SPREMEMBE

Uroš Fürst: Odnosi v karanteni so bolj intenzivni

M.V.
2. 2. 2021, 06.56
Deli članek:

Igralec razmišlja: »Spremenil se je svet, v katerem trenutno živimo, kar posledično vpliva tudi na odnose med spoloma.«

Marko Delbello Ocepek
Uroš je odigral že več kot 750 predstav Jamskega človeka, ki se za Valentinovo seli na zoom.

Uroš Fürst, član ljubljanske Drame in programski direktor SiTi Teatra, že skoraj dvajset let igra monokomedijo Jamski človek. Ta se je digitaliziral in na novo precenil žensko-moške odnose.

So se odnosi med moškimi in ženskami v času epidemije kaj spremenili?

Spremenil se je svet, v katerem trenutno živimo, kar posledično vpliva tudi na odnose med spoloma. Za vse, tako moške kot ženske, vse omejitve druženja in gibanja, torej odsotnost družbenih ventilov, ki smo jih bili vajeni pred epidemijo, predstavljajo izziv. Bistveno več smo skupaj znotraj svojih osnovnih celic, kar naše odnose dela bolj intenzivne. Mislim, da vse to zahteva več sprejemanja in predvsem razumevanja razlik v potrebah.

Kaj bi si mislil jamski človek, če bi nas opazoval zdaj?

Najbrž ne bi kaj dosti razumel. (smeh) Jamski človek se je dnevno boril za preživetje in bi se mu ta naš način življenja in cona udobja, v kateri živimo, zdela rajska. A to so samo ugibanja, s katerimi pa se že devetnajst let ukvarja predstava Jamski človek, ki poskuša razumeti zagonetnost sodobnih partnerskih odnosov iz jamske perspektive.

m24.si
»Naši odnosi so v teh časih na veliki preizkušnji,« meni igralec.

Jamski človek se je preselil na zoom. Je to realnost novega gledališča?

To je gledališka realnost ta hip, stoodstotno varna, kjer je nalezljiv samo smeh. Upam pa, da ne tudi prihodnost, čeprav verjamem, da nekateri formati lahko v takšni obliki čisto v redu delujejo. Vse to gledališče na spletu v resnici ni zares gledališče, ni film in ni televizija. Ni pa brez pomena in čas bo pokazal, kaj bo kot format obstalo in kaj ne. Dejstvo je, da je odziv presenetljivo spodbuden, kar pomeni, da ljudje pogrešajo gledališče, in upam, da se kmalu vrnemo v dvorane.

Kako vi ohranjate »prisebnost« v teh čudnih časih?

Priznam, da ni povsem preprosto. Najtežje je biti brez dela, brez osnovne dejavnosti, ki me osmišlja profesionalno. Od marca lani sem bil samo dvakrat na odru pred publiko, kar je v primerjavi z običajnimi razmerami pravzaprav nepredstavljivo. Poskušam biti čim bolj ustvarjalen in v kondiciji, gledam bistveno več TV-serij, vadim klavir in komaj čakam, da premagamo virus in se stanje normalizira, da mine strah in se bomo spet lahko družili. Tudi v gledališču.