Svet

Duševno bolne uklepajo v verige

K.M.
29. 3. 2016, 17.18
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Več kot 57.000 duševno bolnih v Indoneziji so vsaj enkrat v življenju privezali, približno 18.000 pa je trenutno uklenjenih, čeprav zakon prepoveduje takšno prakso.

HRW
Bolnike zapirajo v kletke.

Oblast v Indoneziji je že leta 1977 prepovedala privezovanje kot način ravnanja z duševnimi bolniki, vseeno pa se je takšna praksa ohranila v številnih institucijah, opozarja poročilo organizacije Human Rights Watch.

V Indoneziji je zelo nizka stopnja družbene ozaveščenosti glede mentalnih bolezni in številni imajo veliko predsodkov. Razširjeno je prepričanje, da so duševne bolezni posledica grešnega življenja ali prekletstva, oziroma, da so bolniki takšni zato, ker so jih obsedli zli duhovi ali hudič. Zato se družine, še posebno na odročnih in siromašnih območjih, po pomoč najprej zatečejo k vračem in šamanom. Če le-ta ne obrodi uspeha, pa bolne zaklepajo, privežejo ali celo uklepajo v verige, ne glede na to, da bolni nikoli niso kazali nasilnega vedenja.

HRW
Razmere so še posebno težavne za ženske bolnice.

Le manjše število bolnih ima možnost sprejema v bolnišnice in druge ustanove za duševno bolne. V celi državi, ki ima 250 milijonov prebivalcev, je zgolj 48 psihiatričnih bolnišnic, večinoma v urbanih središčih. Razmere v teh ustanovah se razlikujejo, povečini pa so vse prej kot humane.

Bolniki v kletkah

Bolnike zapirajo v kletke ali pa so nagneteni v umazanih sobicah, kamor le redko posije sončna svetloba. Na vsega nekaj kvadratnih metrih nagneteni bolniki  se prehranjujejo, spijo in opravljajo potrebo. V nekaterih ustanovah bolnikom niti ne dovolijo tuširanja, namesto tega enkrat na dan nanje polijejo vedro vode. Večinoma so podhranjeni, napol gluhi in slepi.

Razen privezovanja, so duševni bolniki izpostavljeni različnim oblikam zlorab – spolnemu nasilju in elektrošokom. Razmere so še posebno težavne za ženske bolnice.

Bolniki, ki so več let izpostavljeni takšnim razmeram, imajo zelo zmanjšane opravilne sposobnosti. Mnogi med njimi ne govorijo več, zaradi podhranjenosti in mišične atrofije pa tudi ne morejo hoditi.