje sposobnosti preveč preprosto«

Marjana Tomšič Vovk
25. 2. 2023, 12.00
Posodobljeno: 25. 2. 2023, 12.10
Deli članek:

Burnega dogajanja na RTV Slovenija, ki smo mu priča zadnja leta, ne želi komentirati. »V izjavah za medije se izogibam vrednostnim sodbam o tem, kaj se dogaja pri nas, kar pa ne pomeni, da tega ne vidim ali da mi je vseeno,« pravi Mario Galunič.

Katja Kodba/RTV
Od kviza Joker se počasi poslavlja in išče novo oddajo.

»Vsi na RTV smo na isti ladji in tega se ne da zanikati,« se zaveda, čeprav trdi, da se vse to njegovega dela v razvedrilnem programu neposredno ne dotakne. »Delam normalno in se glede tega ni spremenilo popolnoma nič. Upam, da bo tako ostalo, ker si ne želim vplivov na svoje delo, ker vem, da znam sam presoditi, kaj je dobro za moje oddaje in gledalce – in to zadnjih 25 let tudi dokazujem.«

Lahko počasi pričakujemo novo oddajo?

Aktualno vprašanje, ker je Joker vstopil že v peto leto, posnetih je več kot 150 oddaj, kar je za kviz precej dolga doba. Razmišljamo, kaj naprej in predvsem kdaj. Težko se je posloviti od oddaje, ko ima še vedno izjemno visoko gledanost. Zakaj torej zamenjati oddajo, ki je tako dobro gledana? Po navadi se oddajo ukine, ko začne izgubljati gledalce, in ne ko jih dobiva.

Kaj pa rek: pojdi, ko si na vrhuncu?

Na televiziji ni vedno tako. Natančno moraš opazovati navade gledalcev in začutiti, kdaj se začne vrh spuščati, takrat je treba oddajo zamenjati. Ne moremo ravno reči, da imamo na TVS v izobilju uspešnih in gledanih oddaj, ravno obratno, Joker pa spada med prve, zato je odločitev, kdaj ga zmenjati, zelo težka, sploh ob odlični gledanosti v novi sezoni. Prej ali slej se bo to seveda zgodilo, morda jeseni, skoraj zagotovo pa prihodnje leto. Sam se nikoli nisem poslavljal od svojih oddaj s solzami v očeh. Zame kot ustvarjalca se mi zdi pomembno, da se vsake toliko časa spopadem z novim projektom, to te ohranja pri življenju. In rad imam adrenalin ob novi oddaji. Če oddajo delaš že pet let, je to skoraj rutina, obrt, še vedno veliko dela, truda in skrbi, ni pa več tistega vznemirjenja, kot je na začetku. Je pa vsaka nova oddaja tudi tveganje in strah pred neuspehom je sestavni del tega posla. Človek se temu rad izogne, in dokler imaš jokerja v roki, še vlečeš igro.

Torej že razmišljate o novi oddaji. V kakšne vode vas vleče?

To ni le moja odločitev, ampak stvar televizije, programa, urednika, direktorja, kaj bi radi imeli na sporedu. Malo pogrešam ambicioznost, drznost in velikopoteznost, tega ne čutim. Če se pričakuje, da bom tudi v prihodnje delal kviz, imam s tem rahle težave – lahko zamenjamo kviz, pravila, sceno in naslov oddaje, a tekmovalci vseh kvizov v Sloveniji so isti, vprašanja podobna, tako da bi to bilo le »prepakiranje«, to je zelo tvegano. Bolj me zanima drug, morda nov žanr. Zanima me marsikaj, tudi narediti znam marsikaj, se pa zavedam zmožnosti TVS, ki so trenutno bolj kot ne skromne, kar zadeva razkošnost produkcije.

Oddajo Spet doma ste postavili v treh, štirih mesecih. Bi bilo danes še mogoče tako hitro narediti oddajo?

Zagotovo se do oddaje pride drugače, a kljub vsemu – nisem začetnik ali kar nekdo na televiziji, zato verjamem, da bi znal s svojo avtoriteto, znanjem in odločnostjo tudi v tako kratkem času narediti oddajo. Mislim, da znam pognati stvari, nisem privrženec brezplodnega govorjenja, raje delam. Če bi bila odločitev vseh, da to oddajo potrebujemo, in bi za tem vsi stali, bi šlo. Je pa res, da za velik projekt potrebuješ vsaj pol leta. V idealnih razmerah bi zdaj moral že vedeti, katera nova oddaja bo šla na spored marca 2024.

Veliko gledalcev meni, da bi morali imeti pogovorno oddajo.

Ne vem, veliko intervjujev že imamo na naši televiziji in precej so si podobni – a gotovo se da tudi drugače, bolj sodobno, dinamično, energično. Prazen studio z dvema foteljema in mizico me ne zanima, morda na koncu kariere. To je preprosta in poceni televizija. Ne rečem, da je to slabo, včasih je to čisto dovolj, a udarnih sogovornikov hitro zmanjka. Jaz si predstavljam nekaj več. Je pa res, rad se pogovarjam z ljudmi, znam jim priti blizu, a ne bi samo to. Potrebujem več.

V tujini so pogovorne oddaje res šovi in gledalci jih obožujejo.

Tudi pogovorne oddaje so lahko res dobre, ambiciozne, seveda potem niso poceni. Pri nas pa je mnenje, da je pogovorna oddaja bolj ali manj zastonj. In posledice so vidne. Jaz pa bi rad nekaj več, kar navduši ljudi in da bi navdušenje občutil tudi sam. Pred kratkim sem snemal oddajo Male sive celice, vskočil sem kot voditelj za prvi april, bolj za šalo. In mi je ta drobna epizoda dobesedno pognala kri po žilah, začutil sem, kako je, ko se lotiš nečesa novega, ko možgani delajo čisto drugače. Joker je zame vendarle varna cona, vse imam pod nadzorom in skoraj nič me ne more presenetiti. Ko vstopiš v novo okolje z milijon nevarnostmi, pa potegneš iz sebe maksimum, deluješ povsem drugače – to malo pogrešam. Se zalotim, da mi je pri Jokerju včasih malo dolgčas – ne od premalo dela, ampak ker je to delo za moje sposobnosti vendarle malo preveč preprosto. Včasih težko gledam, ko delajo bolj zahtevne stvari ljudje, ki jim niso kos, jaz pa sem v ravno obratnem položaju.

RTV
Zelo na kratko je prevzel vodenje mladinskega kviza Male sive celice.

Če si želite in ste sposobni več – bi morda zamenjali teve hišo?

Ne, po tridesetih letih dela v tej hiši sem nanjo navezan. Poznam njen ustroj, način dela in ne vidim potrebe, da bi delal kje drugje. Nič bolj srečen ne bi bil, sploh pa nisem naiven. Nikjer ni idealnih razmer.

Ampak morda bi vam tam lahko dali več glamurja in razkošja?

Saj ne hrepenim po tem, ampak po zahtevnih, celo najzahtevnejših projektih, ki jih tudi drugje ni v izobilju. Bolj ali manj se tudi drugod stavi na preprosto produkcijo, pogosto z bolj ali manj neizkušenimi voditelji. Jaz pričakujem in čakam zahtevno, veliko priložnost na TVS – mi to znamo, zmoremo in potrebujemo. Samo ljudje, ki o tem odločajo, se morajo tako odločiti.

In če ne boste dočakali?

Sem optimist in ne vidim razlogov, zakaj ne bi. Prej ali slej vsi opazijo, da brez gledanih in odmevnih oddaj ne gre, ne glede na naše poslanstvo, in so veseli ustvarjalcev, ki znajo narediti gledane oddaje. To ni lahko in ni nas veliko.

Kako potem zapolnite to hrepenenje, primanjkljaj izzivov? Se ukvarjate s kakšnim hobijem?

To bi bilo logično in sem bil prepričan, da bom našel neko novo strast, a se kar ne zgodi. Morda me obremenjuje to, da se z delčkom možganov že odklapljam od Jokerja in iščem novo oddajo. Po drugi strani mi življenje zunaj televizije vzame bistveno več časa kot nekoč, ne visim več v službi od jutra do večera, od ponedeljka do nedelje, kot sem pred dvajsetimi leti. Veliko časa namenim svojemu psu in preprostemu življenju na deželi, v hišici v naravi, obdani z rožicami. Ogromno tudi gledam serije in filme, hodim v gledališče, potujem – čeprav letos sploh še ne vem, kam bom šel poleti, po navadi sem v tem času že imel letalsko vozovnico.

Katja Kodba/RTV
»Oddaje niso samo posel, so tudi čustva.«

Kam pa vas vleče?

Morda na kakšen safari v Afriki, Južna Koreja, Filipini, Južna Afrika, Argentina … Ne zanimajo me lepe plaže, me dolgočasijo, jaz želim potovati med ljudi ali v naravo, ki me presune.

Kaj na vaša potovanja pravi Rudi?

Ja, nič ne pove. (smeh) Se bojim, da se je po dobrih petih letih ta kuža … No, postal je očitno precej odvisen od mene in vse težje ga pustim. In se mi zdi, da je tudi njemu vse težje: ko je imel pol leta, ni bilo nobenih težav, zdaj pa je precej potrt, očitno drugače dojema mojo odsotnost. A zaradi tega ne bom pustil potovanj, ker je za Rudija čisto dobro poskrbljeno, ko me ni. Po navadi je v pasjem hotelu in zanj je to zelo koristno, saj se socializira, druži se z drugimi psi in ljudmi. Kamorkoli grem z avtom, pa gre itak zraven. Ravno pred kratkim sem bil štiri dni na Dunaju in je šel z mano, toliko je prehodil, da je bil čisto fuč. Pa mrzlo je bilo, on pa noče nositi plaščka, se dela, da je v njem nepokreten. Je bil kar izziv. Ampak v Avstriji je super, povsod je lahko šel, psi so dobrodošli v skoraj vseh trgovinah, restavracijah, lokalih … Potovanje s psom je popolnoma drugačna izkušnja, mesto vidiš v drugi luči ter spoznaš druge ulice in parke, kot bi jih sicer, zjutraj in zvečer se moraš namreč sprehajati, da pes opravi svoje stvari.

Koliko pa je psom prijazna Slovenija?

Veliko boljše je kot pred leti. Seveda še vedno ne smejo v vsako trgovino, kar pa včasih tudi razumem. Rudi ima osem kilogramov in je popolnoma neproblematičen, kakšna velika zverina, ki pušča dlako, se slini in laja, pa utegne biti moteča. Včasih malo pogrešam, da bi ločili večje in manjše pasme, kar nekateri hoteli že počnejo, da sprejemajo samo majhne pse (do deset kilogramov). V glavnem: ne obsojam tistih, ki ne marajo psov v lokalih. Jaz pač ne hodim več tja, kamor Rudi ne sme, a je takih lokalov tudi pri nas zelo malo. Kakorkoli: življenje s psom je super, toplo priporočam!

Katja Kodba/RTV
»O gledanosti Za Jokerja lahko zatrdim, da gledanost ni nič manjša, je kvečjemu boljša kot pred dvema letoma.«

Boste imeli še enega psa?

Nisem tako proti, včasih se zalotim, da razmišljam o tem, da en več ne bi bil takšen problem.

Bo torej Rudi dobil bratca ali sestrico?

Ravno to me najbolj skrbi, kako bi se on odzval. Rudi je namreč zelo občutljiv pes, verjetno zato, ker je tako razvajen. Že če božam kakega drugega psa, postane živčen in začne lajati, prav opozarja nase, verjetno se čuti ogroženega. Se mi zdi, da sem ta trenutek za drugega psa že zamudil, še enega psa bi moral imeti, ko je bil Rudi še majhen. Zdaj, ko je vsa pozornost na njem, bi verjetno težko prenesel »konkurenco«.

Adrian Pregelj/RTV
Voditelj Mario Galunič si želi nove, zahtevne oddaje.