Turistična patrulja

Če študent v Cerkno gre, dosti štopa, dobro je

Zoran Franc
7. 1. 2020, 03.00
Posodobljeno: 7. 1. 2020, 07.30
Deli članek:

Tretje obiskano mesto je bilo Cerkno. Tja smo poslali Katarino in Tamaro iz Slovaške. Uživali sta v termah, si ogledali muzej in cerkev ter veliko prepešačili.

Osebni arhiv
Katarina in Tamara ob prihodu v Cerkno.

Katarina prihaja iz Slovaške, a pove, da študira na Češkem, tako kot njena prijateljica Tamara, ki jo je povabila s seboj v Cerkno. Katarina Slovenijo opiše kot čudovito deželo, ki ima vse, kar človek potrebuje. »Sama sem zaljubljena v naravo, Slovenija pa ponuja očarljive razglede. Med planinarjenjem po slovenskih hribih sem bila navdušena nad ovcami in kravami, ki se prosto pasejo v hribih. Obiskala sem tudi Triglav, torej sem prava Slovenka, mar ne (smeh)?« prikupno razlaga Katarina.

Z avtobusom do cilja

Na pot do Cerknega sta krenili v petek, z avtobusom. Povesta, da je pot hitro minila in da je bila izbira pravšnja, saj je precej snežilo, poti pa so precej ozke in ovinkaste. Po prihodu sta se najprej odpravili do turističnoinformacijskega centra, kjer ju je sprejela prijazna informatorka. »Pred odhodom sva preverili nekaj spletnih strani in si začrtali okvirno pot, a žal ni šlo vse po planu. Informatorka naju je obvestila, da bolnišnica Franja, ki sva jo želeli videti, čez zimo ni odprta za obiskovalce, zato smo nekoliko predelali najin načrt.

arhiv
Plusi in minusi kraja Cerkno.

Bili sva lačni, zato sva prosili tudi za nasvet. Priporočila nama je, da obiščeva restavracijo v hotelu, kjer sva sicer kosili sami, a naj povem, da je bila hrana zelo okusna, res pa tudi, da nekoliko dražja,« pove Katarina. Po kosilu sta se odpravili na sprehod po mestu, kjer sta si ogledali cerkev s čudovito poslikavo na sprednjem portalu, žal pa si notranjosti nista mogli ogledati, saj je bila zaklenjena. Še vedno je precej snežilo, zato sta se odločili za obisk term.

Prijetno razvajanje

»Za terme sva izvedeli šele v Ticu, in ker vreme res ni bilo najbolj primerno za raziskovanje, sva se odločili, da si privoščiva nekaj sprostitve. Najprej sva se odločili za plavanje in sprostitev v džakuziju, nato pa sva obiskali tudi savne. Tam sva spoznali prijeten par, ki ga je zanimalo, kako sva našli pot v Cerkno. Prijetno smo poklepetali in priznati moram, da sem navdušena, kako dobro Slovenci govorite angleško. Po prijetnem sproščanju sva se odpravili do najine namestitve. Naleteli pa sva na težavo. Rezervirali sva namreč apartma v Gorenjih Novakah, to je vasica v bližini Cerknega, kamor pa ne vozijo avtobusi. To sva sicer vedeli, a razlog za izbiro je bila cena, saj bi nočitev v hotelu zajemala kar tretjino najinega proračuna. Ni nama preostalo drugega, kot da pešačiva. Ko sva prišli do konca Cerknega, sva videli moškega, ki je čistil sneg z avtomobila in ga vprašali, ali je morda kam napoten. Povedal je, da ne, in vprašal, kam sva namenjeni. Razložili sva mu najino zagato in prijazno nama je ponudil prevoz. Njegova žena je poznala lastnike, pri katerih sva rezervirali prenočevanje, in že vnaprej napovedala naš prihod, tako so nas dobrodošlo pričakali. Lastnik nama je razkazal apartma, ki je bil prijeten in topel ter nama naslednje jutro ponudil prevoz do Cerknega. Izjemno prijazno,« razlaga. Po udobni namestitvi sta dekleti večer preživeli ob gledanju televizije in srkanju vina.

Osebni arhiv
Uživali sta tako v savnah kot v bazenu, namenjenem za plavanje.

Čudovita razstava in okusni žlikrofi

»Spali sva kot princeski vse do 10. ure. Nato sva vstali in odšli na zajtrk, prijazni lastnik naju je nato odpeljal v mesto, kjer sva obiskali Cerkljanski muzej, ki obiskovalcem ponuja tri čudovite razstave. Veliko sva izvedeli o zgodovini kraja in o tradicionalnih cerkljanskih laufarjih. Poskrbljeno je, da so opisi razstavljenih predmetov prevedeni v angleščino, kar je za turiste odlično.« Po obisku muzeja sta se dekleti odpravili na kosilo. Obiskali sta picerijo Pr' Štruklu, kjer sta pokusili tradicionalne žlikrofe. »Jaz sem poskusila žlikrofe z gorgonzolo, Tamara pa z gobami in bučkami. Jed je precej podobna slovaškemu pierogom, a so žlikrofi precej manjši,« razlaga. Po kosilu je bil čas odhoda in dekleti sta se kljub avtobusni povezavi odločili, da poskusita srečo z avtoštopom.

Osebni arhiv
Navdušeni sta bili nad žlikrofi, ki so ju spominjali na slovaške pirohye.

»Bilo je precej voznikov, a najprej ni nihče ustavil.  Nato pa se naju je le usmilil mlajši fant. Vprašali sva ga, ali gre morda v Ljubljano, pa žal ni šel. Svetoval nama je, da z avtoštopom poskusiva v nasprotni smeri, proti Idriji. Najprej nama nasvet ni bil povsem jasen, nato pa sva ugotovili, da obstajata dve poti do Ljubljane. Čez čas nama je znova ustavil mlajši fant in povedal, da ne sicer gre do Ljubljane, a naju lahko odloži v Trebijah. Sprejeli sva. Odložil naju je na avtobusni postaji in odločili sva se, da štopava naprej. Naslednji voznik nama je ponudil prevoz do Škofje Loke, tudi to sva sprejeli. Tamara se je spomnila, da je v skupino študentov na izmenjavi, ki jo imamo na Facebooku, nekdo objavil, da potuje v Škofjo Loko. Pisala je fantu in vprašala, ali obisk Škofje Loke še drži in če lahko od tam potujeva z njim do Ljubljane. Povedal je, da je trenutno v Kranju, a bo kmalu v Škofji Loki, in če sva si pripravljeni z njim ogledati mesto, nama z veseljem ponudi prevoz. Sprejeli sva. Tako sva si ogledali še eno slovensko mesto in nekaj prihranili. Obiskali smo tudi cerkev Svetega Tomaža. Pot je bila meglena, a ko smo prišli do vrha, se je razprostrl čudovit razgled, ki je ponujal pogled na gore in čudovit sončni zahod. Zaključek najinega potovanja je bil popoln. Čudovito je bilo in hvala za tole izkušnjo,« zaključi Katarina.