Velikan komunizma

Preživel je 634 poskusov atentatov

G.G./STA
26. 11. 2016, 10.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Gverilec, državnik in eden najbolj slikovitih osebnosti sodobne zgodovine - dolgoletni kubanski voditelj in oče kubanske revolucije Fidel Castro. Bil je še zadnja velika osebnost mednarodnega komunizma, ki je na pragu ZDA oblikoval komunistično državo in skoraj pet desetletij kljuboval močni sosedi.

Profimedia
Fidel Castro je v jutranjih urah 1. januarja 1959 razglasil zmagoslavje revolucije.
Fidel Castro je umrl v 91. letu starosti.

Številni Kubanci brez Fidela niso nikoli živeli. Na čelu Kube je bil med letom 1959 in 2006, dve leti kasneje pa je oblast predal svojemu mlajšemu bratu Raulu, ki je tudi sam vse kaj drugega kot mladenič - junija jih je dopolnil 85.

Castro se je v zgodovino zapisal kot človek, ki se je s svojim komunističnim režimom pred nosom ZDA zoperstavil desetim ameriškim predsednikom. Ob svojem 90. rojstnem dnevu se je letos spomnil na svoje težave z ZDA, ko je še bil vodja komunistične Kube. "Skoraj smejal sem se Machiavellijskim načrtom ameriških predsednikov," je zapisal v članku za časnik komunistične partije Granma.

Po podatkih kubanskih obveščevalnih agencij je med letoma 1959 in 2000 preživel 634 poskusov atentatov, med katerimi so bili številni naročeni s strani ameriških uradnikov.

Po diplomi odprl odvetniško pisarno

Fidel se je po uradnih podatkih rodil 13. avgusta 1926 v mestu Biran na vzhodu Kube kot nezakonski otrok španskemu priseljencu, ki je postal uspešen kmetovalec, in njegovi služkinji. Šolo je obiskoval skupaj z otroki kmečkega porekla, tako da je bil že v rani mladosti priča hudi revščini, v kateri je živela večina Kubancev.

Študiral je pravo v Havani, kjer se je kaj hitro vključil v univerzitetno politično življenje. Po diplomi je odprl odvetniško pisarno, čeprav je bila njegova prava ljubezen politika. Leta 1952 je kandidiral za sedež v kongresu, a je državni udar generala Fulgenica Batiste volitve odložil.

Puč ga spremeni v revolucionarja

Castra pa je prav puč spremenil v revolucionarja. Leto dni kasneje je skupaj z nekaj somišljeniki napadel vojašnico v Santiagu de Cuba, a je vojska slabo načrtovano zaroto preprečila. "Obsodite me. To ni pomembno. Zgodovina mi bo dala odvezo," je takrat dejal sodnikom.

sodili so ga na 15 let zapora, a so ga le dve leti ob amnestiji izpustili. Skupaj z bratom Raulom je odpotoval v Mehiko in oblikoval uporniško skupino za revolucijo na Kubi. V izgnanstvu je spoznal tudi Argentinca Ernesta Che Guevaro, kasnejšega soborca, in se naučil gverilskega vojskovanja.

Zmagoslavje revolucije

Na Kubo se je vrnil leta 1956 na krovu ladje Granma, skupaj s še 81 moškimi. Po prvotnih hudih izgubah je skupina dosegala napredek in do leta 1958 prešla v ofenzivo. Batista je Kubo zapustil na silvestrovo, Castro pa je nato že v jutranjih urah 1. januarja 1959 razglasil zmagoslavje revolucije.

Profimedia
Fidel Castro je leta 1964 obiskal sovjetskega tovariša Nikito Hruščova.

Kubi je nato Castro vladal s trdo roko. Ob preoblikovanju države ni zasegel le premoženja tujih družb, temveč celo lastne družine, ob tem pa so nanj leteli očitki o obsežnih kršitvah človekovih pravic.

Zaradi zemljiške reforme se je njegov režim znašel na nasprotnem bregu z ZDA, ki so proti Kubi uvedle trgovinski embargo in podprle spodletelo invazijo oboroženih Kubancev na Prašičji zaliv leta 1961. Castro se je povezal s Sovjetsko zvezo in namestitev sovjetskih raket na Kubo leta 1962 je svet privedla na rob jedrske vojne.

Po razpadu Sovjetske zveze težki časi

Po razpadu Sovjetske zveze je Kuba zapadla v globoko gospodarsko krizo. Kubanskemu partijskemu vrhu s Fidelom na čelu so popoln propad države pomagali preprečiti prihodki od turizma in sodelovanje z nafto bogato Venezuelo.

Fidel se je 31. julija 2006, ko se je podvrgel operaciji za neznano bolezen, odpovedal oblasti. Ta odločitev je postala trajna dve leti kasneje, ko so Raula uradno imenovali za kubanskega vodjo. A Fidel je ostal močan simbol.