Jani Kovačič je bil deležen velike pozornosti, ko je pred časom zavrnil denarno nagrado zlata piščal za življenjsko delo. »Imam premajhno pokojnino za dostojno življenje, zato kljub 68 letom še vedno delam. Poučujem filozofijo na bežigrajski gimnaziji ter na srednji šoli za glasbo in balet. Kot mnogi pravijo, pa sem presenetil, ko sem zavrnil nagrado. Poklicali so me in mi povedali za nagrado. Bil sem presenečen in sem rekel, da bom razmislil, potem pa sem se odločil, da jo zavrnem, saj menim, da še ni čas za kaj takega. Sem šele na polovici svoje ustvarjalne poti, kar pomeni, da bi mi bila nagrada za življenjsko delo podeljena prezgodaj,« je odločen.

Revolucija v glasbi

Janija glasba spremlja od mladih let in je postala njegova življenjska spremljevalka. »Za človeško civilizacijo imata tako glasba kot ples velik pomen. Glasba je lahko pomemben del vzgoje, kar je bilo prisotno že v srednjem veku, in mislim, da se to vse bolj vrača tudi danes, saj je igranje instrumenta postala nekakšna nuja. Glasbene šole so polne. Denimo, ko sem bil jaz v osnovni šoli, smo morali vsi peti v pevskem zboru. Igral sem tudi kitaro, a hitro zašel v alter sceno, saj so me začele zanimati različne zvrsti glasbe, med katerimi mi je bil še posebno všeč jazz. To je bilo v Sloveniji, kjer večina ljudi še vedno posluša narodno-zabavno glasbo, šokantno. V mojih mladih letih je bilo to še toliko bolj prisotno, saj je tisti, ki je bil privrženec drugačne glasbe, izstopal. To so bili časi, ko so prišli na sceno Beatli in vsi smo čakali, kako se bo ta glasba razvijala. Pri nas njihove plošče niso bile dosegljive, zato jih je bilo treba 'švercati' iz kakšne druge države. Mene so takoj navdušili, delali so revolucijo v glasbi, ker so izstopali, pa ne samo po glasbi, tudi z videzom in razmišljanjem.«

Nastopi za dušo

Tudi sam je zelo zgodaj začel igrati v skupini, pozneje pa je veliko nastopal kot kantavtor in iskal nove izkušnje. In tako je še danes. »Veliko je ljudi, ki me poznajo po pesmi Delam, delam, vendar jo morda razumejo šele zdaj po tridesetih letih, ko na primer izgubijo službo. Ta je bila včasih samoumevna.«

Zadnji dve leti sta bili tudi za Janija polni preizkušenj, a jih je kljub temu doživljal nekoliko drugače kot drugi glasbeniki. »Za tiste, ki živijo samo od glasbe, so bili to res hudi časi. Jaz na srečo s tem nisem bil obremenjen, ker sem imel kljub zaostrenim razmeram med pandemijo redno plačo. Nastopov resda ni bilo, sem pa zato veliko ustvarjal, tako na področju glasbe kot video vsebin. Mnogi ne vedo, da uživam tudi na komornih nastopih, ki so nastopi za dušo,« pravi glasbenik, ki je ves čas vpet v nove projekte, zaradi česar je njegovo življenje zelo razgibano. »Ponosen sem na projekt z naslovom Orfej iz pekla, ki sem ga izpeljal ob 75. obletnici spomina na holokavst. Gre za pesmi iz taborišč, ki so nastale med letoma 1939 in 1945 v Sachsenhausnu in drugih taboriščih po Evropi. Zapisal in izvajal jih je Aleksander Kulisiewicz. Opremljene so z dragocenimi, a težkimi zgodbami, jaz pa sem dodal še esej in taboriščno glasbo postavil v širši kontekst.«

Nove ideje, novi projekti

Zadnje mesece pa se temeljito pripravlja na še dva projekta. »Prvi je prav poseben koncert skupine Noreia, ki smo ga poimenovali Kilt Roberta Burnsa, v katerem kot gosta nastopava skupaj z Lauro Krajnc. Skupaj smo pripravili vesel koncert škotskih ljudskih in ponarodelih napevov. Pesmi sva v slovenščino prevedla z Janezom Menartom. Drugi koncert pa je posvečen Giorgiu Gabru oziroma poslovenjenemu repertoarju del enega najboljših italijanskih kantavtorjev, ki je imel slovenske korenine. Od začetnega angažiranega socialista se je prelevil v razočaranega intelektualca. Navkljub temnim temam njegovih nastopov v 80. letih je bil vsak njegov projekt izjemno odmeven. Zanimiva pot Giorgia Gabra je hkrati tudi zgodovina italijanske glasbe. V projektu sva moči združila z Miranom Košuto, ki je poskrbel za prevode, skupaj pa sva poskrbela še za glasbene priredbe.«