Samo rock nas lahko reši

Piranež Sime Simič: Narava mi je dala glavo, ki je nimam samo za to, da dam nanjo klobuk

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
5. 9. 2021, 18.12
Deli članek:

Slobodan Simič, Sime za vse, ki ga poznajo, je človek na begu. Piranež, pravi Pirančan torej, je te dni, ko vse dre v Piran, začasno prebegnil v Ljubljano. Mir potrebujem, pravi. »Moral sem pobegniti iz Pirana, tam sem vpleten v toliko projektov, toliko vsebin, da me vsakih deset minut kdo zmoti, in ko gre za velike, pomembne stvari, preprosto moram zbežati.«

Andraž Gombač / Primorske novice
Slobodan Simič Sime

Kako ne bi imel rad človeka, ki ti najprej pove, »življenje je nekaj čudovitega. Živim v raju in moram to svoje bivanje izkoristiti.« Ki ima pri 60+ letih dolg čop, uhan v ušesu in se strašno rad smeje.

Kako bi ga opisali s par besedami? Vrelec idej se zdi dober kratek opis, če pa hočete daljšo verzijo, Sime je zgodovinar, pisec, fotograf, zbiratelj, poznavalec turizma, portoroške mode, Istre in njenih tradicionalnih plovil in ljubitelj rocka. Rock bo rešil svet, pravi.

To in pa muzeji.

Kako bo rock rešil svet

Tole so razlogi za umik v Ljubljano, pravi: »Prvi razlog je to, da je treba končati evropski projekt, izredno pomemben in dragocen, imenuje se Center znanja o tradicionalnih plovilih. V Piranu bo odprta galerija modelov teh plovil. Odprtih, tako da se bo vse videlo, kako so bila narejena, kakšna znanja so bila to. Drugi projekt je velika razstava v Kopru o zgodovini in razvoju pop in rock kulture in glasbe na slovenski Obali. Te stvari je nemogoče delati, če nimaš miru. Potem je pa še kup manjših stvari, res je živahno.«

Zraven piše še enciklopedijo o zgodovini rocka na Obali, ki je, trdi, prestolnica (ne le slovenskega) rocka. »Napisal sem knjigo Piranski Beatlesi, zaradi katere imam še manj spanja, ker moram zdaj napisati še enciklopedijo rocka celotne Obale. To zdaj počnem. Naslednjo pomlad imamo v Kopru veliko razstavo o razvoju pop rocka na slovenski Obali v nekdanjem skladišču soli Libertas. Eden prvih rock ansamblov na jugoslovanskih tleh je bil iz Pirana, najbolj znani pa so bili Kameleoni iz Kopra. Vse skupaj se je začelo na Obali. Vsa mesta si dajejo vzdevke, vinska destinacija, destinacija kulture, destinacija umetnosti, pa sem Kopru predlagal, naj postane mesto rocka.

Rock glasba je zame najpomembnejši korak v civilizaciji, brez nje bi bili še vedno napol v jamah. To je edini medij, ki je znal jasno in glasno sporočiti vsem, kaj je prav in kaj narobe. Bistvo rocka je, da je bil angažiran, da je povezal vse na svetu, da je bil proti nasilju in proti vojni. Rock je ključna inštitucija tega planeta, druga pomembna so pa zame Združene države Evrope. Ta dva pojava v svetovni civilizaciji sta ključna, da zdaj živimo v raju. Mogoče se to zdi pretirano, ampak ni. Zdaj spet potrebujemo rock, ker spet naraščajo primitivizmi, šovinizmi, sovraštvo, ksenofobija, begunce bi najraje postrelili že eno mejo prej. Skratka, kulturna raven tako hudo pada, da nas lahko ponovno reši samo rock. Nič drugega. Angažiran, tak, ki bo rekel bobu bob, ki bo povedal, kaj je prav in kaj ni. Tak, ki se bo boril proti vsem oblikam segregacije, barvastim in nebarvastim. To je bistvo rocka.«

To niso zaprašeni eksponati:

»Narava mi je podarila neke značilnosti – na primer glavo, ki je nimam samo za to, da dam nanjo klobuk,« pravi. »Imam čudno razporejene planete v glavi, ampak delujejo, kot pač delujejo. Že od malega me vse zanima.«

Na primer turizem – že več kot desetletje si prizadeva, da bi v Piranu odprli muzej slovenskega turizma. Muzej je tu, pravi, eksponati so zbrani. »Skupaj s Tomijem Brezovcem, profesorjem na turistiki v Portorožu, sva kot raziskovalca zgodovine turizma želela narediti monografijo o hotelu Palace. In sva jo tudi naredila, samo izdala je nisva nikoli. Če smo čisto iskreni, hotel Palace je naredil turizem na naši obali. Zaradi izjemnega bogastva na področju turizma in popotništva, zaradi vseh zgodb sva rekla, da je edina prava pot narediti muzej turizma. In sva začela, pred petnajstimi leti. Vsi strokovnjaki so bili navdušeni in vsi so projekt podprli. Hrvati so šli še korak naprej, na naših podlagah so v Opatiji naredili hrvaški muzej turizma. Skromen, ampak oni so takoj vedeli: to je to. Pri nas pa to še vse do danes ni dozorelo. Ves čas se vpleta nekakšna gostilniška politika, ne morem je drugače imenovati, neka zelo skromna skupina, ki občasno upravlja ta prostor, in ne dojame, kaj je bistvo tako dragocenih lokacij in destinacij, kot je občina Piran. Če ne bomo kmalu dosegli resnejših dogovorov, bomo razmišljali o selitvi te ideje drugam.

Pomembno pri tem muzeju je tole: ves know-how je zbran, saj se s tem ukvarjamo desetletja, to ni stvar zadnjih desetih let, govorimo o tridesetih, štiridesetih letih. Zbranih je na tisoče neprecenljivih eksponatov. Na primer, hotel Palace je imel nekoč srebrno namizno posodje in pribor, vse to sem odkupil. 1800 originalnih kosov, vitraži, vse mogoče. Prva igralnica v Portorožu, ki je ustvarila neznano število milijard, naredila naše letališče, zgradila Portorož ... ta igralnica je pri meni. Potem so tukaj še stvari, ki niso povezane s Palaceom, fototeka Portoroža od leta 1895, raziskana je vsa moda. Že pred zgraditvijo Palacea je bil Portorož prepoznan kot fantastična destinacija, tam so bile same vile. Potem so tu eksponati portoroškega in piranskega turizma, ki so jih podarili ljudje. Pri Portorožu govorimo o turizmu tega prostora. Tega se je nabralo na desettisoče kosov in vse to je shranjeno. Tega se danes ne da več dobiti. Muzej turizma, to so najatraktivnejše stvari, to ni na police nametanih nekaj tihih in prašnih eksponatov, sodobni muzeji so zgodbe, so dogajanje, so interaktivni. Ves dan lahko notri uživaš. Vse je shranjeno in posneto. Muzej je tukaj, muzej je pri nas, ministrstvo za kulturo in občina Piran pa naj priskrbita lokacijo.

Samo zanimivost, nekoč smo bili na sestanku, že pred mnogo leti. O imenih ne bomo, govorili smo o nekem muzeju, mogoče muzeju turizma ali muzeju mode, in eden od zelo vplivnih občinarjev nas posluša in pravi, a muzej bi radi naredili? Se vam zdi to zanimivo za Piran? Veste, jaz še nikoli v življenju nisem bil v muzeju. S profesorjem Brezovcem sva se spogledala, prekinila sva sestanek, rekla, hvala za vaš čas. Ugotovila sva, da je vsaka sekunda zapravljena.«

Noblesa brez primere

Muzeji, je prepričan Sime, lahko mestu marsikaj dajo in veliko prispevajo. Zasebni Zavod Mediteranum, katerega direktor je, že upravlja zelo uspešen Muzej školjk, ki išče večje prostore, potem se bo pa preimenoval v Muzej školjk in biserov, imajo namreč še veliko zakladov, ki jih v premajhnih prostorih muzeja ne morejo razstaviti. A to ni dovolj, Piran bi potreboval »vsaj še deset muzejčkov in galerij,« je prepričan. Portorožu pa bi vsaj del izgubljenega sijaja povrnil muzej mode.

»Moda kot zgodba je verjetno največja zgodba Portoroža. Portoroža, ne Pirana. Portorož je že zdavnaj izgubil kompas. Nekoč je bila to igralniška meka, imel je zdraviliški turizem, vse je bilo jasno. Ob zgraditvi hotela Palace, pa tudi prej, je bilo tam ogromno vil, potem so se pojavili prvi hoteli in igralnica, nato pa so leta 1910 zgradili hotel Palace. To je bila noblesa brez primere, tja so prihajali oficirji, aristokrati, z njimi pa tudi dame, ki niso imele drugega početi, kot da so se druga pred drugo postavljale z oblekami. Portorož je v hipu postal tudi zbirališče najbolj nobel dam. Najprej je bila seveda še Opatija in potem Portorož. Melanija Trump je tam zmagala, na modni reviji v Portorožu, od tam je bila poslana v Milano. Že ta zgodba ima svojo težo in takih je še in še.

Ideja se je začela z zbirko torbic, najprej je bilo mišljeno kot muzej torbic, potem pa se je to nadgradilo in se preimenovalo v muzej mode. Ohranjenih imamo vrsto originalnih kopalk iz tistega časa, take kose, da ne moreš verjeti, in zgodbo, ki je fenomenalna. To je treba narediti, smo si rekli, in Portorožu vrniti vsaj nekaj kultiviranosti, vsaj nekaj noblese. Muzej torbic smo tudi odprli, v pritličju Splošne plovbe. Ni primerna lokacija, a bila je na razpolago. V moji zbirki torbic je okrog 2500 kosov, najstarejši so iz 18. stoletja. Zdaj bi bilo kaj takega težko zbrati. Po 30, 40 letih imam izjemno zbirko. Čakam priložnost. Noro bi bilo, da ne pride do koraka naprej.«

--------

Nekoč je bil Piran

»Trdim, da je dolgoročna ohranitev Pirana možna samo, če se ohrani njegova avtentičnost bivanja. Zaradi prikupnosti mesta, ki ga imajo mnogi res radi, je bil priliv ljudi velik in na oblast so prišli ljudje, ki niso razumeli, da bistvo Pirana ni le njegova fotogeničnost. Skoraj od rojstva živim v Piranu, ko sem imel kakšnih dvanajst let, je v njem živelo okrog 6000 stalnih prebivalcev. V mestu je bilo več kot 200 inštitucij, Piran je bil center, iz okolice so ljudje v Piran hodili kupovat stvari. Službo si dobil v dveh, treh tednih, vse je bilo tam, trije kini, gledališča, servisi, delavnice, trgovine, šest srednjih šol. Kolega, pomorščak, ki je prišel iz Zadra, je rekel, to je velemesto na majhni površini.

Potem se je začelo izseljevanje domačinov, marginalizirali so jih, postavili rampe. Ta kultura je začela izginjati, ribičev skoraj ni več ... Nekoč sem rekel, da bi nam, ki še živimo v Piranu, morali to plačati, ne pa da jaz plačujem abonma za parkiranje. Ugotovil sem, da je mediteranska kultura postala ogrožena. Če jo hočemo rešiti, moramo mediteransko kulturo revitalizirati, zdaj je še mogoče, tam so še ljudje, ki znajo, ki vedo. Tam so še ljudje, ki znajo igrati briškolo, ki znajo igrati moro, tam smo ljudje, ki se dobivamo, ki vemo, kaj je bevanda, kaj je riba, kako se očisti barka ... vse to še vemo. Čez dvajset let jaz s palčko ne bom šel čistit barke. Mladi so odšli. V Piranu je 850 stalnih prebivalcev in na mojo veliko žalost je tudi veliko socialnih problemov. Vsi, ki končajo kakšno fakulteto, gredo stran. Zaposliti se skoraj nimaš kje, ostali so le gostinski lokali in nekaj trgovin.

Zakaj se je začel turizem potapljati? Ker ga domačini nismo več imeli za svojega. Dokler so bili hoteli in restavracije last domačinov, jim ni bilo vseeno, delali so noč in dan. Palace je bil naš hotel, vsi so bili naši, zdaj pa ni nobeden več naš. Tisto ti potem dol visi – prideš, oddelaš, počakaš na plačo in greš. Prej so se pripravljali na sezono, tri mesece so čistili, urejali hotele, se trudili. Vemo, kdaj je bila eksplozija turizma (in ne zgolj nočitev) v Portorožu in Piranu, zdaj je pa samo še eho tistih časov, pobiramo dividende tega eha. Takrat smo se vsi identificirali s turizmom in imeli nekaj od njega, ta nekaj pa zdaj ne ostane več domačinom.

Morda sem malo pristranski zaradi genetskega optimizma, ki ga imam vgrajenega, ampak prepričan sem, da se da stvar še rešiti. Vendar pa rešitev ne pride sama od sebe, ne pride ob celi vrsti dodatnih napačnih potez. Rešitev lahko pride, če ljudje in oblastniki vedo, za kaj gre, kje so problemi in kako se lotiti reševanja. Piran je v položaju, ko potrebuje strokovnjake. Na občini je treba vključiti tudi poznavalce, ki vedo, za kaj gre, ki vedo, kaj je dediščina, kaj je zgodovina, kaj je mediteranska kultura. Piran je namreč drugačno mesto. Drugačno od novonastalih naselij, od Lucije, od Velenja ... Mesta, kot je Piran, so unikatna. To je mediteransko mesto, ki je vsa svoja tisočletja bivalo Z morjem, ne OB morju. Našo mediteransko kulturo je naredilo morje. Zato smo Mediteranci takšni. Drugačni. Nismo taki sužnji časa kot drugi. Radi čvekamo, radi kokodakamo. Pri nas se da preživeti tudi z nedelom. Hrane je v morju in na kampanjah, kolikor hočeš. Pomidorji vedno rastejo, če ne pomidorji, pa kaj drugega. Nikoli nismo imeli problemov s preživetjem. Zgodovina mest ob morju je popolnoma drugačna kot zgodovina krajev že samo trideset kilometrov v notranjosti. Če povem s prispodobo, nam ni problem iti z barko in vse dopoldne porabiti za to, da uloviš eno sipo in eno menolo. Vsak Ljubljančan ti reče, kaj, cel dan si stran vrgel za tisti dve ribici? Sem, pa kaj?«

Svoboda duha

»Pravi domačini smo zelo tolerantni do tujcev. Vedno smo živeli v multi kulti, vedno. Govorim o pravih Piranežih, tudi jaz sem eden od teh. Smo ljudje, ki smo ves čas bivali z Italijani, s Hrvati in drugimi, ki so prihajali. V vsej Istri je tako. Mi smo ves čas imeli multi kulti, in to je sestavni del našega genoma, naše DNK. Še nekaj je zanimivo, jaz se pišem Simić, Slobodan. Moja mama je iz Like, ata je iz Bosne. Bil je oficir, spoznala sta se v Somboru, se za dva meseca preselila v Pulo, potem pa v Piran, tja sem prišel z desetimi meseci. Lahko iz prve roke povem, kako je z ljudmi, ki me ne poznajo. Če se pišeš na -ić, je takoj neka rezerva. Zame je to zelo dragoceno, ker vem, kako je – nisi takoj isti trenutek njihov. Trdim, da je pri večini ljudi takoj nekakšen zadržek, če imaš dolge lase, če si neki -ić. Nekoč tega ni bilo, nekoč je bilo čisto vseeno, zdaj pa ni več. Pri meni je drugače, ker me vsi poznajo, nobenih slabih izkušenj nimam, ampak videl sem, kako je to. Ta bariera, želja po nacionalnem in kulturnem purizmu, kakorkoli že temu rečeš, se dviga. Za mamo in očeta je bila svoboda najpomembnejša, zato sem Slobodan. Živim v Ulici svobode v Piranu.

Zame je svet lep, rad imam lepe stvari, ne maram pa majhnih ljudi, ki gojijo kult sovraštva v kakršnikoli obliki.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.