Odhaja v pokoj

Ivo Milovanovič: »Na potovanjih moram paziti, da ne dobim driske«

Sonči Nered-Čebešek
31. 1. 2017, 20.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Statistika je močna plat športnega komentatorja Iva Milovanoviča. Pa začnimo še mi z njo: 15 moških svetovnih in 10 evropskih rokometnih prvenstev ter 8 ženskih svetovnih in 3 evropska.

Profimedia
Čestitke za bronasto medaljo niso prejemali le rokometaši, vsule so se tudi v Ivov telefon.

Televizijski gledalci bodo Iva pogrešali, doma pa so njegova dekleta navdušena, da bo več z njimi – tako žena kot hčer, še posebej pa vnukinji Taja in Brina.

Govorimo seveda o rokometnih prvenstvih, ki jih je legendarni televizijec spremljal v svojem 44-letnemu delu na televiziji.

Prav letošnje, 15. svetovno prvenstvo, ki je bilo pred odhodom v pokoj njegovo zadnje, ki ga je spremljal kot komentator nacionalne televizije, je že pred odhodom v Francijo označil za posebnega prav zaradi slovesa. Pa je odšel z njega srečen kot še z nobenega, saj je bil od mladih nog kot večina Celjanov v rokometu z dušo in srcem.

Predan do konca

Da Ivo Milovanovič resnično živi za šport, je tudi največjim nejevernežem postalo jasno pred 10 leti, ko je doživel srčni infarkt. Ko je okreval, je namreč pomodroval v smislu, da gre njegovo vrednotenje težavnosti bolezni bolj v smer, kako je neugodna za njegovo delo: »Zaradi svoje službe moram posebej na potovanjih paziti, da ne dobim driske, ker ne morem kar zapustiti komentatorskega mesta in oditi na stranišče.«

Brez športa Ivo seveda tudi v prihodnje ne bo mogel, a iz svoje uradne upokojitve ne dela nobenega cirkusa: »Vse lepo se enkrat v življenju konča in tako je tudi pri meni. Toda lepše se sploh ne bi moglo končati.«

Profimedia
Svetovna prvenstva je Ivo začel spremljati leta 1986 v Švici, ko je naslov svetovne prvakinje osvojila Jugoslavija s Pušnikom, končal pa s tretjim mestom Slovenije v Franciji.

Izlivi čustev

Ivo Milovanovič ni najbolj prepoznaven komentator le zaradi staža, ampak tudi zaradi čustvenega naboja, s katerim je prežeto njegovo delo. Ob največjih uspehih mu solze zalijejo oči, v grlu se mu naredi cmok … Da je imel na tokratnem prvenstvu priložnost za izliv čustev, je fantom nadvse hvaležen. Ko je v Francijo odhajal, je upal, da bo od sreče ganjen.

»Nekoč mi je nekdo rekel, da ljudje ne smemo skrivati čustev. Komentatorji smo ljudje in posledično doživljamo stvari tako kot ljudje pred malimi zasloni. Mene se tekme, ko igra slovenska reprezentanca, klub ali nastopa slovenska tekmovalka, tekmovalec, nekako dotaknejo. Doživljam jih drugače kot druge tekme. V glavnem slovenske športnike dobro poznam tudi osebno, zato so čustva še močnejša. Danes marsikateri komentator poskuša skriti svoja čustva in raje vpije … No, jaz pa potočim kakšno solzo.«

STA
Uspeh športnikov iz Iva vedno zvabi najgloblja čustva.