Priročni vrelec grščine
POLIANDRIJA – zveza ene ženske in dveh ali več moških, po naše mnogomoštvo, izhaja iz grškega »polis«, mnogo, in »andros«, moški. Če se ženska poroči z dvema ali več moškimi, ki so bratje, je to adelfijska ali bratovska poliandrija.
POLIGINIJA – zveza enega moškega in dveh ali več žensk, poslovenjeno kot mnogoženstvo.
POLIGAMIJA – pomeni tako poliandrijo kot poliginijo, se pa najpogosteje uporablja kot sinonim za poliginijo.
MONOGAMIJA – zveza ene ženske in enega moškega.
Ampak – kaj pa če dva moža ali več pomeni le to, da bo morala vsak dan oprati dva ali več parov gat, skuhati dvoje ali več kosil, prenašati dva ali več tečnih dedcev …, da bo imela, skratka, več dela, pravic pa nič več kot prej? Kakorkoli, poliandrijo, tako se reče zvezi ene ženske in več moških, so v zgodovini dodobra preskusili, ponekod jo neuradno prakticirajo še zdaj. In zdi se, da stvar deluje. Razen kadar ne.
Debata o poliandriji se je te dni znova razvnela zaradi profesorja ekonomije na šanghajski univerzi Fudan, ki je poskušal pomanjkanje mladih žensk na Kitajskem, nastalo zaradi štirih desetletij zgrešene družinske politike, reševati s praktičnim predlogom – zakaj ne bi znova uvedli poliandrije, je napisal, zakaj si ene žene ne bi bratsko delila dva ali več soprogov, tako bi vsi prišli na svoj račun, nihče ne bi ostal nepotešen in zato potencialno nevaren, pa še več otrok bi se rodilo.
Kitajke na družbenih omrežjih so ponorele – njihovi odzivi so bili v razponu od zaničljivih, blago sarkastičnih pa vse tja do zares strupenih, vse pa bi se dalo strniti v en sam odgovor (in tri klicaje): NE, HVALA!!!
O obrezovanju vejevja
Kitajci imajo problem. Velik problem. Ki bo v samo nekaj letih postal še veliko veliko hujši. Kitajska danes šteje 1,4 milijarde prebivalcev, moških imajo 34 milijonov več kot žensk. Štiriintrideset milijonov, ki bodo obsojeni na samoto, na življenje brez žene in otrok. Štiriintrideset milijonov, za katere je zmanjkalo žensk.
Izračunali so, da bo število prebivalcev doseglo najvišjo točko leta 2027, ko jih bo 1,45 milijarde, potem pa bo začelo upadati. Število žensk v rodni dobi se ne bo več bistveno povečalo. Do leta 2050 bo približno tretjina prebivalstva stara več kot 65 let, medtem pa se bo rojevalo vse manj otrok.
Konec sedemdesetih so na Kitajskem zaradi omejevanja rasti prebivalstva uvedli politiko enega otroka, vsak državljan je smel imeti le enega samega potomca. Izjem je bilo malo, kazni za kršitelje pa hude in tako so se v deželi, kjer si tradicionalno želijo predvsem moških potomcev, rojevali večinoma dečki, ženske zarodke so pa splavljali. Leta 2015 so prepoved sprostili in začeli delovati v nasprotni smeri – da bi zvišali rodnost, državljane zdaj pozivajo, da je rojevanje otrok njihova domoljubna dolžnost, ponujajo jim tudi korenčke v obliki davčnih olajšav in pomoči pri nakupu bivališča, ampak mladih Kitajk vse to ne gane, tudi one hočejo službe in kariere, zato imajo otroke čedalje pozneje in jih rodijo čedalje manj.
Danes imajo na Kitajskem na sto žensk okrog 117 moških, skupaj torej 34 milijonov več moških kot žensk. Ti neprostovoljni samci imajo tudi ime, guanggun, suhe veje, jim pravijo. In tu je prijazno vskočil profesor ekonomije s predlogom, kako oklestiti suho vejevje, da ga bo vse manj, otrok pa vse več. Yew Kwang Ng (včasih zapisan tudi kot Youguang Huang), Malezijec po rodu, je debato sprožil v svoji kolumni na spletnem poslovnem portalu. »Če sta se dva moška pripravljena poročiti z isto žensko in tudi ona nima nič proti, s kakšnim razlogom jima potem družba preprečuje, da bi si delila ženo?« se sprašuje. Saj ženskam ne bo problem servisirati več moških, nadaljuje, in utemelji: »Za prostitutke je čisto običajno, da imajo več kot deset strank na dan.« In takoj za tem še ena cvetka, ki je ženskam dvignila pritisk: »Skuhati kosilo za tri ljudi pa tudi ne vzame bistveno več časa kot skuhati kosilo za dva.«
Nad odzivom žensk je bil potem hudo presenečen in zaradi njega užaljen, še vedno pa je pripravljen reševati problem nepotešenih moških: napovedal je, da se bo v naslednji kolumni lotil legalizacije bordelov, kajti nepotešeni moški so tiktakajoča bomba, ki lahko kadarkoli eksplodira.
In se je v vsej tisti ihti še komaj kdo spomnil, da koncept poliandrije na Kitajskem sploh ni nič novega.
O morali
Gremo počasi nazaj, pred petimi leti, leta 2015, je v enem od svojih blogov (ima jih več) poliandrijo predlagal neki drug profesor ekonomije, Xie Zuoshi, na neki drugi kitajski univerzi – nihče še ni dobro raziskal, zakaj se take ideje utrinjajo prav profesorjem ekonomije – in tudi on je bil deležen tako srditega spletnega odziva (»Je kaj takega sploh napisalo človeško bitje?« se je vprašala neka borka za pravice žensk, pa o kršenju javne morale je bilo tudi precej govora), da je sporni zapis umaknil, zamenjal pa ga je z ogorčenim odgovorom: »Vi zagovarjate pare, ki jih sestavljajo po en moški in ena ženska. A ta vaša morala bo vodila do 30 milijonov suhih vej brez upanja, da si kdaj najdejo ženo. Je to tako imenovana 'morala'? Tole se vprašajte, če bi bili vi guanggun, bi še vedno zagovarjali koncept en moški, ena ženska?«
Vendar pa mu ni mogoče očitati, da o problemu ni temeljito razmislil. Gre predvsem za vprašanje denarja, je spoznal. »Zaradi toliko suhih vej je žensk premalo in zato se njihova vrednost zvišuje. Vendar pa to ne pomeni, da se ne da trga prilagoditi. Pri suhih vejah gre za problem dohodka. Moški z visokimi dohodki si lahko najdejo žensko, ker lahko plačajo višjo ceno. Toda kaj pa tisti z nizkimi dohodki? Ena od rešitev bi bila, da jih ženo vzame več skupaj.«
Da bogati laže pridejo do žene, vsekakor drži. Če ne gre drugače, si jo uvozijo iz tujine, iz Vietnama, Kambodže, Indonezije, Laosa, Severne Koreje, Nepala, Pakistana, Mijanmara. Iz Mijanmara z lažnivimi obljubami vsako leto zvabijo na stotine žensk, ki potem končajo kot seksualne sužnje pri kitajskih družinah. Cena? Od 3000 do 13.000 dolarjev. Rojevati morajo otroke, čim prej in čim več. Pobegnejo lahko le tiste, ki so pripravljene zapustiti svoje otroke.
Če torej mnogomoštva ne bodo uvedli, in vse kaže, da ga ne bodo, ostajata še dve možni rešitvi: moški, ki iščejo nevesto, naj se odselijo v tujino, in tujke, ki iščejo moža, naj se priselijo na Kitajsko.
O svetlih zgledih
Kar je dovoljeno Jupitru
…
Pregled mnogomoštva po verah pokaže različne prakse. V hinduizmu je očitno obstajalo, saj najmanj en primer omenja sloviti ep Mahabharata, v judaizmu mnogomoštva ni, krščanstvo sicer slavi monogamijo, vendar pa nekatere sekte, na primer mormoni, od tega odstopajo. Čeprav so mormoni najbolj poznani po mnogoženstvu, so v svoji zgodnji zgodovini poznali tudi mnogomoštvo. Islam je strogo prepovedal poliandrijo, ki je obstajala v predislamskih arabskih kulturah, in je še danes ne dovoljuje, nič pa nima proti poliginiji, saj zakon moškemu dovoljuje do štiri žene.
V srednjeveški Kitajski je bila poliginija, mnogoženstvo, povsem običajna, v Hongkongu celo zakonita vse do leta 1971, mnogomoštvo pa je redkejše in se je pojavljalo le v določenih obdobjih. Obstaja zapis iz časa dinastije Ming (1368–1644), ki omenja vas, v kateri je bil običaj, da se bratje poročijo z isto žensko, vendar je cesarski dvor leta 1491 to prepovedal.
Poliandrija je na Kitajskem obstajala tudi v 18. in 19. stoletju, to je odkril ameriški zgodovinar Matthew Sommer, ki je preučeval sodne spise iz časa dinastije Qing in ugotovil, da je bilo mnogomoštvo pogosto predvsem med kmečkim prebivalstvom. Cilj je bil zaščititi družino – če je en mož umrl, ženska in otroci niso ostali sami – in preprečiti drobljenje že tako skromnih posestev. Nekateri zakonci so podpisali pogodbo, čeprav ta na sodišču ni bila veljavna, oblast je namreč mnogomoštvo preganjala, še pogosteje pa sta si moža prisegla bratstvo. Kako pogosta je bila poliandrija, se iz obstoječih dokumentov ne da ugotoviti, na sodišču so namreč pristali le primeri, v katerih se je kaj zalomilo, o tistih, kjer je bilo vse v redu, pa niso pisali.
Poliandrija pravzaprav sploh ni kitajska iznajdba, obstajala je, menijo antropologi, že v pradavnini, poznali so jo tudi v stari Grčiji, predvsem v Šparti, Julij Cezar je pisal o prebivalcih Britanije, kjer sta si včasih isto ženo delila brata ali pa oče in sin, pojavljala se je praktično na vseh celinah. Še vedno je živa in zdrava v Tibetu, Butanu in delih Nepala – čeprav je protizakonita, še kar trmasto obstaja.
Mnogomoštvo je pogostejše v deželah, kjer je bila narava skopa z dobrinami, prav zato uspeva v Tibetu, kjer je rodovitne zemlje malo – ker bratje nimajo vsak svoje družine, ker se pri otrocih ne sprašujejo o očetovstvu, ostaja zemlja v družini in se ne drobi. V tem učinek poliandrije spominja na evropsko primogenituro – posestva so prehajala iz generacije v generacijo nedotaknjena, ker je vse podedoval po en dedič na generacijo, najstarejši sin, preostale sinove so pa poslali v vojne, raziskovat nove dežele ali pa so jih dali za duhovnike.
O dedcih, ki niso za stvar
V poliandriji obstaja več različnih ureditev, posebej kar se tiče očetovstva otrok – ponekod ga, na primer, avtomatično pripišejo najstarejšemu bratu, vsi drugi so pa »strici«, drugod vsi možje veljajo za očete vseh otrok – ali glede enakopravnosti soprogov. V nekaterih ureditvah je prvi mož pomembnejši od drugih, drugod so povsem enakopravni. Kar je vsem skupno, je pa to, da ženske v teh zakonih nimajo glavne besede ali več pravic kot ženske v monogamnih zvezah. In nimajo niti manj ali drugačnega dela, še vedno gospodinjijo in skrbijo za otroke.
Obstajajo pa, predvsem v ZDA, tudi moderne skupnosti, kjer se mnogomoštvo ne naslanja na pradavno tradicijo, temveč ga uvajajo na novo. Pobudnice so ženske, ki postavljajo tudi drugačna pravila, njihovi moški jim morajo biti, na primer, povsem vdani, glavno besedo pa ima v takih gospodinjstvih ženska. Ampak je težko dobiti moške, ki na taka pravila pristajajo, potožijo.
Čudna stvar, res.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
