Ruskih izseljencev je v Sloveniji okoli 3500. Pri nas se dobro počutijo, Slovenci smo odprti in prijetni, pravijo. Mnogi so si tu ustvarili dom, ki ga ne mislijo zapustiti. In mnoge med njimi boli srce, ko gledajo, v kaj se spreminja njihova domovina.
Tatiana se je v Slovenijo preselila leta 2018. Mož tu študira, ustvarila sta si krog prijateljev, med katerimi so tudi Slovenci. Od začetka vojne v Ukrajini Tatiana vidi dve kategoriji Slovencev. Eni sočustvujejo, a ne vidijo razlike med Rusi in Ukrajinci in obojim ponudijo pomoč. Drugi so tisti, ki jih bolj malo zanima, kaj se dogaja, razen morda cen energentov in grožnje jedrskega napada. Tudi Tatiana in njen mož pomagata beguncem iz Ukrajine. Zaradi podpore napadeni sosedi so v Rusiji celo začeli kazenski postopek proti njima. »Mislim, da zahodni mediji podcenjujejo dogajanje v Rusiji. Tam je veliko huje, kot vidimo v medijih,« pravi Tatiana. »Odraščala sem v majhnem mestu na daljnem vzhodu. Vedno smo imeli razdejanje, revščino, pijančevanje. Bolj ali manj dobro so ljudje živeli predvsem v Moskvi, Sankt Peterburgu in Kazanu. Oba z možem sva imela podjetje. Korupcija je neverjetna, v zadnjem desetletju pa je oblast prešla v roke varnostnih sil in Čečenov. Vsa dejanja in izjave, ki se oblastem zdijo sporni, zelo kruto zatrejo.« Odšli so ali odhajajo vsi, ki so sposobni misliti. Ostajajo tisti, ki gledajo televizijo in verjamejo ruski propagandi. »Moja teta, ki je stara 60 let, je vse življenje trdo garala in je zdaj spet prisiljena delati, saj s skromno pokojnino ne more preživeti. Ko sem jo poklicala v prvih dneh vojne, mi je rekla, da je treba vse Ukrajince pobiti. Potem sem se nehala pogovarjati z njo. Verjame, da jim na televiziji govorijo resnico, da je življenje v Ruski federaciji dobro, na Zahodu pa slabo. Homoseksualci – kar je v Rusiji še vedno strahotno diskriminirana populacija – so vsepovsod in vsi sanjajo, da bi zavzeli Rusijo.« Tatianin oče nikoli ni podpiral Putina in zaradi tega zdaj živi v popolni izolaciji. Nihče noče ali pa si ne upa prijateljevati z njim. »Ljudje kot idioti ponavljajo naučene fraze. Menijo, da je treba Ukrajino in Evropo uničiti, in sprašujejo, zakaj še niso izvedli jedrskega napada. Tisti, ki se poskušajo nekako upreti, so strogo kaznovani.«
Tatiana ne more verjeti, kakšno enoumje vlada med velikim delom prebivalstva. So kot zombiji, pravi, kot bi jim zameglili zavest. Vsi njeni znanci in prijatelji, ki razumejo, kaj se dogaja, so že odšli ali pa poskušajo oditi. Oče in brat tega ne moreta narediti, ker nimata tujih potnih listov. Moževi starši pa se zaradi starosti bojijo, da ne bodo mogli na novo zaživeti v tuji državi in se naučiti jezika.
S sorodnikom iz tujine se je varno pogovarjati samo o vremenu
Andrej živi v Sloveniji večji del svojega odraslega življenja. Preselil se je pred 18 leti, ko mu je sicer rusko podjetje tu ponudilo zaposlitev. Po njegovih izkušnjah smo Slovenci prijazni do vseh tujcev, do Rusov pa gojimo še posebno simpatijo. Od začetka vojne v Ukrajini z nekaterimi kolegi, vsaj o politiki, ne govori več. Pa tudi s starši ne, a iz drugih razlogov. »Večina mojih prijateljev je zdaj tiho, nekateri niso več v Rusiji. S starši teh tem po Skypu ne omenjamo več, ker s tem ni več heca. Kot v starih sovjetskih časih je pravilo, da se s sorodnikom iz tujine pogovarjaš samo o vremenu.« V zahodnih medijih je dovolj kanalov in posameznikov, ki širijo kremeljsko agendo, pravi Andrej. V Rusiji pa opozicijskih medijev dobesedno ni več. »V zadnjih 20 letih smo imeli eno samo radijsko postajo – Eho Moskve – in en sam kritičen časopis – Novaja Gazeta. Zdaj ju ni več, takoj po začetku vojne so jima odvzeli licenco in ju ukinili.«
Andrej pravi, da v Rusiji obstaja »putinski družbeni konsenz« – vi se ne vmešavate v politiko, jaz se ne vmešavam v vaše zasebno življenje. »Do razglasitve mobilizacije večine ljudi sploh ni zanimalo dogajanje v Ukrajini. Enako kot prej v Siriji ali kjerkoli drugje. V smislu, saj bo Putin vse uredil, to se nas ne tiče. A zdaj je s tem konec. Prehod iz avtokracije v diktaturo, ki je v Rusiji v teku, zahteva vmešavanje v zasebna življenja, pogosto pa tudi življenja sama.« Andrej je od daleč spremljal že več valov izseljevanja. Prvega po letu 2011, ko je Putin ukradel volitve, drugega leta 2014, ko je napadel Ukrajino in aneksiral Krim, tretjega po ponovnem napadu na Ukrajino. »Takrat so odšli še zadnji optimisti, ki so imeli načrte in sredstva za odhod. To, kar se dogaja zdaj, je panični beg 'zadnjega upanja', ker vsi vemo, da bo Putin zaprl mejo in razglasil vojno stanje.« V zadnjem tednu je v tem valu državo zapustilo več kot 300.000 ljudi, brez načrtov in pogosto brez denarja. V sosednjih državah ni več sprejemnih kapacitet, cene najemnin v brezvizumskih Gruziji, Armeniji in Turčiji pa so šle v nebo.
Ne vem, kdaj bodo otroci spet videli očeta
Kakšna humanitarna katastrofa se dogaja na mejah, kjer Rusi bežijo v tujino, dobro ve Daša, ki je z dvema otrokoma v Slovenijo pribežala avgusta. Mož se že pet dni poskuša prebiti v Gruzijo, a gneča je nepopisna. Skupina na družbenem omrežju Telegram, ki je posvečena stanju na edinem odprtem mejnem prehodu, je v treh dneh po razglasitvi mobilizacije narasla za 100.000 članov. Ali mu bo uspelo in kdaj bodo otroci spet videli očeta, ne ve. Slovenija je njihova druga postaja. Najprej so se želeli nastaniti na Poljskem, a je sovražnost do Rusov tam izredno močna. »Odšli smo zaradi razmer v Rusiji, popolne propagande v šolah in medijih, zato ker ne moreš svobodno povedati, kaj misliš, ker so vsake volitve morda zrežirane,« pravi Daša. »V šolah se propaganda krepi in otroci morajo kimati ter se pretvarjati, tudi kadar se ne strinjajo, uvedli so celo nekakšne propagandne ure. Tako je bilo v Sovjetski zvezi, ko so se ljudje iskreno pogovarjali samo doma. Nočem, da moji otroci rastejo v tem vzdušju.« Za zdaj imajo Daša in otroci s Slovenijo dobre izkušnje. Ljudje se jim zdijo na splošno prijaznejši kot v Rusiji, tudi sošolci so jih lepo sprejeli. Ni pa vse tako rožnato na ravni birokracije. Ko je Dašin mož poskušal odpreti bančni račun v Sloveniji, so ga povsod zavrnili in banke niti skrivale niso, da zato, ker je Rus.
Daša je za seboj pustila prijatelje in tiste, ki to niso več. Od začetka agresije na Ukrajino so se ljudje okoli nje razdelili na dva tabora. Na tiste, ki jo strastno podpirajo, in one, ki jo obsojajo. Med njimi sta tudi Daša in njena družina. »Da, izgubila sem nekaj prijateljev. Poznam celo družine, ki so se sprle in prekinile stike. Propaganda je v Rusiji zelo močna in veliko ljudi – tudi dobro izobraženih – ponavlja vsako besedo, ki jo sliši na televiziji. Zame sta Rusija in Ukrajina tesno povezani. Mnogi, ki živijo v Rusiji, imajo ukrajinske korenine in sorodnike, tudi moj mož jih ima. Toda tudi tisti, ki imajo sorodnike v Ukrajini, raje verjamejo ruski propagandi kot svojim sorodnikom.« Kar zadeva mobilizacijo, se Daša ne slepi. Vsi vemo, da človeško življenje za rusko vlado ne pomeni ničesar, pravi, pa naj bo ukrajinsko ali rusko. Ljudje to vedo in večinoma nočejo ne ubijati ne umirati za državo. Zato pa so uvedli drakonske kazni (deset let zapora) za zavrnitev mobilizacije.
»Mislim, da je veliko ljudi proti oblasti, vendar ne morejo odkrito zagovarjati svojega stališča, saj bi lahko izgubili svobodo in celo življenje.« Še vedno je veliko ljudi, ki podpirajo Putina, saj verjamejo propagandi. Še več jih raje nima nobenega mnenja – samo zato, da bi bili na pravi, varni strani. Tisti, ki se poskušajo upreti, so kaznovani, mnogi se počutijo popolnoma nemočne karkoli spremeniti. »Ljudje bodo še naprej odhajali,« napoveduje Daša. »Upor pomeni zapor in malo je junakov, ki se ne bojijo končati tam.«
