Zvezde

Kakšne skrivnosti čuva Janez Starina

Andreja Comino / Lady
27. 5. 2015, 07.05
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Čeprav je za njim zavidanja vredna kilometrina na gledaliških deskah, filmu in televiziji, je igralec Janez Starina Slovence popolnoma obnorel z reklamo za mortadelo. Salama je postala tako priljubljena, da je tovarni, ki jo je izdelovala, strmo narasel promet. Janez pa se je vrnil v gledališče, in čeprav je že izpolnil pogoje za upokojitev, bo ta morala še malo počakati, saj ga čaka še kopica novih vlog. Lik gospodarja Berta v Eni žlahtni štoriji pa ga je tako na Primorskem, kjer preživlja veliko časa, kot v Ljubljani spremenil v veliko zvezdo.

Mediaspeed

»Za mano je že deset nadaljevank, ta pa je prva, ki je tako odmevna. Čisto drugače je kot v gledališču. Ljudje me ustavljajo na cesti, prosijo za avtograme, se želijo pogovarjati. Tisti, ki jim je nerodno, pa se le režijo in vzklikajo Berto,« o nenadni prepoznavnosti pravi Janez, ki ne more verjeti, da je nanizanka tako priljubljena. Na Primorskem celo v šolah v dramskih krožkih igrajo prizore iz Štorije. V Gorici pa je prava evforija. Prej je šel s kužkom na sprehod za pol ure, zdaj pa ga ni nazaj več kot uro in pol, saj ga nenehno ustavljajo. Cukajo ga za rokav in poskušajo iz njega izvleči, kakšno bo nadaljevanje, česar pa seveda ne sme povedati.

Ljubezen do zemlje se prenaša iz roda v rod

Janez se od Berta, ki ima štiri hčere, v mnogočem razlikuje, v marsičem pa sta si podobna. »Ravno zadnjič me je hči spomnila, da sem ji, ko je bila majhna, grozil, da bom šel k lovcem, če bo domov pripeljala kakšne fante. Pred kratkim so prikazali epizodo, v kateri sem hodil naokoli s puško,« se smeji. Njegov lik je sestavljen iz prepleta življenjskih dogodkov in izkušenj. Na začetku so sicer dobili spisek s skrajšano vsebino vloge, a jo sproti dodelujejo in razvijajo. Tako Bertu kot Janezu pa je skupna ljubezen do zemlje.

»V vlogi je kar nekaj mojega očeta, ki je bil zelo navezan na zemljo. Gledal je, da je zemlja prišla v domače roke, nikoli ni prodal niti koščka. Vzgojen sem bil tako, da v trgovini nismo smeli kupovati niti kruha, vse je bilo pridelano doma. Še zdaj ga vidim, kako je v nedeljo prehodil celo domače posestvo v Jagnjenici pri Radečah, in opazoval, kaj bo treba postoriti čez teden. Ljubezen do zemlje mi je ostala. Ko sem v Gorici izbiral stanovanje, sem hotel imeti atrij in svoj košček zemlje. Seveda je bilo to veliko bolj romantično kot v mojih otroških letih, ko smo zemljo obdelovali na roke in s konji,« razlaga Janez, ki se je že v osnovni šoli navzel ljubezni do gledališča. Imel je krasnega profesorja, slovenista, ki je v dramskem krožku znal otrokom tako priljubiti igro. Toda v gimnaziji je razmišljal o tem – pa tudi doma so želeli –, da bi kot najmlajši izmed šestih otrok šel za duhovnika, nato ga je zamikala arheologija.

Mediaspeed

Upornik po duši

Ko pa so ga v tretjem letniku gimnazije vrgli zaradi svobodomiselnih idej, je spakiral kovček in šel v Francijo k stricu. Nekaj časa je delal v tovarni vžigalnih vrvic, ko pa so ga sodelavci vzeli s seboj v Pariz, da so protestirali in obmetavali konzulate, so ga oblasti priprle in mu v potni list dale pečat, da je v njihovi državi nezaželen. Vrnil se je v Sežano in se pridružil gradbenikom. Malo je zidal, ko pa sta s prijateljem pripravila amatersko predstavo, so ga povabili na akademijo. Sprva je mislil, da se brez končane gimnazije ne more vpisati, a se je to v tistih časih dalo z opravljenimi diferencialnimi izpiti. Že med študijem je začel igrati v Ljubljanski Drami, nato pa so ga povabili v Gorico, kjer je nastajalo novo gledališče. Potem je malo krožil po slovenskih gledališčih, zdaj pa je član MGL.

»Živel sem v živahnih časih. Zdaj nimam več toliko energije, da bi bil nagajiv. Res pa je, kot je nekdo zapisal, da igralci ukrademo mladost in se z njo na odru igramo do smrti. V sebi sem ohranil otroškost in radovednost, ki mi pomagata pri delu,« razlaga igralec, ki mu je Primorska od nekdaj blizu. V Gorici si je ustvaril dom, in že ko pride v Razdrto, laže zadiha. »V primorskem gledališču sem zdržal 22 let, bil sem igralec, dvakrat umetniški vodja in direktor ter bil med soustanovitelji goriške gimnazije. Na ta leta imam lepe spomine,« pravi.

Vmes je ustvarjal še nanizanke, nekaj filmov in sem ter tja posnel še kakšno reklamo. Denimo tisto znamenito za mordatelo. »Prvo, še v takratni Jugoslaviji, je snemal Jaka Judnič, ki slovi kot velik perfekcionist. Več so se ukvarjali s salamo kot z mano,« se smeji Janez, ki takrat še ni obvladal primorskega narečja. Besedilo za reklamo sta z Iztokom Mlakarjem prevedla v primorščino, pokazal mu je tudi dikcijo. »Zdaj mi ta dialekt že dolgo ne povzroča več težav. Njegovo melodijo imam v podzavesti,« pravi in dodaja, da obvlada tudi druga slovenska narečja. V svojem delu zelo uživa.

»Imam srečo, da je moj poklic moj hobi. Zelo rad delam v gledališču. Pred kratkim smo imeli prav posebno premiero – slovensko besedilo Nejca Gazvode, ki je napisal Menjavo straže. Velik užitek je bil delati to predstavo, ki je bila odlično sprejeta tudi pri gledalcih,« je zadovoljen Janez, ki ima odraslega sina in hčer. Sin je po njem podedoval ljubezen do gledališča in je cenjen dramaturg, ki veliko dela tudi v tujini. Na Češkem pa sta pri neki predstavi celo sodelovala.

Mediaspeed

Rad uživa

Sicer pa je Janez, tako kot v reklami za mortadelo, velik uživač. Sem ter tja rad prižge kakšno cigareto in spije kozarček viskija ali dobrega vina. Prisega na rdeča. Spreten pa je tudi za štedilnikom, kar je v preteklih letih njegova žena, sicer bančnica, zelo cenila. Žena se ne mara izpostavljati v javnosti, zato nikoli ne hodi na njegove premiere, si pa predstave ogleda pozneje. Vsak dan se na sprehod odpravi s svojim kužkom pasme kern terier, ki ga imajo zadnja štiri leta, prej pa jim je 15 let delal družbo višavski terier. Sprehaja se rad, ne spada pa med tiste, ki komaj čakajo, da se odpravijo na pot. »V svoji karieri sem se z gledališčem dodobra napotoval: šestkrat sem bil v Južni Ameriki, prepotovali smo vso Evropo, bil sem na Karibih in lani v Izraelu. Zato ne čutim želje po potovanjih. Zdi se mi, da sem že veliko videl, pa je povsod približno isto, tako da sem doma čisto zadovoljen. Rad imam Slovenijo,« pravi igralec, ki je razpet med Gorico in Ljubljano.

Čeprav je že izpolnil pogoje za upokojitev, se mu ta staž odmika. Direktorica gledališča ga je prosila, naj še ostane v ansamblu. »Tako kot doslej se bom tudi v prihodnje dal presenetiti. Nikoli nisem hodil k umetniškim vodjem spraševat, kakšno vlogo imajo zame. Vedno me je zanimala raznovrstnost in sem sprejel ponujeno. Morda tudi zato, ker sem po naravi lenuh,« je hudomušen Janez, ki ga imajo kolegi zelo radi. V Štoriji je pol družine iz njegovega teatra (Ana in Ajda), z drugo polovico pa je tudi že delal. Aktiven bo tudi v prihodnje, saj si sebe ne predstavlja kot upokojenca. Letos je imel prav peklenski tempo – tri premiere in snemanje nadaljevanke, vmes pa je prebolel še pljučnico.