Mobilna verzija
03:52 21. september 2018

Presenečena nad prijaznostjo in gostoljubnostjo domačinov

Z.F.
0 Posodobljeno: 13:44 / 18.1.2018

V tokratni turistični patrulji smo obiskali Ruše.

ana in pipan obrez

Ana in Pipajn sta na poti uživala tudi ob odkrivanju umetnosti. Foto: osebni arhiv

ocena ruš

Ocena Ruš Foto: ARHIV

Delovno mestece, ki se skriva streljaj od Maribora, pod obronki mogočnega Pohorja. Tja smo poslali Čehinjo Ano in Norvežana Pipajna. Presenetili so ju narava, gostoljubni domačini in številne poti, namenjene pohodnikom.

Ana prihaja iz Prage in se je v Slovenijo preselila septembra. Trenutno je pri nas na študijski izmenjavi, v kampusu pa je spoznala tudi Pipajna, s katerim se je odpravila na raziskovanje skritega mesteca. Ana pove, da se na izlet nista imela časa pripravljati, saj imata trenutno za opraviti precej študijskih obveznosti. Vnaprej je sicer želela rezervirati hotel, a je bil žal zaseden, preverila je tudi ponudbo na spletni strani Občine Ruše, vendar je ta zgolj v slovenščini.

Na pot s prevozi

Na pot do Maribora sta se po nekaj zapletih in zasedenih vožnjah, ki sta jih želela rezervirati prek spletne strani prevoz.org, odpravila ob 7.45 z glavne avtobusne postaje v Ljubljani. »Voznik in dekle sta bila zelo prijazna. Vso pot do Maribora smo se pogovarjali. Povedala sva, da greva v Ruše, pa sta se najprej čudno spogledala, nato pa se nasmehnila drug drugemu. Ne vem, zakaj, a je bilo zabavno. Govorili smo tudi o študiju in o vsem mogočem,« razlaga Ana. V Maribor sta prispela okoli pol desetih. Preverila sta informacije o avtobusnih prevozih iz Maribora do Ruš in ugotovila, da prvi avtobus pelje šele čez dve uri. Ker je precej deževalo, sta se odločila, da se odpravita v bližnjo kavarno ter se nekoliko pogrejeta in okrepčata.

razgled

Iz sobe, kjer sta stanovala, sta imela čudovit razgled. Foto: osebni arhiv

Nočila na turistični kmetiji

Medtem sta želela rezervirati nočitev v edinem hotelu v Rušah, vendar so bile vse prenočitvene zmogljivosti zasedene. Odločila sta se, da na spletni strani booking.com preverita najbližje možne ponudnike nočitev, in tako našla možnost, da prenočita na turistični kmetiji v Selnici ob Dravi, ki je od Ruš oddaljena dva kilometra. Čas je klical k odhodu, zato sta se odpravila do avtobusne postaje. »Povedati moram, da je bil avtobusni voznik zelo prijazen. Prosila sva ga, naj naju opozori, kje morava izstopiti, in naju morda usmeri do turistične kmetije, pa nama je ustavil kar pred turistično kmetijo,« navdušeno pripoveduje Ana. »No, in je sledilo naslednje presenečenje.

Ruše + -

Plusi in minusi občine Ruše. Foto: ARHIV

Če so bile v Rušah vse kapacitete zasedene, sva bila tukaj edina gosta. Turistična kmetija je zelo lepo urejena, zato ne razumem, zakaj je bila povsem brez gostov. Poudariti moram, da je bila gospodarica, tudi v vlogi receptorke, izjemno prijazna in gostoljubna. Zataknilo se je edino pri jeziku, saj je govorila zgolj slovensko in nemško. Ko smo uredili prijavo, naju je pospremila do sobe. Ta je bila čudovita, zelo čista in prostorna. Nekoliko sva se odpočila, nato sva se odpravila do Ruš. Nekaj časa sva hodila po cesti ob Dravi, nato pa sva si utrla pot skozi gozd. Ne vem, kaj se je zgodilo, a med potjo je bilo ogromno podrtih dreves. Pot je bila ponekod celo težko prehodna, a nama je uspelo.« Ob prihodu jima je že precej krulilo v želodcu, zato sta se odločila poiskati kaj za pod zob. Sprehodila sta se do pekarne in si kupila manjši prigrizek, nato pa nadaljevala raziskovanje. Sprehodila sta se tudi mimo pošte, kjer sta želela kupiti razglednico, vendar je bila žal že zaprta.

skulpture

Na sprehodu po srečni poti sta občudovala številne skulpture. Foto: osebni arhiv

Hodila sta po srečni poti

cene obiska ruše

Cene obiska Ane in Pipajna. Foto: ARHIV

Ker je bilo precej mrzlo, za nameček pa je deževalo kot iz škafa, se nista odločila za raziskovanje ruškega Pohorja, temveč sta raje raziskovala mestece. Sprehodila sta se mimo cerkve ter si ogledala mestni trg in še nekatere druge znamenitosti. Sprehodila sta se tudi po tako imenovani Srečni poti.

Ta je posuta s številnimi kipi, skulpturami in ilustracijami, kar ju je povsem očaralo. »Bilo je zelo lepo. Kot nekakšna galerija ali muzej na prostem, bi si upala trditi. Razstavljenih je bilo veliko različnih skulptur, kipov, slik. Zelo rada imam umetnost in glasbo, veliko sem prebrala tudi o slovenski umetnosti, a nikjer nisem zasledila podatka o tem 'muzeju na prostem',« pravi Ana. Po ogledu sta se odpravila nazaj v mesto in tam med raziskovanjem našla še šolo, nekaj kavarn in športni center.

kegljanje

Preizkusila sta se v kegljanju in se zelo zabavala. Foto: osebni arhiv

Čas za kegljanje

Odločila sta se, da preverita ponudbo v športnem centru. Prijazna receptorka jima je ponudila možnost kopanja in savnanja, vendar s seboj nista imela kopalk. Zato pa sta se pomerila v kegljanju. »Sprejela sva predlog receptorke in rezervirala stezo okoli 19. ure. Ker sva imela do takrat še skoraj tri ure, sva si najprej privoščila pozno kosilo. Zavila sva v bližnjo picerijo. Bili so zelo prijazni in gostoljubni, hrana pa odlična. Tam sva ostala kar nekaj časa, in ker naju je oba v ponedeljek čakal študijski izpit, sva medtem nekaj časa namenila tudi študiju. Čez čas se nama je približala deklica, predvidevam, da je bila hči lastnikov. Malce sva se igrala z njo, ona pa nama je v zahvalo podarila origami. Bila sem šokirana nad prijaznostjo in odprtostjo tako majhne deklice,« pove Ana. Pokusila sta še lokalno vino, nato pa se počasi odpravila na kegljišče. Vreme se medtem ni kaj bistveno spremenilo. Še vedno je precej močno deževalo, ob tem pa je še bril mraz. Ko sta prišla v športni park, so ju že pričakovali. Ker nista vedela, kako se lotiti igre, sta najprej opazovala druge, ob tem pa se silno zabavala z zadetki. »Bilo je noro in zabavno hkrati. Polno smeha in predvsem neuspešnih poskusov. Priznati moram, da me od metanja malce boli roka,« v smehu pripomni Ana.

ruše nagrajenci

Pot brez osvetljave

Po dobri uri in pol kegljanja sta se Ana in Pipajn odpravila nazaj na turistično kmetijo. Pot je bila slabo osvetljena in zato na trenutke celo strašljiva, pravita. Ko sta prispela, sta nekaj časa posvetila še študiju, nato pa okoli polnoči legla k počitku.

Napačna pot

Zbudila sta se okoli 9. ure, se uredila in se odpravila na zajtrk. Tam ju je že pričakala prijazna gospodarica, ki je poskrbela tudi za dobrote brez glutena, saj je Ana preobčutljiva na gluten. »Odlično je bilo. Zelo prijazna je bila do naju. Med drugim nama je ponudila domačo marmelado iz kakija, ki je bila naravnost vrhunska. Po zajtrku nama je razkazala posestvo, travnike in živali, nato pa sva se odpravila na pot. Zavila sva sicer v napačno smer in se malce izgubila; to sva ugotovila šele po enourni hoji, ko nikjer ni bilo ničesar. (smeh)

sprehod

Med sprehodom ju je spremljajo ogromno lično urejenih kapelic. Foto: osebni arhiv

Obrnila sva se in se vrnila h kmetiji. Prijazna gospodarica naju je nato odpeljala do središča Selnice ob Dravi in nama pokazala kulturni dom ter še druge pomembne stavbe,« opiše Ana. Krenila sta na avtobus in se odpeljala v Maribor, kjer sta želela rezervirati prevoz do Ljubljane. Ker jim prevoza ni uspelo dobiti takoj, sta si v mestu privoščila kosilo, nato pa sta okoli pol treh popoldne le odpotovala v Ljubljano.

»Imela sva se prekrasno. Za naju je bila to odlična izkušnja. Vsaj malo sva med vsemi študijskimi obveznostmi zadihala. Prijal mi je odmik v naravo. Hvala za čudovito izkušnjo!«

Vaš prispevek