Gordani je ljubezen do glasbe privzgojil oče, ki mu je v življenju uspelo ustvariti tako znanstveno kot glasbeno kariero. »Spominjam se, kako nas je vseh šest otrok – starša sta si pač želela velike družine – vadilo na starem klavirju. Mama nas je pozneje iz Poljanske doline, kamor smo se preselili iz Ljubljane, vozila v glasbeno šolo v Škofjo Loko. Po srednji šoli sem se vpisala na glasbeni konservatorij v Celovcu,« se je spominjala Gordana, ki je začela na klavirju, nato pa se je tako zaljubila v flavto, da si je želela igrati edino ta inštrument. Prvo ji je podaril stric, drugo so ji posodili v glasbeni šoli, tretjo, »ta pravo«, pa sta z mamo pretihotapili z Dunaja.
Zaradi sestre ji je bilo neprijetno
Otrokom poskuša dati to, kar je dobila od svoje učiteljice – v njih najti najboljše. »Znala mi je pokazati, da glasbenik pripoveduje zgodbo, ne pa mehanično ponavlja zapisane note,« je dejala glasbenica, ki se odlično razume s svojo sestro, priznano in večkrat nagrajeno Neisho. »Sprijaznjena sem s tem, da sem 'sestra od Neishe'. Na začetku mi je bilo malo neprijetno. Jaz sem Gordana, Neža pa je moja najljubša slovenska ustvarjalka. Ne le ker je moja sestra, temveč ker je vsestranska: aranžira, piše in ustvarja. Z njo ter ostalimi brati in sestrami smo zelo povezani. Smo prava družinska naveza: moj mož igra v Nežini skupini, ona pa je pri vseh nečakih zelo priljubljena teta, ki jih vozi na tekme in se skupaj z njimi igra,« se je smejalo Gordani, ki v kratkem pripravlja svoj prvi samostojni projekt.
