Več let sredi junija, ko obeležujemo dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, izpostavljamo to pomembno problematiko. Kljub morda drugačnemu prepričanju je takšnih primerov še vedno preveč. Pogosto gre za oblike, ki jih na prvi pogled ni preprosto prepoznati, a starejšim povzročajo škodo in stisko. Poznamo fizično in psihično nasilje, spolno in čustveno zlorabo, finančno in materialno zlorabo, tudi zapustitev in zanemarjanje sta obliki nasilja.
Starostniki posebno ranljiva kategorija
»Pomeni izgubo dostojanstva in spoštovanja, v nekaterih primerih pa celo poškodbe in smrt. Nasilje je groba kršitev človekovih pravic. Starejši so glede tega še posebno ranljivi, z vidika zdravstvenega stanja, socialne izoliranosti in manj ugodnega materialnega položaja. Najpogosteje so žrtve fizičnega in psihičnega nasilja, ekonomskega nasilja in zanemarjanja. Oblike nasilja se med seboj prepletajo,« je pojasnila Jelka Ljubec.
Medtem ko je fizično nasilje mogoče razmeroma hitro opaziti, je težje razvidno psihično in čustveno nasilje: poniževanje, podcenjevanje, sovražno vedenje, zavračanje komunikacije, molk, jemanje ugleda, ogovarjanje, grožnje, ustrahovanje in tudi žuganje, grozeče kretnje, omejevanje socialnih stikov in drugo. Vse to seveda vpliva tudi na zdravstveno stanje starostnikov. »Znaki, ki lahko nakazujejo psihično nasilje, so strah, neodločnost, apatija, stres, motnje spanja, umikanje, depresija in podobno,« opozarjajo na CSD Spodnje Podravje.
Tudi odvzemanje denarja, prisiljevanje k podpisu pogodbe ali oporoke, nadzor nad porabo denarja, zloraba bančne kartice, ponarejanje podpisa, vse to so oblike nasilja, ki so jim starejši precej pogosto izpostavljeni. Veliko je tudi zanemarjanja, gre za odtegovanje življenjsko potrebnih stvari – zdravil, hrane, pripomočkov in podobno, opuščanje skrbi za osebno nego, odrekanje obiska pri zdravniku, preprečevanje zdravstvene in socialne oskrbe.
Odnosi, v katerih se nasilje ne bi smelo dogajati
Izjemno skrb vzbujajoče je, da so starostniki nasilju najpogosteje izpostavljeni tam, kjer bi se še posebej morali počutiti varne. Jelka Ljubec o tem pravi: »Povzročitelji nasilja nad starejšimi v družini so njihovi odrasli otroci in zakonec oziroma partner. To so ljudje, s katerimi ima starejša oseba posebno čustveno vez, in so odnosi, v katerih se nasilje nikoli ne bi smelo dogajati. Zaradi tega starejši težko povejo o nasilju, ki ga doživljajo znotraj doma in družine; zato je veliko nasilja nad starejšimi zamolčanega, prikritega in neprijavljenega. Velikokrat je pri starejših prisoten sram, češ da so slabo vzgojili svoje otroke; ali pa jih skrbi, da bodo ostali brez njihove pomoči in oskrbe; morda jih je strah, da bo potem še slabše, morda so izolirani od drugih ljudi in niti nimajo možnosti, da bi komu povedali o nasilju.« Čeprav absolutno ni razloga za to, se žrtve nasilja pogosto sramujejo in o tem težko spregovorijo.
Na CSD Spodnje Podravje izrecno poudarjajo, da je v vsakem primeru za nasilje odgovoren storilec, nikoli žrtev: »Sami ali s pomočjo ljudi, ki jim zaupate, obvestite policijo, center za socialno delo, povejte zdravniku, patronažni sestri, pokličite nevladne organizacije. Na centru za socialno delo se bomo na obvestilo takoj odzvali ter ponudili pomoč in podporo pri postopkih.« Dodajajo, da so za starejše še posebej ogrožajoče okoliščine, ko se zaradi posebnih zdravstvenih težav, na primer demence, niti ne zavedajo, da doživljajo nasilje, in so tako potisnjeni v stalni krog izvajanja nasilja. Prav zato je pomembno, da tudi ljudje v okolici, ki opazijo kakršenkoli sum nasilja, ukrepajo.
