Kaj je prekomerna raba interneta in kdaj ta postane zasvojenost?
Govorimo o treh stopnjah rabe interneta: prva je uravnotežena oziroma običajna, potem je prekomerna raba interneta, ko uporabnik za silo še upravlja svoje življenje in ostala pomembna področja, kot so šola, služba, čas z družino, druženje z vrstniki, urejen spalni ritem, kakšen hobi ali šport. Če pa za silo še zmore upravljati svoje življenje, a ga hkrati vse bolj vleče v digitalni svet z namenom zabave in sproščanja ter se počasi že razvija ideja o opuščanju drugih aktivnosti, je to že znak za alarm. Ko govorimo o zasvojenih, se kažejo resnične težave na več področjih in že ogrožajo na primer izobrazbeno prihodnost, svojo službo, »stranski učinki« pa so tudi depresivne motnje, anksioznosti, izgubi se motivacija za šolo, delo in ne vidijo razloga, zakaj bi imeli prostočasne dejavnosti. Močan kazalec, da so težave resne, pa je, ko pride do odvzema ali omejevanja uporabe naprave – to so zelo čustvene reakcije, zasvojeni iščejo načine, kako bi si čas na napravi podaljšali oziroma kako bi jo dobili nazaj. Krhajo se odnosi med bližnjimi, človek se osami, na več področjih mu ne gre dobro – v šoli, službi, s prijatelji.
Ali lahko postanejo tudi agresivni?
Seveda, tukaj so čustvena izsiljevanja in pritiski, pa tudi fizično nasilje. Pri zasvojenih odvzem naprave povzroči stisko, ki jo izrazijo na različne načine, kot so kričanje, loputanje vrat, metanje in uničevanje stvari, do groženj, da bo kaj naredil odraslemu, ki mu je odvzel napravo. So tudi fizični napadi ali grožnje, da bo naredil samomor, če mu starši ne vrnejo naprave.
Kakšne so smernice za določene starostne skupine, koliko časa je dovolj za zaslone?
Od nič do dveh let naj ne bo zaslonov. Od dve do pet let naj bo otrok manj kot eno uro pred zasloni, potem postopno podaljšujemo čas, predvsem pa je pomembno, da so starši zraven. Od šest do devet let največ ura zaslonov na dan in še vedno je priporočljivo spremstvo staršev, med 10 in 12 leti ne več kot uro in pol na dan, od 13 let dalje pa ne več kot dve uri na dan. Tukaj poudarjam, da gre za čas pred napravami, ki je namenjen zabavi, sproščanju, torej videoigram, družbenim omrežjem, pretočnim kanalom in podobno. Če nekdo snema videospote ali se uči programiranja ali grafičnega oblikovanja, se to šteje kot čas za hobi. Dostikrat mlajši menijo, da je čas za zabavo z digitalnimi napravami njihova pravica. A gre za privilegij, ki pride na vrsto šele, ko imamo opravljene druge stvari: domače naloge, gibanje, pomoč v gospodinjstvu, skrb za domače živali, urejeno spanje, da ni prehranjevanja za zasloni – ko je to urejeno, pravzaprav niti ne ostane preveč časa za zaslone! Ničesar nismo dosegli, če človek le čaka, da pride dovoljen čas za naprave.
Najmlajši in najstarejši zasvojeni?
Večinoma delamo s starejšimi od 12 let, navzgor pa ni starostne meje. Starostna meja se niža, zasvojeni so sicer bolj starejši. Sem imel pa primer triletnega otroka, ko me je poklicala zaskrbljena mati, da se njen otrok ne želi več prehranjevati, če ni poleg zaslona.
Kako se kaže zasvojenost?
Enako kot kemična zasvojenost, popolna preokupacija: razmišljanje le o tem, načrtovanje, iskanje priložnosti – starši gredo na sprehod, otrok panično išče napravo, spanje je neurejeno – cele noči so pokonci in gledajo v zaslone, si izmišljajo slabo počutje, da ostajajo doma in lahko gledajo serije. Kaže se kot zmanjšanje koncentracije, izgubijo motivacijo za druženje s sovrstniki in imajo slabše socialne veščine.
Iščete oziroma obravnavate tudi vzroke, zakaj nekdo postane zasvojen?
Pri tistih, ki so zasvojeni, se je najprej treba lotiti urejati druga področja, saj težave večkrat izvirajo iz družine, pogosto so tudi pridružene motnje, kot je aspergerjev sindrom ali ADHD oziroma motnje pozornosti. Večkrat so v ozadju različne travme, zlorabe, zanemarjanje otroka, prepuščanje otroka samemu sebi, takrat otrok nenadzorovano uporablja zaslone. Pri starejših pa gre za zasvojenost od spletne pornografije, trgovanja s kriptovalutami, spletnih iger na srečo ... – tu so v ozadju različni vzroki, kot so nezadovoljstvo v življenju, službi, stagniranje zasebno in poslovno ali pa so socialno neopremljeni.
Koga zasvojenost bolj prizadene, so to deklice ali dečki oziroma ženske ali moški, je kakšna razlika?
Načeloma opažamo, da so dekleta zasvojena z družbenimi omrežji, s serijami in filmi, resničnostnimi šovi, fantje pa so bolj dovzetni za igranje videoiger. Že skoraj vse igre omogočajo, da se lahko pogovarjamo s soigralci, in imajo že podobno funkcijo kot družbena omrežja.
Pri otrocih in najstnikih se pojavlja pravi strah, da česa ne bodo zamudili v skupini svojih digitalnih prijateljev, stalno morajo biti prisotni. Mnogi odrasli pa na primer telefon nosijo s seboj na WC, je to znak za alarm?
Prav ta fenomen strahu »nekaj pomembnega bom zamudil, če nisem stalno dosegljiv« je značilen, mnogo ljudi pa res odhaja na stranišče s telefonom, da ne bi preslišali kakšnega signala za kakšno obvestilo. To vidimo tudi na terenu, saj delamo v osnovnih in srednjih šolah. Osnovne šole prepovedujejo telefone v učilnicah, v srednjih šolah pa so dovoljeni in najstniki si ne morejo pomagati, da ne bi že med poukom pregledovali telefona. Ker morate vedeti, kakšen je pogled mladih na to: če nisem v tistem trenutku tam in to vidim pol ure pozneje, je to tako, kot da me ni zraven. To je velik pritisk in to je zelo stresno zanje.
Včasih se zdi, da starši, ki so odraščali brez digitalne tehnologije, mladostnikov v tem smislu ne razumejo, ker ne poznajo tehnologije in se tako postavijo v nekako podrejen položaj. Kaj lahko starši storijo?
Pri mladoletnikih, ki pridejo k nam, so vedno zraven tudi starši, ki jim razložimo, zakaj so mladim digitalni svetovi tako pomembni, da bi lahko na bolj razumevajoč način stopili v komunikacijo. Večkrat pa starši – čeprav smo vse bolj informirani – menijo, da je to stvar mladih, dokler seveda ne začne škripati. Radi rečejo, da gre za stvar mladih, ki je starejši ne razumejo. Druga stvar je ta, da so nevešči, nimajo znanja, ne vedo, kaj sploh gledati na napravah. Mladostnik mu kaže, kaj gleda na družbenem omrežju, in starš se s tem ne zna povezati. A zdaj postajamo starši tudi tisti, ki smo digitalno že bolj pismeni, in tukaj se stvari spreminjajo.
Včasih imam občutek, da je pri starejših digitalna zasvojenost nekako družbeno sprejemljiva: mama na otroškem igrišču dve uri bulji v telefon, očka doma tri ure na dan igra videoigrice. Je to težava?
Ponekod se pojavlja, imamo primere, ko partner da drugemu partnerju ultimat, koliko časa lahko preživi pred zasloni, da ne trpi družinsko življenje. Ključno je to, da se naprave uporabljajo premišljeno in da se družina pogovarja o tem, zakaj lahko oči igra videoigrice, jaz pa ne. Očijevo igranje videoigric ne sme iti na račun skupnega, družinskega časa. Če je vse opravljeno, kot sva se pogovarjala že zgoraj, ni težav. To so navade sodobnih družin.
Kako pa se lotimo »digitalne diete«, če ugotovimo, da smo malce preveč zapadli v digitalni svet?
Predlagam digitalni post enkrat na teden, vsakemu posamezniku in vsaki družini. Na ta dan se je treba pripraviti in načrtovati aktivnosti, da ne bodo potrebne naprave. To je treba narediti načrtno. Digitalna dieta je sicer naš program za prekomerne uporabnike in gre za učenje upravljanja s časom, načrtovanja, prioritet, učenja samonadzora. Dieta sicer ne pomeni, da nič ne jemo, ampak uživamo ravno prave stvari ob pravem času.
Imate tudi povratnike?
Ravno med protikoronskimi ukrepi, ko je bilo življenje na sploh omejeno, se je nekaj ljudi vrnilo iz preventive, da jih ne bi odneslo nazaj v digitalno zasvojenost. Tisti, ki se vrnejo, so se običajno spet znašli v kakšnih okoliščinah, zaradi katerih so znova izgubili nadzor. Vrnejo se, da obnovijo znanja in veščine, ki so jih sicer že usvojili.
Je čas epidemije zelo spremenil naše digitalne navade?
Zelo. Šele zdaj opažamo, predvsem na šolah, da je bilo potrebno eno koledarsko leto, da so se stvari spet postavile nazaj in da spet živimo v svetu, kot smo živeli prej. Nekateri pa so obtičali na napravah, kot med koronskimi ukrepi. Zdaj so spet zaživele obšolske dejavnosti, in več ko bo tega, bolj se bo tudi raba zaslonov normalizirala. Kultura rabe digitalnih naprav pa je takšna, predvsem pri mladih, da je to način preživljanja prostega časa. Tam so vsi in moram biti tudi jaz – kot sva se pogovarjala prej, ker bom zamudil kaj nujnega. Življenje v družbenih omrežjih in videoigrah je zelo hitro, poleg tega en del prijateljev pride čez dan, drugi ponoči in biti moram z vsemi. Imamo tudi primere, ko otroci tožijo, da so sami na igriščih, ker nihče več ne pride ven, vsi so doma za svojimi napravami.
Kaj lahko naredijo starši?
Tukaj je še vedno ključna vloga staršev, ki morajo vztrajati pri zdravih navadah, časovnih omejenosti, menim pa tudi, da je otroka treba nagraditi, če se zmore držati dogovorov. Naj dobi simbolično nagrado – obisk kina, sprehod s staršem – ne pa več časa za zaslonom, to ne sme biti nagrada. Če imamo družinska pravila, jih moramo starši dosledno izvajati in sankcionirati. Pa seveda zdržati čustvene pritiske, čustvena izsiljevanja otrok. Pa tudi do fizičnega nasilja prihaja, kot sva že omenila.
Kakšni so trendi v svetu?
Dostop do spleta je že povsod in povsod se srečujejo z enakimi težavami, to je globalen trend. Različne kulture se s tem spopadajo na različne načine: na primer na Kitajskem so zakonsko omejili igranje videoiger in prekomerno igranje kaznujejo, to so naredili na državni ravni. Ugotovili so, da so na račun videoiger izgubili celotno generacijo. Kolikor sem seznanjen, je bilo tam, podobno kot pri nas, mnogo pozivov, da se je treba digitalizirati, se naučiti uporabljati digitalne naprave. Hkrati pa so bili pozivi, da je treba to nadzorovati.
Problematika narašča, se morda že umirja?
V času korone je naraščala, tudi povpraševanje po naših programih je naraslo. Koliko je zasvojenih, izvemo šele takrat, ko pridemo v stik z njimi, koliko jih je za štirimi stenami, pa ne vemo. Opazili smo, da se je po koroni izredno povečalo medvrstniško spletno nasilje. To je morda logično, ker je več komunikacije na spletu in je zato več spletnega nasilja, a kolikor spremljamo, opažamo, da je to spletno nasilje postalo nekaj samoumevnega, del normalne komunikacije.
Kaj je spletno nasilje, pa popularni seksting?
Spletno nasilje so žaljivke, poniževanja, grožnje, sovražni govor na podlagi česarkoli, ustvarjanje lažnih profilov, kraja identitete. Poleg tega vse mlajši tudi sekstajo, torej prostovoljno izmenjujejo gole fotografije in posnetke. Če stvar uide izpod nadzora, fotografija se pojavi kje drugje, je oseba običajno v hudi čustveni stiski. Potem so tukaj tudi ljudje, ki ciljno iščejo ranljive otroke za spolne zlorabe in druge vrste goljufij. Veliko je odvisno od staršev, koliko se ti vpletejo in nadzorujejo, kaj se dogaja, saj podjetja, ki prodajajo videoigre in ostalo, želijo ravno obratno kot mi: želijo, da je otrok čim več časa za ekrani. Zakonodajna raven je tudi pomembna, na primer na Norveškem in v Franciji so uzakonili, da morajo biti fotografije, ki jih vidimo na primer na Instagramu in so kakorkoli obdelane, podpisane z informacijo, da te fotografije ne odražajo pravega stanja, ampak so obdelane. Mladostniki v obdobju pubertete predvsem opazujejo vrstnike, kakšni so, da ne bi izstopali in bi bili »kul«, družbeni mediji pa jih nagovarjajo ravno v tem smislu: kakšna oblačila nositi, kakšna ličila uporabiti … Pred kratkim sem imel primer, ko je 14-letnica na vsak način želela imeti umetne nohte, ker jih imajo vsi drugi. Mama ji ni mogla razložiti, da tega ne potrebuje in da je premlada za umetne nohte.
To je težava – na primer mnogo otrok v prvi triadi že ima s seboj v šoli telefon. Kako razložiti otroku, da ga pri osmih letih v resnici ne potrebuje?
Seveda, to je težava, poleg tega potem tisti, ki naprave nima, ne more sodelovati v pogovorih o tem v šoli z vrstniki in je pravzaprav izločen, tega pa si nihče ne želi. A mislim, da so vsaj nekje do pubertete še vedno starši tisti, ki so najpomembnejši bližnji za otroke, predvsem pa veliko naredimo s svojim zgledom, kako sami uporabljamo te naprave.
