Ostali športi

Zaradi Čeferina vozil tovornjak

Barbara Kavčič
22. 7. 2013, 19.22
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Uroš Šerbec (45) je nekdanji odličen rokometaš, danes pa trener, komentator, mož in očka treh deklic.

Arsen Perić
V osnovni šoli je bil odličen učenec in v nasprotju z večino športnikov mu telovadba ni bila najbolj pri srcu.

Uroš Šerbec je eno od naših največjih imen v rokometu oziroma v slovenskem športu na sploh. Levičar je dolga leta navduševal tako v dresu Celja kot naše reprezentance, njen kapetan je bil kar nekaj let, po aktivni karieri pa se je preselil ob črto rokometnega igrišča, kjer opravlja dve vlogi - trenersko in komentatorsko. Človek mnogih izkušenj in zabavnih zgodb je bil popoln sogovornik za našo rubriko, čeprav kot je v šali priznal, kave sploh ne pije.

Uroš je svoje otroštvo z eno besedo opisal kot krasno. Odraščal je v mali vasi pri Krškem, Brestanici. V domači vasi je veliko časa preživel predvsem na številnih igriščih. V vrtec ni hodil, pazila ga je stara mama, vsak dan pa je z nestrpnostjo čakal na popoldanske ure. »Vsako dopoldne sem čakal in čakal, kdaj bodo prijatelji prišli iz vrtca. Hodil sem na konec ulice in gledal v dolino, kjer je bil. Malo je bilo hudo, ker sem bil sam, a je vseeno to hitro minilo,« je enega zgodnjih spominov opisal pravi športnik po duši.

Uroš je odraščal v družbi štiri leta mlajše sestre, s katero se nikoli nista družila. »Bila sva na različnih bregovih, bila je moje nasprotje,« je priznal in opisal dogodek, s katerim ga je najbolj razjezila. »Preden sem šel v vojsko, sem imel celo škatlo kaset z glasbo, ona pa mi je prav vse presnela s pesmimi Nirvane, Iron Maidnov in podobno. Joj, kako sem bil jezen, ko sem to ugotovil,« se je spomnil naš sogovornik, ki kot otrok ni bil, kot je dejal, fakin. »Malo smo bili poredni le, ko smo dobili petarde. Hodili smo od hiše do hiše in pozvonili, potem pa na prag vrgli petardo,« je enega redkih otroških »zločinov« opisal velik ljubitelj gradnje maket malih železnic: »S tem se je ukvarjal moj sosed in od nekdaj sem navdušen nad tem. Še danes kupim kakšno revijo in shranim slike.«

Dosežek za dosežkom

V osnovni šoli je bil odličen učenec in v nasprotju z večino športnikov mu telovadba ni bila najbolj pri srcu. »Z učiteljico smo se enkrat sporekli in zato nisem užival pri njenih urah. Imel pa sem krasnega učitelja matematike, ki je vodil tudi šahovski krožek.« Za šah ga je navdušil oče, ki ga je naučil prvih potez te miselne igre. »Tako je bilo tudi z namiznim tenisom. Očetov prijatelj, ki je bil mizar, nam je celo naredil mizo za namizni tenis. Pozneje sem bil tudi šolski prvak,« se je pohvalil odličnjak, ki je obiskoval številne krožke. »Tekmoval sem za Vegovo priznanje ter na vseh športnih občinskih tekmovanjih. Zelo dober sem bil v prometni šoli oziroma pri kolesarstvu. V petem razredu sem bil celo občinski prvak, na poligon za kolo sem odhajal predvsem zato, ker potem ni bilo treba k pouku,« je svoje velike dosežke naštel rokometaš, ki je ta šport srečal šele v sedmem razredu. Trener iz Krškega je izbral tri zagnane fante. »Trener je celo hodil po nas in nas vozil na treninge. In to vsak dan. Potem pa se nam ni dalo več, izmišljevali smo si, da smo zboleli, in podobno. Takrat mu je prekipelo, ker je nekajkrat prišel zastonj,« je prve stike z rokometom opisal Uroš, ki je potem za leto smolnato žogo postavil v kot. »Šele trener članske ekipe me je pozneje prepričal, da sem še enkrat poskusil.« In potem se je temu športu predal z vsem srcem.

Srednjo šolo je obiskoval v Krškem, saj je tam nemoteno treniral. »S prijateljem Milošem sva se hotela vpisati na pomorsko šolo v Portorožu. Hotela sva imeti ladjo. Moj stric je iz Portoroža, večkrat me je peljal na morje, ki me je povsem prevzelo,« je povedal strojni tehnik, ki pa je ta poklic opravljal le eno leto in pol, ko je hkrati igral v Velenju, ki ni bil bogat klub. »Vpisal sem se na študij rudarstva, saj je bil v Senovem rudnik. Poleg tega sem dobil štipendijo, ni bilo sprejemnih izpitov. Po dveh letih sem študij sicer opustil, kmalu sem se preselil v Celje, kjer sem postal profesionalec.«

Žogo bi pustil v avt

A še preden se je vpisal na fakulteto, ga je čakalo služenje vojaškega roka. »S štirimi prijatelji smo skupaj odprli pisma, v katerih je pisalo, kje bomo služili. Sarajevo, Pulj, Samobor. Jaz sem ga odprl zadnji in pisalo je Vipava. Bilo mi je kar malo nerodno, vsi so mi dejali, da sem si to uredil, a si res nisem,« je pojasnil levičar, ki so mu spomini na ta čas večkrat na obraz narisali širok nasmeh. »Z današnjim predsednikom nogometne zveze Aleksandrom Čeferinom sva bila soborca in njemu se moram zahvaliti, da sem naredil izpit za tovornjak. Že takrat je bil Aleksander zelo podjeten. Vsega, česar se je spomnil, smo se lotili, zaradi njega smo recimo šli na Pokljuko teč na smučeh,« nam je povedal Šerbec. »V Vipavi je bilo tako, da se je iz kasarne odhajalo na mejo bogu za hrbtom, kar nama z Aleksandrom še zdaleč ni dišalo. Če sva hotela ostati v kasarni, sva vedela, da morava nekaj početi. Tako sva se prijavila za voznika tovornjaka.«

In tega je naš sogovornik nazadnje vozil v vojski in še takrat samo enkrat. »Iz Vipave v Novo Gorico sem moral peljati 30 vojakov. Zelo sem bil živčen, se potil, nisem imel pojma, izpit za avto pa sem naredil le tri mesece preden sem prišel v Vipavo. Šel sem do kapetana, mu dejal, da se počutim odgovornega za vojake in da se tega malo bojim,« zaradi česar so mu našli drugo zaposlitev. »Dali so me na rampo, kjer so vstopala vozila, in to sem delal do konca vojaškega roka. Aleksander se je prebil do mesta voznika kapetana kasarne, ki ga je prevažal v Zastavi 101,« se je zasmejal visokorasli mož, ki je rokomet nazadnje igral na tekmi v spomin na velikega prijatelja Iztoka Puca.

V celjskem klubu je preživel 11 let, njegovo kariero na najvišji možni ravni pa je končala poškodba rame.

Priznal nam je, da bi v svojem življenju spremenil le eno stvar. »Nikoli se ne bil vrgel za tisto žogo, ko sem se poškodoval. Pustil bi jo, da bi šla v avt,« je z obžalovanjem dejal: »Operacija je bila slabo narejena, a kasneje je bila rama še toliko v redu, da sem lahko igral v 1. B-ligi. Poškodba je prišla čez noč in dolgo se nisem sprijaznil, da zame profesionalni rokomet ne obstaja več. Iskal sem potešitev, še vedno sem šel z veseljem na vsak trening, tekmo, nisem pustil, da bi mi rokomet vzeli kar čez noč. Dolga leta sem rabil, da sem se sprijaznil s tem, da ne gre več,« je z grenkobo v glasu opisal težke čase, ki pa so mu odprli novo okno: »Zadnji dve leti v karieri sem začel razmišljati o trenerskem delu. Prej mi to nikoli ni padlo na pamet.«

Deset let uvajanja

Petinštiridesetletni živahni gospod je po aktivni karieri zaplaval tudi v gostinske vode, ob dvorani v Celju ima od leta 2004 v najemu gostinski lokal. V »prostem« času pa se seveda ukvarja s svojimi dekleti. Štirimi dekleti. Ženo Alenko je spoznal, ko je živel v Velenju in bil na tem, da ga zapusti. »Vse sem že imel spakirano in v avtu, pripravljeno, da grem domov. Soigralec me je prepričal, da sem šel na rojstni dan njegove punce, in tam sem spoznal njeno najboljšo prijateljico. Tako sem še eno leto ostal v Velenju,« se je usodnega srečanja z bodočo gospo Šerbec spomnil strokovni komentator na nacionalni televiziji, ki je priznal, da sta se morala na začetku zveze z Alenko skrivati: »Nisem bil po okusu njenega očeta, ker sem bil športnik. Na začetku me je to kar malo skrbelo.«

Preden je Alenki v domači cerkvi ter na gradu Mokrice nataknil poročni prstan, sta se »družila« deset let. »Temu pravim deset let uvajanja,« se je široko zasmejal gostobesedni možak, ki bo letos obeležil 13. obletnico poroke: »Leto 2000 je bilo res nekaj posebnega. To letnico si brez težav zapomniš in ni treba veliko računati, ko pomisliš na obletnico. Takrat sem igral tudi na olimpijskih igrah, šlo je za novo tisočletje.«

Še preden pa je dahnil usodni da, sta Uroš in Alenka že pozdravila svojo prvorojenko Tinkaro, ki danes šteje 14 let. »Vesel sem bil, ko sem postal oče, a hkrati je bilo zelo težko. Pri porodu se je zapletlo, tretji dan je Tinkara dobila sepso in je bilo res zelo pestro,« je težko izkušnjo začel opisovati Uroš: »Bilo je konec novembra, padlo je veliko snega, zato so jo iz Celja v Ljubljano namesto s helikopterjem pripeljali z rešilcem. Res, šlo je za ure. Takrat sem bil ravno na pripravah v Ljubljani, igrali smo tekmo s Hrvati, razpet sem bil med treningi in bolnišnico. Vse je bilo zelo čustveno, vsi so tudi vedeli, kaj se dogaja. To je bila res težka preizkušnja,« ki pa se je končala srečno in prav tako zakoncev Šerbec ni odvrnila od namere povečanja družinice. Čez tri leta so tako pozdravili Mašo, pred slabimi tremi leti pa še Brino. »Malo nama je postalo dolgčas,« se je zasmejal trikratni očka: »Alenka je vedno želela tri, jaz sem se malo upiral. Sestavili smo seznam za in proti, moji argumenti so prevladali, a vseeno smo se potem odločili še za tretjega otroka. Tudi Tinkara in Maša sta si želeli še enega bratca ali sestrico. Zdaj je spet pestro.«

Mala Brina je tako zaokrožila družino, Uroša pa smo povprašali, ali mu je kdaj žal, da nima sina. »Mogoče kdaj. Navsezadnje je šport rdeča nit mojega življenja in mogoče bi s sinom vse lažje spremljal. Tinkara je recimo zelo umetniški tip, igra harfo, je mirna, odrasla za svoja leta. Maša je bolj dovzetna za šport, igra tenis, pleše. Bomo videli, kako bo z Brino. Moram priznati, da sem si, ko smo pričakovali njo, po tihem vseeno želel, da bi dobili deklico,« se je nasmehnil morski človek, ki pa mu je tudi smučanje »zakon«: »Med kariero sem ga zanemarjal, a ko sem se poškodoval, smo prvič šli za en teden na sneg v Flachau. Sicer bi takoj z veseljem živel na morju. Julija nas najdete v naši tradicionalni počitniški bazi, naselju Nerezine na Lošinju. Že kot otrok sem hodil tja.«

Ostalo mu jih je le 16

Šerbec sicer zelo rad potuje. Pravi, da je zelo vesel, da je zaradi OI obiskal Avstralijo. »Z Alenko sva sicer bolj zapečkarska in se bolj drživa Evrope. Francija, Irska, Anglija, Turčija. Bila sva tudi na Havajih, in to po zaslugi Celja. Padla je stava, da nas bodo, če bomo vso sezono brez poraza, peljali na Havaje. In smo šli za 11 dni. Najprej za tri dni v Los Angeles, za šest dni na Havaje, pa za dva dni še v San Francisco. Res je bila dogodivščina,« je sijajno potovanje opisal človek, ki se zna še kako preleviti v pravega turista: »V Parizu sem bil že desetkrat, pa me še vedno pritegne. Kot tudi dolina Loare, rad si ogledam gradove, spomenike, vse. Tudi Islandija je bila izjemna. Sicer smo šli na SP, a smo hitro izpadli in smo imeli prvič v karieri čas, da smo si kaj ogledali. Modra laguna je bila fantastična, pa gejzirji ...«

Skandinavija ga na sploh zelo privlači in bi jo rad obiskal z avtodomom, na drugi strani ga Afrika, Indija ne zanimata. Še enkrat bi šel v Avstralijo, na Novo Zelandijo, vendar pravi, da bodo to najbrž ostale le sanje. »Južna Amerika bi bila tudi zanimiva. Amerika mi je zelo všeč, čeprav vsi nasprotujemo amerikanizaciji in govorimo, da je tam vse brez veze, in imamo do nje nek odpor. A meni je način življenja zelo všeč. Tudi Kanada me zelo privlači. Malce težav imam, ker se Alenka od kar naenkrat boji leteti, nekaj časa bo treba počakati tudi zaradi otrok. Bova šla pa na stara leta.«

Od nekdaj pesti stiska za Liverpool

Kot velik ljubitelj športa spremlja vse, kar se da. Tenis pravi, da igra in gleda s strastjo, ni možnosti, da bi zamudil katerega od grand slamov. Roger Federer, Goran Ivanišević, John McEnroe, Boris Becker so njegovi najljubši tenisači. »Enkrat sem celo kupil Beckerjev lopar. Teden dni smo bili v Nemčiji, oče mi je pred odhodom dal 115 mark žepnine. Potem sem videl Pumin lopar, s katerim je Becker igral v Wimbledonu in je bil celo na razprodaji, ceno so iz 300 mark znižali na 99. Tega nikoli ne bom pozabil. Niti sekundo nisem razmišljal, kako bom preživel tisti teden, če ga bom kupil. Ostalo mi je le 16 mark, a bilo mi je prav vseeno,« se je zasmejal človek, ki je na OI v Londonu pred finalom teniškega turnirja naletel na Federerja in mu segel v roko.

V nogometu že od nekdaj pesti stiska za Liverpool, ki ga je spremljal tudi na stadionu Anfield, ko se je pomeril z Blackburnom. »Vzdušje je bilo res neverjetno. Bilo je ravno aprila, ko se spomnijo umrlih navijačev v Sheffieldu. Poklonili smo se jim z minuto molka. Resničnega molka, 45 tisoč ljudi, a ne slišiš ničesar. Potem pa sledi You will never walk alone ... To je pa res nekaj nepozabnega,« je razlagal Uroš, ki se mu je ob tem naježila koža. Tudi on je na stadionu seveda sodeloval z glasilkami. »Alenka mi je že prej 'zapekla' zgoščenko, vseskozi sem jo poslušal v avtu in vadil.«

Ob zaključku našega pogovora smo ga še povprašali, kje se vidi čez nekaj desetletij oziroma kakšen bi bil njegov idealen pokoj. »Upam, da bom še živel. To je prvo,« se je zasmejal in dodal: »Upam, da bom doma, da me bodo moje punce obiskovale in razveseljevale, da bomo vsi zdravi. Želim si potegniti črto pod trenersko kariero, da bi bila tako uspešna kot moja igralska. To bi me vsekakor zadovoljilo.«