Končno pozitivna vloga

"Dvomim, da bova z Natalijo kdaj stopila pred župnika"

Marjana Vovk
5. 9. 2021, 08.07
Posodobljeno: 5. 9. 2021, 08.11
Deli članek:

Poznamo ga kot največjega zlobneža televizije – v Najinih mostovih je igral besnečega Roberta Furlana, negativen lik, da bi težko našli hujšega.

Peter Giodani
Rok pravi, da bo Natalijo zaprosil, ko bo dobil dobro idejo za romantično in nepozabno snubitev.

Še prej je bil osovraženi Andre Simonet v Usodnem vinu. »Takšne vloge so zame izziv in le ta je pomemben, ne pa to, ali je vloga pozitivna ali negativna,« pravi Rok Kunaver, ki bo v novi seriji Za hribom končno zaigral bolj priljudnega junaka – župnika. Le kako ga bodo v talarju sprejeli gledalci? 

V novi seriji boste igrali župnika, pozitiven lik?

Da, ko sem bil tokrat klican na razgovor za vlogo, so mi producenti rekli, da me vidijo čisto drugače, kot so me gledalci do zdaj vajeni. Odlično! S tem so me nekako pohvalili, da sem dober igralec, ki zmore vse ekstreme, in dobre in zlobne. In me je pričakala vloga župnika, ki sem jo z veseljem sprejel. Čeprav moram priznati, da tudi z malo distance, kot do vsake uniforme. Uniforma sporoča določeno stvar, je nek ponos ljudi, ki jo nosijo, zato moramo biti tudi igralci do takšnih likov malce bolj pazljivi in spoštljivi. Moj župnik je seveda lik, a imam spoštovanje do duhovniškega poklica, zdaj še toliko večje, ko sem dal to kuto nase. (smeh) 

Ksaver Šinkar
Rok Kunaver je po dolgem obdobju igranja negativcev sedaj končno spet v pozitivni vlogi.

Ste se drugače počutili, ko ste jo obleki?

Grem po cesti in me ljudje pozdravljajo, ne vem, ali zato, ker vidijo Roka Kunaverja, bolj verjetno, ker vidijo duhovnika – sploh v manjšem kraju, kjer snemamo. Takoj sem začutil razliko, vsa ekipa se mi je takoj začela spovedovati, tako da zdaj vem vse o vseh. Če vas kaj zanima, samo mene vprašajte, ker me ne veže spovedna molčečnost. (smeh) 

Ste se po vseh negativcih razveselili pozitivne vloge?

Jaz delam na izzive, ne razmišljam, ali je vloga dobra ali slaba. In župnik je bil velik izziv. 

Mislite, da vas bodo gledalci sprejeli kot župnika?

Upam, da ja. Da imajo producenti prav, ko pravijo, da sem dober igralec in to zmorem. A bodo gledalci povedali, ali mi je uspelo ustvariti še en lik, ki je iz mesa in krvi ter stoji. Čeprav je treba vedeti, da je to drugačen format serije. Prejšnje so bile televizijske drame, nadaljevanke z liki v ospredju, Za hribom pa je humoristična nanizanka, vsak del je zase, liki se podrejajo zgodbi, veliko je situacijske komedije in vsi liki so malo obrnjeni v hrib, malo posebni, zato so vse situacije humorne. Na snemanju se veliko smejimo, upamo, da se bodo tudi gledalci. 

Samo da ne bo kdo rekel, da se norčujete iz »hribovcev«?

Na srečo kraj Za hribom v Sloveniji ne obstaja, kolikor sem gledal na zemljevidih Googla; so Pod hribom, Ob hribu ..., Za hribom pa ne. Zato bodo naši »Zahribovci« avtohtona vrsta, verjetno jih bo treba geografsko zaščititi. (smeh) Posebnost naše serije je tudi, da govorimo v narečju, a ne uradnem, verjetno se bodo gledalci spraševali, katero je, a ne bodo ugotovili, ker ga v resnici ni. Osnova je dolenjsko narečje, ki smo mu dodali svoje primesi. Kar nekaj časa smo si vzeli, da smo ga ustvarili, ker nismo želeli, da bi like povezovali z določenim geografskim poreklom. 

Kakšne so vaše izkušnje z župniki?

Nimam večjih izkušenj z njimi, nisem krščansko vzgojen, čeprav vsi odraščamo v krščanskem okolju. Spoštujem vero, vedno so me zanimale te velike, strašljive katedrale in cerkve, se pa nisem s tem veliko ukvarjal, tako da sem se zdaj pustil malo izobraziti. Govoril sem s tistimi, ki so bili pri verouku, brskal sem po internetu ter gledal slovenske in tuje župnike, kako darujejo maše, kakšen odnos imajo in podobno. Razmišljal sem tudi o srečanju s kakšnim župnikom, a na koncu ni bilo potrebe. To je moje videnje duhovniškega poklica in mislim, da ne bo zelo napačno, je pa vedno podrejeno zgodbi. 

Pravite, da je v seriji veliko situacijske komike. Ta je pomembna tudi v predstavah za otroke, ki jih ustvarjate kot član Lutkovnega gledališča Ljubljana. Vam je zato blizu?

Ne vem, vsi žanri so mi blizu, samo da so izziv in dobro napisani. Na odru sem preigral že veliko situacijske komedije, na televiziji pa mislim, da se s tem še nisem srečal. No, morda pri seriji Svingerji, a to je bil bolj »sitcom«. 

Kaj zdaj ustvarjate v lutkovnem gledališču?

Konec septembra spet igramo Groznovilco. To je šele situacijska komedija! Igram polža, on je počasen in zamudi vse, kar se na odru dogaja. Režiser mi je dal zelo težko nalogo, da se ves čas plazim čez oder. To ni tako preprosto, sploh ne v kostumu, ki ga imam. (smeh) 

Vaša Ela – lahko rečem vaša (hči njegove partnerice Natalije Gros, op. p.)?

Pa saj je moja, kaj pa drugega? 

Torej, vaša Ela je šla v prvi razred. Kako je bilo?

Ja, sva ponosna starša prvošolke! Mislim, da sva bila z Natalijo veliko bolj nervozna kot ona. Ela je super »odpeljala«, ko smo jo pripeljali domov, je rekla, da komaj čaka, da gre jutri lahko spet v šolo – s torbico. Verjetno zato, da jo lahko pokaže. (smeh) 

Z motivom Ledenega kraljestva?

Ne, neko sovo, se mi zdi. Nekaj, kar ji je bilo všeč. Otroški junaki se menjajo, pa pomembno je, kaj imajo prijateljice. Veliko se primerjajo, se mi zdi, da kar malo preveč, a na žalost je danes takšen svet. Poskušam jo naučiti, naj se čim manj primerja z drugimi. Ko sem jo vprašal, ali jo je kaj strah šole, je rekla, da jo je strah ocen. To je verjetno slišala od starejših prijateljev. Sem ji rekel, da šola niso ocene, te so samo en del. V šolo greš, da se učiš družiti, sobivati, biti kolegialen, sprejemati pomoč in jo dajati drugim. To je najpomembnejše, to bi morali več poudarjati! Jaz upam, da bo dobila tudi kakšno enko kdaj, ker iz neuspehov se učimo. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da smo se tisti, ki smo bolj »bluzili« in bili manj uspešni, pozneje bolje pobrali. Prej ali slej v življenju doživiš neuspeh, ali ni bolje, da ga že pri petnajstih in se začneš učiti, kot potem pri tridesetih, ko sploh ne veš, kaj te je zadelo? Jaz bom Eli vedno rekel: ocene so pomembne, ampak ne bom te sodil po njih. Sodil te bom po celotnem paketu. Če danes gledam, kaj je pomembno v življenju: nihče me ni vprašal, koliko sem imel matematiko v tretjem letniku srednje šole. Naredil sem ga. Pa četrtega tudi in celo faks. Si morete misliti! Jaz, s katerim so imeli včasih toliko težav in je verjetno kakšna učiteljica mislila, da iz mene pa ne bo nič. Pa je in na kakšno stvar sem lahko tudi ponosen. 

Na kaj ste ponosni?

Ta trenutek najbolj na moji dekleti. Pa nase, da mi je uspelo v poklicu, ki ni tako preprost. Pa na vsako vlogo posebej.

Za čim stremite v življenju?

Kar zadeva poklic, stremim za tem, da grem naprej, da dobivam večje izzive – ne vloge, izzive. Osebnostno pa za mirnim in lepim družinskim življenjem. Mir in tišina. To sem opazil nekoč pri dedku, ko smo okoli njega letali vsi vnuki, on pa je v miru bral časopis. Ustvaril si je mir in tišino, ne glede na to, kaj se je okoli njega dogajalo – za tem stremim tudi jaz. Čeprav sem jaz »živec«, vedno moram imeti kaj novega, že zdaj imam kakšnih 14 projektov v pogonu. Ampak saj verjetno to enkrat mine. 

Da se ne boste iztrošili!

Saj sem se že dvakrat, sem mislil, da se bom potem umiril, pa se nisem. Tak sem in to sprejemam. Zdaj se sicer veliko manj trošim, ker ne dajem več poudarka stvarem, ki me ne zanimajo. Prej sem se ukvarjal z vsem in mislil, da moram vse narediti. Zdaj vem, da moram samo umreti. In plačevati davke do takrat. (smeh) Ne ukvarjam se več z nepotrebnim. Odkar sem družinski človek, se mi je spremenil »fokus«; dobro, verjetno to pride tudi z leti. A če želiš preživljati kakovosten čas z osebama, ki sta ti najbolj ljubi, potem ga najdeš in ga pač nimaš za nekaj drugega, manj pomembnega. In to brez slabe vesti. 

Vi ste čez noč postali oče …

Da, brez devetmesečne priprave, sem pa tudi izpustil obdobje plenic. (smeh) Čeprav mi je zdaj malo žal, a saj pride tudi to, zelo kmalu, upajmo. (smeh) Pa saj ni bilo tako čez noč, smo si kar vzeli čas. Nas je pa obdobje korone res povezalo. Z Elo sva zadnjega pol leta kar banda, sva midva proti mami in ji »kravžljava« živce. (smeh) 

Ste ob Elinem prvem šolskem dnevu potočili kakšno solzico?

Nekaj sem jih pa res. Nataknil sem si sončna očala, kot da je vse v redu. To smo mi očetje: mi je padel prah v oko!

Kdaj bosta z Natalijo stopila pred župnika?

Pred župnika dvomim, da kdaj. Kdaj bova šla pred matični urad, pa čakam, da se opogumi. (smeh) Še dobro, da me ni zdaj slišala!

Bo morala ona zaprositi vas?

Ne, toliko pa sem vseeno tradicionalen, da se mi zdi, da moram to storiti jaz. Ampak še nisem, ker, oprosti, Natalija, nimam dobre ideje. Še. (smeh) Ne vem, moški imamo problem, da če nam je dobro, nočemo ničesar spremeniti. In meni je zdaj super. Saj sva se pogovarjala že o tem, mislim, da si poroke oba želiva in bo prej ali slej prišla na vrsto, a težko rečem, kdaj.